Jedro

Glede na to tožnik, ki izpodbija odločbo o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006, v postopku za izdajo katere ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, nima procesne legitimacije tožnika (upravičenja sprožiti ta upravni spor). Iz navedenih razlogov tako odločba vlade z dne 12. 10. 2006 ne more biti predmet meritorne odločitve sodišča. Glede na to je moralo sodišče po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo z dne 12. 10. 2006 kot nedovoljeno zavreči. Za vodenje ponovnega pritožbenega postopka, ker je po dne 7. 5. 2004 uveljavljenem ZVO-1, ki je dimnikarsko službo določil za obvezno državno gospodarsko javno službo varstva okolja, za izbiro koncesionarja postala pristojna vlada. Odločitev v sklepu pa vlada opira na naslednje ugotovitve: da je bil na podlagi določb 41. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom in 187. člena ZVO-1 voden postopek za podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa ter je vlada z odločbo z dne 12. 10. 2006 koncesijo podelila podjetju B. d.o.o., tožnikovo vlogo na javni poziv za priznanje zainteresiranosti pa je s sklepom z dne 11. 1. 2007 zavrgla, pri čemer sta oba upravna akta postala pravnomočna, ter da so se spremenili materialni predpisi - prenehali so veljati občinski predpisi, ki so določali način izvajanja dimnikarske službe kot lokalne javne gospodarske službe, vključno s koncesijskim aktom, zaradi česar na njihovi podlagi ni več mogoče podeljevati koncesije – zato s predmetno vlogo tožnik ne zasleduje več nobene pravne koristi. To pa po oceni vlade predstavlja razlog za zavrženje vloge po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Formalna odločitev vlade v sklepu z dne 19. 9. 2013 je zato pravilna.

Izrek

Tožba zoper odločbo Vlade Republike Slovenije št. 35404-9/2006 z dne 12. 10. 2006 se zavrže. Tožba zoper sklep Vlade Republike Slovenije št. 35404-7/2013 z dne 19. 9. 2013 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je 14. 10. 2013 vložil tožbo zaradi molka organa, ker pristojni organ v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005 ni odločil o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Občina A. (sodišče jo podrobneje povzema pod točko 4 obrazložitve). Ko pa je Vlada Republike Slovenije dne 19. 9. 2013 izdala sklep, s katerim je zahtevo tožnika v zvezi z izbiro izvajalca dimnikarske službe na območju Občine A. zavrgla ter ta sklep med sodnim postopkom dne 10. 1. 2014 vročila tožniku, je ta tožbo razširil na navedeni sklep Vlade Republike Slovenije z dne 19. 9. 2013 in odločbo tega organa o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006 (sodišče dopolnitev tožbe podrobneje povzema pod točko 5 obrazložitve).

Z izpodbijanim sklepom z dne 19. 9. 2013 je Vlada Republike Slovenije zavrgla tožnikovo zahtevo v zvezi z izbiro izvajalca dimnikarske službe na območju Občine A.. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Občinska uprava Občine A. kot tedaj na podlagi določb 26. člena Zakona o varstvu okolju (v nadaljevanju ZVO) in koncesijskega akta – Odloka o koncesiji za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe pregledovanja, nadzorovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov na območju Občine (v nadaljevanju Odlok o koncesiji) za izvajalca dimnikarske službe na območju Občine A. izbrala B. d.o.o. Na pritožbo tožnika je župan Občine A. z odločbo z dne 8. 9. 2003 prvostopenjsko odločbo potrdil. Upravno sodišče pa je v postopku upravnega spora s sodbo U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005 tožniku ugodilo ter drugostopenjsko odločbo z dne 8. 9. 2003 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek; Vrhovno sodišče pa je pritožbo zoper sodbo U 1757/2003 v nadaljevanju smiselno obravnavalo kot revizijo ter jo s sklepom X Ips 74/2006 z dne 19. 4. 2007 zavrglo. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki je stopil v veljavo 7. 5. 2004, je v 148. členu opredelil izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, človekovega zdravja in varstva pred požarom kot obvezno državno gospodarsko javno službo, na podlagi določb ZVO-1 pa je bila nato sprejeta Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba). Na podlagi navedenih sprememb v pravni ureditvi podeljevanja koncesij za izvajanje dimnikarske službe je Vlada Republike Slovenije na podlagi 16. člena Uredbe z odločbo z dne 12. 10. 2006 podelila koncesijo B. d.o.o., ki je za to izpolnjevalo pogoje in s katerim je bila nato sklenjena koncesijska pogodba. Vloga tožnika na javni poziv pa je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev s sklepom Vlade z dne 11. 1. 2007 zavržena. Z uveljavitvijo Uredbe so prenehali veljati predpisi občin, ki so določali način izvajanja obvezne lokalne gospodarske javne službe iz 7. točke 26. člena prej veljavnega ZVO; v tej posledici so prenehali veljati tudi vsi občinski koncesijski akti, ki so bili podlaga za podelitev koncesij in sklenitev koncesijskih pogodb. Upoštevaje vse navedeno je Vlada Republike Slovenije v ponovnem postopku zahtevo tožnika zavrgla. Zaradi spremembe materialnih predpisov tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev vloge, saj z njo ne zasleduje več nobene pravne koristi, ker je bil postopek podelitve koncesije, v katerem je tožnik sodeloval, pravnomočno končan. Ker je prenehal veljati (v skladu s citiranimi določbami Uredbe) Odlok o koncesiji, tudi ni dopustna podelitev koncesije oziroma sklenitev koncesijske pogodbe. Vlada je nato v skladu z določbami 129. člena ZUP, ker tožnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, njegovo vlogo zavrgla.

Z odločbo o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006 pa je Vlada Republike Slovenije za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju Občine A. izbrala B. d.o.o., odločila, da se koncesija podeli za dobo osem let od sklenitve koncesijske pogodbe ter s to odločbo razveljavila odločbo o izbiri koncesionarja z dne 7. 8. 2003, ki jo je izdala Občina A.. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se po določbah drugega odstavka 187. člena in drugega odstavka 188. člena ZVO-1 prva koncesija za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan 18. decembra 2004 z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo ali drugo veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO, če ta oseba izkaže interes tako, da predloži vlogo o zainteresiranosti za izvajanje predmetne gospodarske javne službe v za to določenem roku. V postopku, vodenem na navedeni podlagi, je bilo ugotovljeno, da ima B. d.o.o. na dan uveljavitve Uredbe z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO ter da izpolnjuje pogoje za pridobitev prve koncesije za izvajanje navedene gospodarske javne službe brez javnega razpisa, zato je bilo to podjetje izbrano za koncesionarja.

Tožnik v tožbi z dne 11. 10. 2013 navaja, da skladno s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tožbo zaradi molka organa, ker pristojni organ v treh letih od začetka postopka podelitve koncesije za opravljanje dimnikarske službe za dimnikarsko območje A. še vedno ni izdal dokončnega upravnega akta o izbiri koncesionarja. Sodišču predlaga, naj organu naloži, da v roku 30 dni od prejema sodbe odloči o izbiri koncesionarja za opravljanje dimnikarske službe na dimnikarskem območju Občine A., skladno s sodbo Upravnega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005. V dopolnitvi tožbe z dne 10. 1. 2014 pa tožnik vztraja pri tožbi oziroma jo razširja na posamična akta Vlade Republike Slovenije, in sicer sklep z dne 19. 9. 2013 ter odločbo z dne 12. 10. 2006. Navaja, da mu odločba o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006 ni bila nikoli vročena, zanjo ni vedel in zato tudi ni mogel uporabiti nobenega pravnega sredstva. Zoper sklep z dne 11. 1. 2007 pa ni imel interesa, da bi se pritoževal, saj je očitno zakonit in pravilen; tožnik namreč ni izpolnjeval pogoja iz 41. člena Uredbe. Tega pogoja tudi ni izpolnjeval noben drug zainteresiran ponudnik za izvajanje dimnikarske službe na območju Občine A., saj v trenutku prenosa pristojnosti podeljevanja koncesij iz občin na državo (pogoj iz prvega odstavka 41. člena Uredbe), nihče ni imel veljavno sklenjene pogodbe z Občino A. Zato bi Vlada podelitev koncesije za Občino A. po Uredbi morala izpeljati po njenem 13. členu; prav k temu jo je tožnik tudi nekaj let pozival. Pri tem pa ni mogel predpostaviti, da bo ravnala nezakonito in pri tem ignorirala tako sodbo Upravnega sodišča U 1757/2003 kot tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 74/2006. Tožnik dalje obširno obrazlaga ter se pri tem sklicuje na priloženo korespondenco, da je tožena stranka informacije o podelitvi koncesije skrivala, tožnika pa puščala v negotovosti, očitno z namenom, da mu onemogoči pravno varstvo. Tožnik dalje izpodbijanemu sklepu z dne 19. 9. 2013 očita, da ne iz uvoda ne iz obrazložitve ni razvidno, na katero zahtevo tožnika se sklep nanaša. Kolikor pa iz sklepa izhaja, da naj bi Vlada z odločbo z dne 12. 10. 2006 podelila koncesijo B. d.o.o., ki je izpolnjevalo pogoje, pa tožnik navaja, da podjetje B. pogojev ni izpolnjevalo, ker ni imelo sklenjene veljavne pogodbe z Občino A.. V zvezi z zaključkom izpodbijanega sklepa, po katerem naj bi zaradi spremembe materialnih predpisov tožnik več ne izkazoval pravnega interesa za vložitev vloge in naj bi ne zasledoval več nobene pravne koristi, ker je bil postopek podelitve koncesije pravnomočno končan, pa tožnik navaja, da gre za zmeden in nejasen stavek, ki kaže na nezakonito postopanje in lažno prikazovanje dejanskega stanja. Ničesar od tistega, kar je v tem stavku zapisano, namreč po mnenju tožnika ne drži. Tožnik v nadaljevanju izpostavlja, da ni bilo nikakršnega ponovnega postopka po sodbi Upravnega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005. Če bi pristojni organ upošteval odločitev sodišča, potem postopka o dodelitvi koncesije, ki ga je pred tožnikom skrival, ne bi mogel izpeljati po 41. členu Uredbe. Ponoven postopek, ki ga je naložila sodba Upravnega sodišča, bi pristojni organ lahko speljal le na podlagi 13. člena Uredbe, ki pa ga ni nikoli začel. Ob tem, ko se je tožnik več let trudil, da uveljavi svoje pravne in ekonomske koristi, pri tem celo vodil sodne postopke, v katerih je uspel in pozival na izvršitev pravnomočnih sodnih odločb, je zaključek, da nima pravnega interesa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, nepravilen in nesmiseln. Enako velja za ugotovitev v tem sklepu, da je sprememba predpisa izničila sodne odločitve. V zvezi z izpodbijano odločbo z dne 12. 10. 2006 pa tožnik ponovno poudarja, da mu ni bila nikoli vročena ter da je zanjo prvič izvedel šele 11. 12. 2013, odločbo pa je dobil kot informacijo javnega značaja 20. 12. 2013. Tožnik meni, da bi moral biti stranka v upravnem postopku, ki se je končal z izdajo te odločbe. Svoj interes izkazuje tako s sodbo tega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005, kot tudi s sklepom z dne 11. 1. 2007. Njegov interes izhaja tudi iz dejstva, da je kot samostojni podjetnik registriran za opravljanje te dejavnosti. Sodelovanje tožnika v tem upravnem postopku pa bi bilo za organ zavezujoče že zaradi vezanosti uprave na predpise in sodne odločitve. Čeprav tožnik meni, da bi v tem upravnem postopku moral imeti status stranke, pa podrejeno uveljavlja vsaj status stranskega udeleženca, kot to izhaja iz 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V skladu s pravnim poukom v odločbi tožnik zoper odločbo sproža upravni spor. Ob tem pa tožnik meni, da bi sodišče zaradi kršitve ustavnega načela pravnomočnosti in vezanosti uprave na sodne odločitve moralo celo ugotoviti, da je izpodbijana odločba nična, kajti za to so podani razlogi iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po 2. točki zato, ker izdaja odločbe ter njeno izvajanje vsebuje elemente kaznivih dejanj iz 257., 258. (zavestno kršenje predpisov v škodo tožnika), 259. (vnos lažne vsebine – obstoj koncesijske pogodbe z občino – v obe izpodbijani odločitvi) in 285. člena Kazenskega zakonika. Po 5. točki zato, ker je bila odločba izdana kot posledica nedovoljenega dejanja uradnih oseb, ki so zavestno prezrle sodne odločbe in ravnale v nasprotju z njimi ter tožnika izločile iz upravnega postopka ter pred njim prikrivale svoja ravnanja. Po 6. točki pa zaradi kršitve vezanosti na sodne odločitve, ZVO, ki zahteva podeljevanje koncesij z razpisi, in Uredbe. Če pa bi sodišče odločbe ne izreklo za nične, pa tožnik predlaga vsaj njeno odpravo, saj so zato podani razlogi in sicer nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev materialnih predpisov. Kot izhaja iz prvega odstavka 41. člena Uredbe, bi se koncesija brez javnega razpisa lahko podelila le, če bi oseba ob uveljavitvi Uredbe oziroma v fazi objave javnega poziva imela z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo; družba A, pa takšne pogodbe ni imela, saj je to sodišče s sodbo U 1757/2003 odločilo, da se odločba Občine A. z dne 8. 9. 2003 odpravi ter zadeva vrne v ponovni postopek. Koncesijska pogodba, ki jo je Občina A. sklenila z družbo B., pa v 28. členu tudi izrecno določa, da koncesijsko razmerje med občino in družbo B. preneha tudi v povezavi s pravnomočno odločbo v prid tožnika. Tako je bilo pristojnemu organu nedvomno znano, da družba B. nima sklenjene veljavne koncesijske pogodbe ter da zato ne izpolnjuje pogojev za podelitev koncesije brez razpisa. Navedeno kaže tudi na elemente kaznivih dejanj uradnih oseb, kar je prav tako eden od ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP. Glede na navedeno tožnik meni, da je izpodbijana odločba z dne 12. 10. 2006 nična ali vsaj nezakonita ter jo je treba odpraviti, kar posledično pomeni, da je zavrženje zahteve tožnika z izpodbijanim sklepom z dne 19. 9. 2013 neutemeljeno. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijana odločbo in sklep odpravi ter zadevi vrne v ponovni postopek.

Vlada Republike Slovenije na tožbo in njeno dopolnitev ni odgovorila.

Sodišče uvodoma navaja, da je po tem, ko je tožnik 14. 10. 2013 vložil tožbo zaradi molka organa, ker v treh letih od začetka postopka podelitve koncesije za opravljanje dimnikarske službe za dimnikarsko območje A. še vedno ni bil izdan dokončen upravni akt o izbiri koncesionarja, skladno s sodbo Upravnega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005, ter je vlada izdala sklep z dne 19. 9. 2013, ki je bil med sodnim postopkom 10. 1. 2014 vročen tožniku, v smislu določb 39. člena ZUS-1 tožniku dovolilo razširitev tožbe, kot jo je podal v dopolnitvi tožbe z dne 10. 1. 2014, in sicer na novoizdani sklep vlade z dne 19. 9. 2013, iz razlogov ekonomičnosti ter ob smiselni uporabi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 pa tudi še na odločbo vlade z dne 12. 10. 2006. K I. točki izreka Sodišče je tožbo zoper odločbo vlade z dne 12. 10. 2006 moralo zavreči kot nedovoljeno.

Z izpodbijano odločbo o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006 je vlada za koncesionarja za izvajanje dimnikarskih storitev na dimnikarskem območju Občine A. izbrala B. d.o.o. ter odločila, da se koncesija podeli za dobo osem let od sklenitve koncesijske pogodbe in s to odločbo razveljavila odločbo o izbiri koncesionarja z dne 7. 8. 2003, ki jo je izdala Občina A.. Iz odločbe je razvidno, da je bila izdana na podlagi določb 187. člena ZVO-1, po katerih se prva koncesija za izvajanje dimnikarske službe kot obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja, ki se je na dan uveljavitve ZVO-1 (to je 7. 5. 2004) v občini izvajala na koncesioniran način, podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan uveljavitve predpisa o načinu izvajanja obvezne lokalne gospodarske javne službe (to je Uredba, uveljavljena z dne 18. 12. 2004) z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo (ki je po 41. členu Uredbe morala biti sklenjena pred 7. 11. 2004), če ta oseba izkaže interes. Kot iz odločbe izhaja, tožnik ni bil stranka v (upravnem) postopku za izdajo navedene odločbe (pač pa sta to bila družba B. d.o.o. in Občina A.).

Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta oziroma po drugem odstavku tega člena (tudi) oseba, ki izpodbija dokončen sklep, s katerim je bila tej osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta.

Glede na to tožnik, ki izpodbija odločbo o izbiri koncesionarja z dne 12. 10. 2006, v postopku za izdajo katere ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, nima procesne legitimacije tožnika (upravičenja sprožiti ta upravni spor). Glede na to je moralo sodišče po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (po kateri sodišče tožbo zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka) tožbo zoper odločbo z dne 12. 10. 2006 kot nedovoljeno zavreči. Na tak razlog mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Tožnik sicer meni, da bi v postopku za izdajo odločbe z dne 12. 10. 2006, s katero je vlada izbrala koncesionarja za opravljanje dimnikarske službe v občini A., moral biti udeležen ter se pri tem sklicuje na nezaključen postopek za izbiro koncesionarja, ki ga je v letu 2003 vodila Občina A. in v katerem je tožnik kot stranka bil udeležen. Vendar navedene okoliščine za ugotovitev obstoja procesne legitimacije za vložitev tožbe zoper odločbo z dne 12. 10. 2006 niso pravno pomembne. Pravno pomembno je le, da v postopku kot stranka ali stranski udeleženec tožnik ni bil udeležen, kar pa niti ni sporno; tožnik sam navaja, da mu na njegovo zahtevo za vročitev odločbe, ob tem ko za postopek sploh ni vedel, le-ta ni bila niti vročena (kot stranki ali stranskemu udeležencu), pač pa dana kot informacija javnega značaja (20. 12. 2013). Iz navedenih razlogov tako odločba vlade z dne 12. 10. 2006 ne more biti predmet meritorne odločitve sodišča. K II. točki izreka Tožba zoper sklep vlade z dne 19. 9. 2013 ni utemeljena.

Izpodbijani sklep z dne 19. 9. 2013, s katerim je vlada zavrgla tožnikovo zahtevo v zvezi z izbiro izvajalca dimnikarske službe na območju Občine A., je ta izdala v izvrševanju sodbe tega sodišča U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005 (v zvezi s katero je bil izdan tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 74/2006 z dne 19. 4. 2007, s katerim je bila revizija občine ... zavržena), s katero je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo ter odpravilo (drugostopenjsko) odločbo Župana Občine A. z dne 8. 9. 2003 (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Občinske uprave Občine A. o izbiri koncesionarja z dne 7. 8. 2003, s katero je bilo za koncesionarja izbrano podjetje B. d.o.o.) ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni pritožbeni postopek. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se je po tem, ko je bil sodni postopek zaključen (s sklepom X Ips 74/2006 z dne 19. 4. 2007), župan Občine A. dne 25. 5. 2007 izrekel za nepristojnega za vodenje ponovnega pritožbenega postopka, ker je po dne 7. 5. 2004 uveljavljenem ZVO-1, ki je dimnikarsko službo določil za obvezno državno gospodarsko javno službo varstva okolja, za izbiro koncesionarja postala pristojna vlada (148., 187. člen; navedene določbe pa so se začele uporabljati z dne 7. 11. 2004 – na podlagi prvega odstavka 185. člena ZVO-1). Odločitev v sklepu pa vlada opira na naslednje ugotovitve: da je bil na podlagi določb 41. člena Uredbe in 187. člena ZVO-1 voden postopek za podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa ter je vlada z odločbo z dne 12. 10. 2006 koncesijo podelila podjetju B. d.o.o., tožnikovo vlogo na javni poziv za priznanje zainteresiranosti pa je s sklepom z dne 11. 1. 2007 zavrgla, pri čemer sta oba upravna akta postala pravnomočna, ter da so se spremenili materialni predpisi - prenehali so veljati občinski predpisi, ki so določali način izvajanja dimnikarske službe kot lokalne javne gospodarske službe, vključno s koncesijskim aktom, zaradi česar na njihovi podlagi ni več mogoče podeljevati koncesije – zato s predmetno vlogo tožnik ne zasleduje več nobene pravne koristi. To pa po oceni vlade predstavlja razlog za zavrženje vloge po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vlogo zavrže, če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

Po proučitvi zadeve se sodišče z izpodbijano formalno odločitvijo vlade v sklepu z dne 19. 9. 2013 strinja.

