Jedro

Pravilna je dokazna ocena, da ni verjetno, da bi tožnik dal posojio osebi, s katero se je srečaval samo v konfliktnih situacijah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 10.000 DEM. Presodilo je, da ni dokazano tožnikovo posojilo tožencu.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da dokazi iz drugih spisov, zlasti kazenskih, ne bi mogli pomagati pri odločitvi o tožbenem zahtevku. Pravna razmerja med pravdnima strankama, ki so posledica konfliktov, nastalih zaradi nekaterih spornih dejstev v zvezi z davčnimi postopki, so sicer kompleksna in večinoma še nerešena, vendar pa pravno irelevantna v konkretni pravdni zadevi. Zatrjevanje tožene stranke, da je predmetni pravdni postopek samo posledica ostalih postopkov, z obstojem posojilnega razmerja nima nikakršne zveze. Sodišče po eni strani zatrjuje, da si z dokazi z drugih postopkov ne more pomagati, ker niso zaključeni, po drugi strani pa uporabi prav te oziroma enake dokaze pri izdaji izpodbijane sodbe, namesto da bi poskušalo najti ali pridobiti samo tiste dokaze, ki najbolj verodostojno kažejo na obstoj posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Med njima res ni bila sklenjena pismena pogodba o posojilu, vendar to še ne pomeni, da ne obstaja ustmeni dogovor oziroma posojilno razmerje. Priča, ki jo je tožeča stranka predlagala, ve povedati, da je tožeča stranka točno določenega dne, ob točno določenem času, na točno določenem kraju izročila denar nedoločeni osebi. Tožeča stranka ne vidi razloga, zakaj edini nepristranski priči sodišče ne bi verjelo. Povezava tega dokaza z drugimi, zlasti z dejstvom, ki ga omenja tožeča stranka, da jo je toženec prosil za denar, ki ga potrebuje za zdravljenje svoje žene v Š. ter z dejstvom, da je toženca za denar večkrat izsiljeval sin toženca, bi po mnenju tožeče stranke samo potrdila obstoj posojilnega razmerja. Sodišče je ugotovilo dejstvo, da se izjavi pravdnih strank glede zdravljenja žene tožene stranke ne ujemajo, ne spušča pa se v presojo dejstva, zakaj in kako je tožnik vedel za obstoj bolezni žene toženca, če z njim ni imel nikakršnega pravnega razmerja ali poslovnih oziroma prijateljskih odnosov. Sodišče izhaja iz zmotne predpostavke, da je življenjsko nepričakovano in neverjetno, da bi nekdo dal posojilo na tak način osebi, ki ni niti sorodnik niti tesen sodelavec. Verjeti samo zatrjevanju toženca o njegovi moralni drži kot direktorja davčnega urada, pa je po prepričanju tožeče stranke sporno in v nasprotju z dejansko moralo toženca. Tožeča stranka ne zna pojasniti, zakaj je toženec kot direktor urada v Š.L.zaposlil svojega sina, za katerega trdi, da je duševno prizadet in to na izjemno občutljivo delavno mesto. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče zaslišati tudi sina tožene stranke, ki je tožnika večkrat prosil in od njega zahteval denar. Vprašanje, ali so bili odnosi med pravdnima strankama dobri ali slabi, je po mnenju tožeče stranke pravno irelevantno. Ugotovitve sodišča glede te navedbe toženca z dokazi iz dnevnega časopisja pa so samo dokazi, za katere sodišče sicer trdi, da jih ne more uporabiti, ker drugi postopki niso zaključeni, vendar le ti segajo v kasnejše obdobje, kot zatrjuje toženec oziroma pomotoma ugotavlja sodišče. Tožeča stranka je glede na zgoraj opisano prepričana, da so pritožbeni razlogi utemeljeni, predvsem je zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa tudi stališče sodišča glede obstoja pravnega razmerja kaže na kršitev materialnih predpisov. V sodbi so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma premalo utemeljeni in celo v nasprotju sami s seboj, kar je zadosten razlog za ugoditev pritožbi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka ponovno zanika, da bi toženec prejel od tožnika posojilo in poudarja, da so priče, na katere se sklicuje tožnik, izpovedale samo tisto, kar jim je povedal on. Priča Zupanc ni izpovedal ničesar, kar bi toženca v zvezi s tožbenim zahtevkom obremenjevalo. Tožnik do konca postopka ni znal obrazložiti, s kakšnim poslovnim namenom naj bi pravdni stranki sklenili sporni posel posoje denarja. To naj ne bi bilo zaradi zaslužka, saj naj bi tožnik od toženca ne zahteval plačila pogodbenih obresti. Trditev, da je tožnik tožencu posodil denar zato, ker sta bila v dobrih odnosih pa je neutemeljena. Tožnik in toženec sta bila od leta 1990 v slabih in čedalje slabših odnosih. Pritožnik vse težave, ki jih ima z DURS, pripisuje samo tožencu, zato želi z njim poračunati in pri tem ne izbira sredstev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka so usmerjene proti obrazložitvi sodbe, češ da razlogi o odločilnih dejstvih niso jasni in premalo utemeljeni ter so v nasprotju sami s sabo. Pritožba ne pove konkretno, kaj je v sodbi nejasno in premalo utemeljeno in kateri razlogi so sami s sabo v nasprotju. Gre torej za pavšalne trditve, ki jih ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti in pri tem nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP ni ugotovilo.

