Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na plačilo 197,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se nanašajo na plačilo materialne škode (I. točka izreka) ter zahtevek na plačilo 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se nanašajo na plačilo nematerialne škode (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi izpodbijani sodbi očita, da ni oprta na noben predpis in ni jasno, na kakšni podlagi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče bi moralo ugotoviti, če je izvršilni postopek potekal skladno z veljavno zakonodajo. Meni, da se je sodnica dogovorila s predstavniki banke za nezakonit potek izvršbe. Tožena stranka bi morala preveriti prilive tožeče stranke v zadnjih treh mesecev od prejema sklepa o izvršbi. Tožeča stranka je v aprilu 2010 prejela izredno socialno pomoč v višini 150,00 EUR in invalidsko pokojnino 323,98 EUR. Iz potrdila TRR pa je razvidno, da ni imela negativnega stanja, ampak je tako stanje povzročila tožena stranka. Določilo 102. člena ZIZ omejuje izvršbo tako, da se denarne terjatve zarubi do 2/3 prejemkov, na katere se poseže z izvršbo, vendar mora ostati dolžniku najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšan za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. To se nanaša tudi na plačilo socialno zdravstvenega zavarovanja A., d.d., ki ga tožena stranka ni izvršila. Tožena stranka je zarubila 100,00 EUR po sklepu Okrajnega sodišča Koper, s tem pa je rubila sredstva, ki so po 8. točki 101. člena ZIZ izvzeta iz izvršbe. Gre za invalidsko pokojnino iz naslova invalidnosti. Tožnica je predložila dokaz komisije iz Hrvaške, da gre za duševno bolezen invalidnosti. Tožnica je diskriminirana zaradi njenih slabih financ, sodišče pa jo je neenakopravno obravnavalo in ni dovolilo izvedenca. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožena stranka prenesla 100,00 EUR na podračun skladno z veljavno zakonodajo. Tožena stranka je sama odprla podračun za hrambo, ta nepravilnost pa ne more bremeniti pritožnice. Ne drži, da je pritožnica dolgovala 124,14 EUR ob saldaciji, saj je imela dovoljen limit 124,24 EUR, ne pa dolg. Ni jasno, zakaj je tožena stranka dvakrat blokirala sredstva in si obakrat obračunala stroške. Meni, da iz listin in navedb izhaja protipravnost ravnanja tožene stranke kot tudi vzročna zveza in bi bilo potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku.

2. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na višino vtoževanega zneska gre v konkretnem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 358. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja tožene stranke in da stroškov, ki so nastali zaradi izvršilnega postopka, blokade računa in kartic, zavrnitve plačilnih nalogov, ne more od tožene stranke uveljavljati kot škode. Ker ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova nematerialne škode. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, prvostopenjska sodba pa vsebuje tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Tožena stranka v pritožbi ponovno zatrjuje, da so ji bila rubljena sredstva, ki so po določilu 8. točke 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) izvzeti iz izvršbe. V zvezi s tem ima prvostopenjska sodba obširne razloge v točkah 12, 13 in 14 izpodbijane sodbe. Sodišče je ugotovilo tudi, da je imela tožnica tudi po rubežu na razpolago znesek višji od zajamčene plače. Pritožnica v pritožbi navaja, da je bilo zavrnjeno plačilo zavarovanja A., glede česar je bilo kršeno določilo 102. člena ZIZ, saj bi ji morala ostati sredstva v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. V kolikor pritožnica meni, da gre pri plačilu zavarovanja A. za obvezen prispevek za socialno varnost, zaradi katerega sodišče ni pravilno upoštevalo omejitev določenih po 102. členu ZIZ, kar ni izkazano, gre za navedbo, ki predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (336. člen ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotoviti pravilnost poteka izvršilnega postopka. Tožnica ni uveljavljala škode zaradi nezakonitega postopanja sodišča, zato tudi ugotavljanje (zatrjevane protipravnosti) poteka izvršilnega postopka ni predmet te pravde.

7. Ker je tožnica trdila, da je prejemnica invalidske pokojnine, ki glede na določilo 101. člena ZIZ ni navedeno kot terjatev, ki bi bila izvzeta iz izvršbe, je sodišče ravnalo pravilno, ko je ocenilo, da je na invalidsko pokojnino možno dopustno poseči z izvršbo. Po določilu 8. točke 101. člena ZIZ, je iz izvršbe izvzeto nadomestilo za invalidnost, česar pa tožeča stranka niti ni trdila. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka ni imela negativnega stanja na računu, pač pa je tako stanje povzročila tožena stranka s svojimi nepravilnostmi. Negativno stanje na računu in višina sta ugotovitvi, ki ju je napravilo sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene in ju pritožnica ne more izpodbijati. Prvostopenjsko sodišče je med ostalim ugotovilo tudi, da je tožeča stranka z zneskom višjim od zajamčene plače v mesecu juniju prosto razpolagala. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka s tekočega računa dvignila znesek 450,00 EUR, kot tudi 112,00 EUR, zato je zaradi teh dvigov in ne zaradi izvrševanja v sklepu o izvršbi na računu ostal premajhen znesek za plačilo obveznosti (primerjaj 21. točko sodbe). Za zaračunavanje stroškov blokad, zavrnitev plačil, pa je imela tožena stranka zakonito podlago.

9. Tožeča stranka v pritožbi smiselno ponovno navaja, da je bil pobot izvršen nepravilno, saj je bil znesek 100,00 EUR toženi stranki izročen v hrambo in pogoji za pobot niso bili podani (316. člen Obligacijskega zakonika(3)). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka 100,00 EUR ni hranila na posebnem računu, ker bi tako zahtevala tožeča stranka, oziroma bi od tožeče stranke prejela 100,00 EUR, ki naj bi jih hranila ter vrnila, ko bi to tožeča zahtevala, ampak zato, ker ji je bilo tako naloženo s sklepom sodišča. Tožena stranka je ta sredstva hranila po nalogu sodišča in jih po njegovem nalogu tudi sprostila. Ker ne gre za primer, ko je pobot izključen, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno odločilo, da so bili pogoji za pobot po 311. členu OZ podani.

10. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 29/1999-45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. list RS, št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ.

(3) Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ.