Jedro

V poroštveni izjavi mora biti zaveza poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, pri čemer mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Navedeno pomeni, da mora biti vsebina obveznosti jasno opredeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 157284/2010-2 4 z dne 11. 11. 2010, tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni znesek 60,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje (II. točka izreka), zahtevek za plačilo zneska 2.322,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2010 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 60,07 EUR od 27. 9. 2010 do 2. 11. 2010, je zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 194,96 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodba strokovno slabo izdelana, večji poudarek bi moral biti na dokazni oceni. Sodišče je zgolj v treh točkah obrazložilo, zakaj tožena stranka ni zavezana s konkretno poroštveno pogodbo. Pritožuje se iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je v dokaznem sklepu navedlo tudi elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 2. 11. 2010, s katerim se je tožena stranka s tožečo želela dogovoriti za odplačilo dolga, sodišče tega dokaza v svoji dokazni oceni ni ocenilo. Glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo kljub napaki v številki in datumu temeljnega posla toženi stranki kot solidarnemu poroku ob podpisu poroštvene pogodbe jasno, da se zavezuje kot solidarni porok za obveznosti glavnega dolžnika družbe P., d.o.o., do prvotnega upnika M., z.o.o., ki izvira iz Pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju in s tem je obveznost dovolj identificirana. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da je v konkretni poroštveni izjavi v Pogodbi o poroštvu vsebovana zaveza poroka, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost, obveznost je bila opredeljena. Nepravilno je stališče sodišča, da se poroštvena pogodba običajno sklene pred temeljnim poslom ali vsaj sočasno z njim, v poslovni praksi to ni pogosto, saj bi šlo v takem primeru za poroštvo za bodoče obveznosti. V konkretnem primeru pa je tožena stranka podpisala Pogodbo o poroštvu za obveznosti, ki so do trenutka podpisa poroštvene pogodbe že nastale. Opozarja na definicijo poroštva. Terjatev glavnega dolžnika je v trenutku podpisa Pogodbe o poroštvu z dne 3. 12. 2009 že zapadla, v celoti so izpolnjeni zakonski pogoji za prevzem poroštva. Poroku je ob podpisu poroštvene izjave višina obveznosti morala in mogla biti znana. Tožeča stranka opozarja, da po določilih 81. člena OZ trgovski potnik nima pravice, niti pooblastila razlagati pogodb svoje gospodarske družbe. Navedbe tožene stranke so neresnične, sodišče se je napačno oprlo izključno na subjektivno izpovedbo tožene stranke, drugih dokazov ni izvajalo. Dejstva, da je prevzela poroštveno zavezo zgolj za obveznosti, nastale po podpisu Pogodbe o poroštvu z dne 3. 12. 2009, tožena stranka ni dokazala, tega tudi nista potrdili ostali dve zaslišani priči. Tožena stranka bi morala to dejstvo dokazati še z drugimi dokazi. Sodišče je zavzelo nepravilno stališče, da bi moralo biti v Pogodbi o poroštvu z dne 3. 12. 2009 jasno zapisano, da porok jamči tudi za nazaj, saj je poroštvo za bodoče obveznosti izjema. Opozarja še na drugi odstavek 1016. člena OZ ter na drugi odstavek 1017. člena OZ, po katerem porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen en del ali kako drugače vezana na lažje pogoje. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da predmetna Pogodba o poroštvu ni bila podpisana v luči 11. člena Pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 10. 3. 2009. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno, da se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka uvodoma neutemeljeno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, pri čemer ne pojasni konkretno, zakaj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nasprotno z njeno trditvijo, so v sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Nadalje neutemeljeno opozarja na dejstvo, da sodišče ni posebej dokazno ocenjevalo elektronskega sporočila tožene stranke z dne 2. 11. 2010, saj iz tega dokaza ni mogoče sklepati na nobeno pravno relevantno dejstvo. V sporočilu je toženec prosil le za dokumentacijo, na osnovi katere se ga terja za poplačilo dolga, tako da ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi ta dopis potrjeval navedbe tožeče stranke, da je bilo toženi stranki znano, da se je kot porok zavezala predvsem za že zapadle dolžnikove obveznosti, sicer od tožeče stranke dokumentov ne bi zahtevala.