Pritožba nadalje ne pove, v čemer je kršitev materialnih predpisov. Ker gre v obravnavani zadevi za posojilno pogodbo, pridejo v poštev predvsem določbe o posojilu (557. do 566. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Katera določba naj bi bila kršena, pritožba ne pove. Zares pa gre v tej zadevi za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. To je tudi bistvo pritožbe, ki navaja trditve, ki se tičejo dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče pri svoji odločitvi, da ni dokazano, da je med pravdnima strankama prišlo do posojilnega razmerja oziroma do sklenitve posojilne pogodbe. V bistvu gre torej za nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da ni dokazan obstoj posojilne pogodbe med pravdnima strankama. Z razlogi prvostopne sodbe se pritožbeno sodišče strinja in se jim pridružuje. Glede na pritožbene trditve dodaja, da je mogoče upoštevati le dokaze, izvedene v konkretnem pravdnem postopku in ni upoštevno sklicevanje na neke nedoločene dokaze v drugih sodnih postopkih. Konkretno pa je pritrditi prvostopnemu sodišču, da dve kazenski zadevi nista pravnomočno zaključeni, zato se na pravnomočni sodni odločbi v teh kazenskih zadevah tudi ni mogoče opreti. Da pa naj bi bila razmerja med pravdnima strankama, ki so posledica konfliktov v zvezi z davčnimi postopki, nerelevantna v konkretni pravdni zadevi, kot trdi pritožba, ne more držati. Za presojo verodostojnosti ene ali druge stranke glede vprašanja, ali je bila sklenjena ustna posojilna pogodba ali ne, je pač odločilno, zakaj oziroma s kakšnim namenom naj bi bil sklenjen sporni posel posoje denarja. Namen posojila je lahko zaslužek, ki ga prinašajo visoke dogovorjene obresti, za kar po tožnikovih navedbah v tem primeru ne gre, saj naj bi po teh navedbah niti rok vračila niti obresti ne bile dogovorjene. Drugi namen posojila je pomoč sorodniku, prijatelju ali znancu. Ne prvo in ne drugo ni podano, saj je tožnik sam izpovedal, da se s tožencem, razen na davkariji ni srečaval. Tožnik in toženec sta se torej srečavala kot davčni zavezanec in vodja izpostave davčne uprave, to je službeno. V okviru teh službenih srečanj so bili njuni odnosi slabi, kot sta izpovedala oba. O tožnikovih konfliktih s škofjeloško davčno upravo so podrobno izpovedale priče A.B., M.Š., I.P., tožnik sam pa je v svoji izpovedi potrdil tisto, kar je v Dnevniku 5.12.1995 kot njegovo izjavo zapisal novinar M.Š. (B1). Tožnik je izpovedal (list. št. 22), da so se njegovi odnosi z davkarijo začeli slabšati, ko je prišel on (toženec) kot vodja izpostave davčne uprave v Š.L.. Po toženčevi izpovedi je toženec postal vodja leta 1990. Posojilna pogodba naj bi bila sklenjena maja 1992. Sledi logičen zaključek, da so bili odnosi med tožnikom in tožencem v maju 1992 slabi. Neverjetno je, da bi tožnik taki osebi, s katero se je srečeval samo v konfliktnih situacijah, ki so jih opisale priče, dal posojilo zaradi pomoči in to brezobrestno in brez pismenega zapisa. Navedenega najtehtnejšega razloga, zakaj tožniku pri njegovih trditvah o posojilu ni verjeti, toženi stranki s pritožbo ni uspelo izpodbiti.

Toženec se v pritožbi nadalje sklicije na pričo J.Z., za katerega pa je glede na njegove lastne navedbe ugotoviti, da ni nepristranska priča, predvsem pa je izpovedal samo tisto, kar mu je povedal tožnik, iz lastnega pa ni mogel potrditi navzočnosti toženca, ko je opisal srečanje tožnika z neko osebo v G.. Nadalje je brez vsake teže pritožbeno sklicevanje na toženčevega sina, ki naj bi tožnika večkrat prosil za denar oziroma ga od njega zahteval. Toženec je pojasnil kasnejšo vlogo njegovega sina v tej zadevi in jo utemeljil s sinovo hudo boleznijo, čemur tožnik ni oporekal. Glede na to in glede na listine, predložene s strani tožnika in ki naj bi pomenila pisanja toženčevega sina (A1 in A2), pritožbeno sodišče nima pomislekov v zvezi s toženčevimi pojasnili o sinovi bolezni, ni pa tudi razvidna nikakršna relevantna povezava med toženčevim sinom in vprašanjem obstoja posojila, tako da tožnikovega predloga za zaslišanje toženčevega sina ni mogoče upoštevati.

Končno se tožnik sklicuje na okoliščino, da ni pojasnjeno, zakaj in kako je tožnik vedel za obstoj bolezni toženčeve žene, saj se je ta bolezen izkazala za resnično. Pritožbeno sodišče meni, da je imel tožnik do konca leta 1996, ko je vložil predmetno tožbo, dovolj priložnosti, da je izvedel za bolezen toženčeve žene, bodisi od toženčevega sina ali drugje, potem ko je svoje težave z davki in davčno upravo pripisoval predvsem tožencu, kot je razvidno iz časopisnih člankov in medsebojnih sodnih sporov. Sicer pa tožnikovo navajanje podatka o bolezni toženčeve žene ne more zadoščati kot okoliščina, na kateri bi lahko temeljilo prepričanje, da je med tožnikom in tožencem prišlo do posojilne razmerja.

Pritožbeno sodišče skratka zaključuje, da pritožbene trditve niso utemeljene in da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (368. čl. ZPP).

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, s katerim pa ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne gre za potrebne stroške, kar pomeni, da mora stroške pritožbenega postopka trpeti tožena stranka sama.