Jedro

Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP sodišču omogoča odločitev o pravdnih stroških glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Takšno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov terja, da le-ti v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno pa je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o pravdnih stroških sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločbe ustavilo postopek zaradi umika dela tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za spremembo odločbe z dne 27. 8. 2008 in izplačilo dodatka za stalnost v razliki med 0,5 % in 0,33 % od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let ter dodatka za delovno dobo v razliki med 0,5 % in 0,33 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe in v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo dodatka za nevarne naloge v razliki med 500,00 EUR in 750,00 EUR za čas od 8. 9. 2008 do 2. 3. 2009. V II. točki izreka odločbe je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prvi del 1. točke tožbenega zahtevka v vlogi z dne 23. 1. 2012, in sicer za ugotovitev nezakonitosti odločbe Ministrstva št. … z dne ..., v III. točki izreka pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka v vlogi z dne 23. 1. 2012, in sicer za ugotovitev nezakonitosti odločbe Ministrstva št. … z dne ... V IV. točki izreka odločbe je razsodilo, da se odločba tožene stranke št. … z dne … v 3. točki spremeni tako, da se določi položajni dodatek v znesku 500,00 EUR mesečno in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 28. 8. 2008 do 2. 3. 2009 obračunati položajni dodatek v višini 500,00 EUR mesečno, od tako obračunanega zneska obračunati ter odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh. V V. točki izreka odločbe je zavrnilo preostali del tožbenega zahtevka, in sicer da se odločba tožene stranke št. … z dne … v 3. točki spremeni tako, da se dodatek za nevarne naloge namesto v znesku 500,00 EUR določi v višini 1.000,00 EUR mesečno in da se določi dodatek za stalnost v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let; dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe in dodatek za omejitve pravice do stavke v višini 0,1 količnika osnovne plače pred 1. 8. 2008. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači z dodatki, in sicer v višini razlike dodatka za nevarne naloge za čas od 28. 8. 2008 do 7. 9. 2008 med 500,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno ter od 8. 9. 2008 do 2. 3. 2009 v višini razlike med 750,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečno, da mu je dolžna od 28. 8. 2008 do 2. 3. 2009 obračunati dodatek za stalnost v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let, dodatek za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe in dodatek za omejitev pravice do stavke v višini 0,1 količnika osnovne plače pred 1. 8. 2008, in od tako obračunanega zneska obračunati ter odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne razlike od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. V VI. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških (VI. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, s kakšnim delom tožbenega zahtevka sta pravdni stranki uspeli. Meni, da tožnik s pretežnim delom tožbenega zahtevka ni uspel in je izrek o stroških v nasprotju z odločitvijo o glavni stvari. Glede umaknjenega dela tožbe bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določilom prvega odstavka 158. člena ZPP stroške postopka naložiti tožniku. Iz I. točke izreka sodne odločbe je razvidno, da je tožnik umaknil tožbo glede treh dodatkov, ki imajo različno pravno podlago, zato bi moralo sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 41. člena ZPP tudi vrednost spornega predmeta določiti za vsak dodatek posebej. Poleg tega tožnik ni uspel z delom tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo v V. točki izreka sodne odločbe. Meni, da je tožnik uspel z zahtevkom približno v višini 2.500,00 EUR, tožena stranka pa je že glede samega dajatvenega zahtevka uspela z večjim delom tožbenega zahtevka (2.500,00 EUR). Glede na obrazloženo meni, da je tožena stranka uspela s pretežnim delom in bi moralo sodišče zato naložiti plačilo pravdnih stroškov tožniku. Sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z odmero stroškov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tudi sicer bi moralo sodišče sproti, ob upoštevanju delnega umika in spremembe tožbe, ugotoviti vsakokratno vrednost spornega predmeta. Predlaga povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Izpodbijani sklep o stroških je obrazložen v meri, ki omogoča njegov preizkus, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške, oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. To določilo sodišču omogoča odločitev glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Takšno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov terja, da le-ti v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno pa je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče določiti vrednost spornega predmeta za izračun nagrade na podlagi drugega odstavka 41. člena ZPP. Država kot tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov postopka po splošnih določbah ZPP o povrnitvi stroškov postopka v XII. poglavju. Po prvem odstavku 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/1997 s spremembami) in drugem odstavku 155. člena ZPP se stroški obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah (OT). Tožnik je v individualnem delovnem sporu izpodbijal zakonitost odločb tožene stranke, sočasno pa je zahteval obračun in izplačilo dodatkov v plači. Glede na to, da torej ne gre za čisti denarni zahtevek, se pritožbeno sodišče ob upoštevanju tarifne številke 15 OT strinja z oceno vrednosti obravnavanega predmeta v znesku 6.600,00 EUR, pri čemer je tudi tožena stranka svoje pravdne stroške v stroškovniku priglasila upoštevaje navedeno vrednost. Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka prvostopenjske odločbe spremenilo odločbo tožene stranke, tožniku določilo položajni dodatek v znesku 500,00 EUR mesečno in toženi stranki naložilo, da ga izplača za čas od 28. 8. 2008 do 2. 3. 2009. Seštevek prisojenih mesečnih zneskov iz naslova položajnega dodatka znaša nekaj več kot 3.000,00 EUR, ta dodatek pa je predstavljal večji del vrednosti obravnavanega predmeta. Tožnik je sicer res tožbo deloma umaknil, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi osnovno načelo, ki velja pri odločanju o povrnitvi stroškov in po katerem naj nosi stroške tista stranka, ki jih je povzročila. Tožba je bila potrebna, na drugi strani pa ni mogoče zanikati tudi končnega uspeha tožene stranke v postopku na prvi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi sklep o pravdnih stroških.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato skladno s 155. členom ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.