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, tudi dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se običajno poroštvena pogodba sklene pred temeljnim poslom ali sočasno z njim, posebni razlogi glede tega niso bili potrebni (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, stran 1028). Nadalje je pravilno navedlo, da mora biti v poroštveni pogodbi vsebovana poroštvena izjava, ki je veljavna, če je sklenjena v pisni obliki (1013. člen Obligacijskega zakonika, OZ). V izjavi mora biti zaveza poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, pri čemer mora biti opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Navedeno pomeni, da mora biti vsebina obveznosti jasno opredeljena. V konkretni pogodbi je bila zaveza opredeljena z Dolgoročno pogodbo o medsebojnem sodelovanju št. 15593 z dne 3. 12. 2009 (dejansko je bila sklenjena 10. 3. 2009), pri čemer je sodišče ugotovilo, da je bilo toženi stranki ob podpisu pogodbe jasno, da se zavezuje kot solidarni porok in plačnik za obveznosti družbe P., d.o.o., do M., z.o.o., ki izvirajo iz navedene pogodbe. Pri tem pa sodišče in pritožba spregledata, da gre v konkretnem primeru za pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju, v kateri je določeno, da se vrsta in količina blaga, ki ga bo kupec (P., d.o.o.) kupoval od prodajalca (M., z.o.o.) dogovori z aneksom k pogodbi ali za vsak nakup posebej, kar pa pomeni, da sporna Pogodba o poroštvu z dne 3. 12. 2009 oziroma 1. člen te pogodbe ni jasen, saj govori le o vsaki posamično zapadli obveznosti kupca, brez opredelitve, da gre za že zapadle obveznosti (zapadle pred sklenitvijo pogodbe).

6. Glede na nejasnost določila je pomembna volja tožene stranke ob sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja toženca pravilno zaključilo, da se je ta zavezal le za naprej. Pravilno je upoštevalo tudi dejstvo, da je bil na pogodbi naveden datum 3. 12. 2009, ki je enak datumu podpisa Poroštvene pogodbe, zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka poroštva za obveznosti, ki so zapadle pred 3. 12. 2009, ni dala. Ne drži, da tožena stranka tega dejstva ni z ničemer dokazala, dokazano je bilo z njeno izpovedjo, ki je bila podkrepljena tudi s samo Pogodbo o poroštvu z dne 3. 12. 2009. 7. Tožena stranka po nepotrebnem razlaga, kdaj je mogoče prevzeti poroštvo, da je poroštvo za bodoče obveznosti le izjema, ključno je, kaj je bilo dogovorjeno s Pogodbo o poroštvu z dne 3. 12. 2009. Ker je mogoče s poroštveno pogodbo prevzeti zavezo za izpolnitev veljavne in zapadle obveznosti dolžnika, mogoče pa ga je prevzeti tudi za pogojno ter določeno bodočo obveznost (1016. člen OZ), ni jasno, v čem bi bila odločitev sodišča v neskladju z določbo 1012. člena OZ. Iz sporne pogodbe, v kateri je navedeno, da porok prevzema poroštvo za izpolnitev zapadlih obveznosti kupca, ni jasno, da gre za „že“ zapadle terjatve (pred podpisom pogodbe), sploh upoštevaje že prej naveden datum v Pogodbi o poroštvu (3. 12. 2009). Drži, da porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena na kakšen njen del, vendar je v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno, da se je toženec zavezal izpolniti posamične zapadle obveznosti kupca, za obdobje po 3. 12. 2009 (za celotne posamične obveznosti).

8. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na zaključke sodišča v zvezi z 11. členom Pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 10. 3. 2009, saj trditev v zvezi s tem členom v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka sploh ni postavila. Dejstvo je, da poroštvena pogodba, ki bi morala biti po navedenem členu sestavni del pogodbe, ob sklepanju pogodbe ni bila podpisana. Konkretna poroštvena pogodba je bila podpisana šele 3. 12. 2009, zato tudi 11. člen Pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju ne dokazuje, da bi se tožena stranka zavezala za obveznosti, ki so nastala že od 10. 3. 2009 dalje.

9. Glede na navedeno, je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je na ugotovljeno dejansko stanje z zavrnitvijo zahtevka na plačilo obveznosti, ki so zapadle pred podpisom poroštvene pogodbe, uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.