Jedro

Po določilu 1. odst. 222. čl. zakona o združenem delu (uporabljenega na podlagi 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije) ima upnik pravico uveljaviti svoj spolnitveni zahtevek od vsakega solidarnega dolžnika po izbiri. Tožnica je svojo izbirno pravico do tretjetožnice uveljavila z zatrjevanjem, da ji zanjo v delovni skupnosti skupnih služb opravljala večino delovnih zadolžitev. Obstoj zatrjevanega dejstva ni podvržen dokazovanju, saj ga je tolmačiti le kot tožničino izbiro solidarnega dolžnika. Če je za isto obveznost solidarno odgovornih več družbenopravnih oseb, lahko zahteva upnik izpolnitev obveznosti od vsake družbenopravne osebe po svoji izbiri.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena. 2. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavezalo tretjetoženo stranko T., da sprejme tožnico C.B. na delo in jo razporedi na delovno mesto ustrezno njeni strokovni izobrazbi, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do osebnega dohodka, ki bi ga prejela v času nezakonite odsotnosti z dela od 1.7.1988 dalje (3. odstavek izreka). Ugotovilo je, da obstoja solidarna odgovornost te tožene stranke za izpolnitev obveznosti, nastalih po prenehanju opravljanja računovodskih zadev delovnih skupnosti skupnih služb SOZD M. za podpisnice samoupravnega sporazuma o združitvi delovnih organizacij v SOZD, med njimi do reintegracije tožeče stranke v delovno razmerje. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani izrek odločbe sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni odločitvi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo T. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagala, naj jo skupaj s sodno odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim senatom. Sprejeto pravno stališče pritožbenega sodišča, da bi obveznosti, izvirajoče iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnice, pred tem zaposlene pri delovni skupnosti skupnih služb SOZD-a, morala izpolniti le toženka, temelji, po mnenju revidentke, na zmotni uporabi materialnega prava. Za obveznosti SOZD-a odgovarjajo po samoupravnem sporazumu o združitvi delovnih organizacij v SOZD vse njene članice neomejeno solidarno; za obveznosti delovne skupnosti skupnih služb pa neomejeno subsidiarno oziroma v primeru njenega prenehanja neomejeno solidarno. Zato bi morale obveznost do tožnice izpolniti vse toženke v razmerju njihovih deležev, s katerim so participirale k plačilu - v času njenega obstoja - delovne skupnosti skupnih služb. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne. Ostale tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih stranka v reviziji navede. To pomeni, da ji revident s svojo dispozicijo postavlja predmet in obseg odločanja. Po uradni dolžnosti pa revizijsko sodišče presoja le morebitno kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče pa teh kršitev ni ugotovilo.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ne upošteva ugotovljene dejanske podlage izpodbijane odločbe in zato ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica do časa, ko ji je bil dokončno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delavnega razmerja (29.9.1987), v delovni skupnosti skupnih služb SOZD-a M. opravljala računovodska dela za članico SOZD-a, današnjo toženko TVT Merinko. S 1.7.1988 pa je delavski svet delovne skupnosti skupnih služb SOZD na podlagi sklepa z dne 23.6.1988 (priloga B 25) prenesel opravljanje računovodske dejavnosti delovne skupnosti skupnih služb na DO T., DO M. in DO T., že pred tem pa na ostale podpisnice samoupravnega sporazuma o združitvi delovnih organizacij v SOZD. S tem dnem so bili v naštete posamezne delovne organizacije razporejeni delavci delovne skupnosti skupnih služb, ki so doslej za njih opravljali računovodske posle. Med njimi ni bilo tožnice, saj je bila nezakonitost izrečenega ji disciplinskega ukrepa ugotovljena šele s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 11.4.1991, opr. št. Sp ... v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Maribor z dne 16.10.1990, opr. št. S .... Sodišči obeh stopenj sta, ob ugotovitvi, da je delovna skupnost skupnih služb prenehala opravljati računovodsko dejavnost za posamezne delovne organizacije - ki posebnega sporazuma o razdelitvi sredstev in obveznosti niso sklenile - in da je bilo za razporeditev delavcev v posamezno delovno organizacijo odločujoče, ali je pretežno zanjo opravljal računovodske posle, utemeljeno šteli, da bi - po stanju stvari - tožnica morala biti razporejena k T. Revizijsko sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

