Jedro

Tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana v svojem imenu od tožene stranke zahtevati povračilo tistega dela vtoževanega zneska, ki se nanaša na obratovalne stroške ter na plačilo mesečnega prispevka v rezervni sklad, saj etažni lastniku niso nanj s pogodbo o upravljanju prenesli upravičenja terjati tovrstnih stroškov v lastnem imenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 45084/2008 z dne 11.7.2008 v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v znesku 89,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev v skladu s pritožbenim predlogom. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko trdi, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana za izterjavo obratovalnih stroškov, ker nima materialnopravnega upravičenja za izterjavo s strani etažnih lastnikov. Aktivna legitimacija je tožeči stranki kot upravniku podana v 4. členu pogodbe o opravljanju upravniških storitev z dne 22.11.2006. Sodišče zmotno ugotavlja, da iz 3. in 4. člena pogodbe ni mogoče sklepati, da so etažni lastniki tožeči stranki podelili materialnopravno upravičenje, na podlagi katerega bi lahko pred sodiščem plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, uveljavljali v svojem imenu.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana sodba je izdana v postopku v sporih majhne vrednosti (členi 442 do 458 Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP je mogoče sodbo v tem postopku izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu S., v kateri ima toženec kot etažni lastnik stanovanje, v lastnem imenu zahteva plačilo za svoje storitve, torej za stroške upravljanja v ožjem smislu, poleg tega pa tudi stroške obratovanja, stroške opominjanja ter mesečni prispevek v rezervni sklad. Ugotovilo je nadalje, da etažni lastniki tožeči stranki s pogodbo o upravljanju upravniških storitev z dne 22.11.2006 niso podelili materialnopravnega upravičenja za izterjavo obratovalnih stroškov ter da tožeča stranka tudi ni trdila, da je dobaviteljem oziroma izvajalcem račune za obratovalne stroške plačala oziroma založila iz lastnih sredstev. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana v svojem imenu od tožene stranke zahtevati povračilo tistega dela vtoževanega zneska, ki se nanaša na obratovalne stroške ter na plačilo mesečnega prispevka v rezervni sklad. Presojo aktivne legitimacije tožeče stranke kot upravnika za izterjavo navedenih stroškov je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na materialnopravne določbe 4. odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter 2. odstavka 48. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Upravnik je po teh določbah zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki jih je upravičen zastopati pri vseh poslih upravljanja, pri nastopanju v pravno poslovnih razmerjih do tretjih oseb in za zastopanje v teh razmerjih pred sodišči. Tudi SZ-1 ne daje pravne podlage, da bi lahko upravnik tovrstne stroške od etažnega lastnika terjal v lastnem imenu, razen v primeru, če lastniki s pogodbo o upravljanju (2. odstavek 50. člena) to upravičenje prenesejo nanj (Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 2.12.2001, Pravna mnenja 2/2001 ter obširna sodna praksa). Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi z dne 11.3.2009 izrecno sklicuje na določilo 4. člena pogodbe o upravljanju, po katerem naj bi ji etažni lastniki podelili aktivno legitimacijo, da lahko stroške in obveznosti izterjuje v svojem imenu. Zatrjuje torej, da so s tem pogodbenim določilom nanjo prenesli materialnopravna upravičenja. V 1. odstavku 4. člena pogodbe je res navedeno, da lastniki stanovanj pooblaščajo upravnika, da v svojem imenu in za njihov račun na sodišču vlaga tožbe in predloge za izvršbo zoper etažne lastnike, ki ne plačujejo stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo. Pritožba ima sicer prav, da to določilo nakazuje na prenos določenih upravičenj na upravnika. Vendar je sodišče v sodbi dejansko ugotovitev, da etažni lastniki tožeči stranki niso podelili ustreznih materialnopravnih upravičenj za izterjavo spornih stroškov, oprlo tudi na določbo 3. člena pogodbe, iz katere izhaja, da upravnik pri opravljanju upravniških storitev le zastopa etažne lastnike pri vlaganju tožbe v imenu preostalih etažnih lastnikov za plačilo obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, ugotovilo pa je tudi, da v nobenem od pogodbenih določil ni podrobnejšega zapisa, da lahko tožeča stranka v svojem imenu na sodišču izterjuje tiste obratovalne stroške, ki so bili plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov. Ker ugotavljanje vsebine pogodbe pomeni ugotavljanje dejanskega stanja (pravno pomembnih dejstev), pomeni, da tožeča stranka s pritožbenimi trditvami o drugačni vsebini pogodbe, kot jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne more uspeti, saj je v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, materialno pravo pa je pravilno uporabljeno glede na ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z določbo 442. člena ZPP.