To pa so dejstva, na podlagi katerih sta obe nižji sodišči ugotovili solidarno odgovornost za izpolnitev obveznosti te tožene stranke. Po 2. odstavku določila 382. člena zakona o združenem delu (prečiščeno besedilo: Uradni list SFRJ, št. 11-131/88 - v nadaljevanju ZZD) - ki ga je v konkretnem primeru uporabiti - odgovarjajo za obveznosti delovne skupnosti, ki preneha, solidarno temeljne oziroma druge oblike organiziranja združenega dela (4. odstavek). Kadar po tem zakonu obstaja solidarna odgovornost ene družbeno pravne osebe za obveznosti druge družbenopravne osebe, je solidarni dolžnik neomejeno odgovoren za vse obveznosti glavnega dolžnika (6. odstavek 223. člena ZZD). Pravna opredelitev solidarne odgovornosti T. po omenjeni zakonski določbi zadostuje, saj ostaja nesporno dejstvo, da podpisnice samoupravnega sporazuma o združitvi delovnih organizacij v SOZD, ob prenehanju SOZD-a oziroma delovne skupnosti skupnih služb niso v smislu 342. člena ZZD spremenile ustreznih določb tega sporazuma; niti o njenem prenehanju odločile na enak način kot njenem organiziranju. Samo sprememba samoupravnega sporazuma, ki določa prenehanje delavne skupnosti ima za posledico tudi prenehanje sporazuma iz 379. člena ZZD. Ni dvoma, da tožena stranka T. po teh načelih odgovarja za izpolnitev obveznosti do tožnice - to je njeni reintegraciji v delovno razmerje. Po določilu 1. odstavka 222. člena ZZD ima namreč tožeča stranka pravico uveljaviti svoj spolnitveni zahtevek od vsakega solidarnega dolžnika po izbiri.

Tožnica je svojo izbirno pravico do tretjetoženke uveljavila z zatrjevanjem, da je zanjo v delovni skupnosti skupnih služb opravljala večino delovnih zadolžitev. Obstoja zatrjevanega dejstva ni treba dokazovati, saj ga je tolmačiti le kot tožničino izbiro solidarnega dolžnika. Če je za isto obveznost solidarno odgovornih več družbenopravnih oseb, lahko zahteva upnik izpolnitev obveznosti od vsake solidarno odgovorne družbenopravne osebe po svoji izbiri. To pomeni, da lahko tožnica izpolnitev svojega reintegracijskega zahtevka uveljavlja neposredno od T.; saj so za njen zahtevek izpolnjene zakonske predpostavke, to je : prenehanje dejavnosti- v katero je sodilo delo tožnice - delovne skupnosti skupnih služb in neobstoj samoupravnega sporazuma, ki bi vprašanje prevzema odgovornosti za obveznosti uredil drugače kot je predpisano z zakonom. Določbe zakona o združenem delu so prisilnega značaja, na katera je sodišče vezano. Tožena stranka pa ima zaradi prevzema izpolnitve obveznosti na podlagi določila 7. odstavka 222. člena ZZD regresno pravico nasproti drugim toženkam - kot solidarnim dolžnicam in sicer za del, ki odpade na vsako izmed njih.

Zaradi navedenih razlogov revizijska trditev, da tožnica ni bila nikoli v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni pravno odločilna in ne more vplivati na drugačno presojo. Prav tako ni upošteven njen predlog, da se k izpolnitvi obveznosti do tožnice zavežejo vse tožene stranke. Revizijsko sodišče ponovno poudarja, da se v tem sporu ne more izključiti uporaba kogentnih norm 382. člena v zvezi z 222. členom ZZD, zato ne more urediti odgovornosti za obveznosti do tožnice na način, kot ga predlaga revidentka.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o združenem delu, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1-94).