Po tem, ko je bil namreč na podlagi v letu 2004 uveljavljenih novih predpisov, ZVO-1 in Uredbe, v letu 2006 izveden nov postopek za izbiro koncesionarja, končan z odločbo (kot pristojnega organa) vlade z dne 12. 10. 2006, ki je pravnomočna, in ob tem ko je bila z navedeno odločbo z dne 12. 10. 2006 v skladu z zakonom (osmi odstavek 187. člena ZVO-1) razveljavljena (prvostopenjska) odločba o izbiri koncesionarja z dne 7. 8. 2003, ki jo je izdala Občina A., v izvrševanju sodbe tega sodišča U 1757/2003 v ponovnem pritožbenem postopku ni več mogoče odločati. Prvostopenjska odločba z dne 7. 8. 2003 je po navedenem razveljavljena (zaradi nove izbire koncesionarja); o pritožbi zoper le-to je tako mogel tudi po presoji sodišča zdaj za zadevo (izbira koncesionarja za opravljanje dimnikarske službe) stvarno pristojen organ, to je vlada, odločiti le formalno, z zavrženjem vloge, saj je zaradi navedenih okoliščin tožnik izgubil stvarno legitimacijo. Pri čemer sodišče še dodaja, da okoliščina, da naj bi tožnik za odločbo z dne 12. 10. 2006 ne vedel ter naj bi je iz navedenega razloga ne izpodbijal, na drugačno presojo sodišča ne vpliva; odločba je namreč glede na lastnosti, ki jih ima, v smislu določb ZUP pravnomočna, njene zakonitosti pa sodišče, po že povedanem, v tem upravnem sporu tudi ne more preizkusiti.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi vlada izpodbijanega sklepa ne mogla opirati na ugotovitev, da je z odločbo vlade z dne 12. 10. 2006 izbrani koncesionar izpolnjeval predpisane pogoje, kajti ni razpolagal z veljavno pogodbo z Občino A., kar izkazuje sodba U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005, in zaradi česar naj bi vlada postopka za izbiro koncesionarja brez javnega razpisa ne mogla voditi, sodišče dodaja, da je tudi vlada v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa mogla izhajati iz dejstva pravnomočnosti odločbe z dne 12. 10. 2006. Povzetkom iz obrazložitve navedene odločbe, ki jih vlada podaja v izpodbijanem sklepu, pa ni mogoče očitati, da predstavljajo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje kot podlago izpodbijanemu sklepu. Ne glede na navedeno in kar na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva, pa sodišče dodaja, da iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je bil postopek upravnega spora, v katerem je bila predmet preizkusa zakonitosti drugostopenjska odločba Župana Občine A. z dne 8. 9. 2003 (v skladu s tedaj veljavnim ZUS), pravnomočno končan 1. 1. 2007, kot izhaja iz sklepa X Ips 74/2006 z dne 19. 4. 2007, in da je šele od 19. 4. 2007 veljalo, da postopek izbire koncesionarja v Občini A. ni bil zakonito voden ter da koncesijska pogodba z dne 27. 11. 2003 nima zakonite podlage oziroma da je potrebno ponovno presoditi tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 7. 8. 2003 o izbiri koncesionarja. Medtem (in še pred pravnomočnostjo navedenega sodnega postopka) pa sta bila uveljavljena ZVO-1 in Uredba (v letu 2004) ter dne 12. 10. 2006 izdana nova odločba o izbiri koncesionarja. V času izdaje odločbe z dne 12. 10. 2006 tako še ni bilo podlage za oceno, da je koncesijska pogodba neveljavna. Pa tudi 28. točke koncesijske pogodbe z dne 27. 11. 2003, ki je vezala prenehanje koncesijskega razmerja med drugim na pravnomočno odločbo v prid tožnika, ob sklicevanju na upravni spor U 1757/2003, ne bi bilo mogoče razlagati v tem pomenu, da sodba U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005 po njeni pravnomočnosti (1. 1. 2007) šteje za pravnomočno odločitev v korist tožnika, kajti v navedeni sodbi ni šlo za končno odločitev, pač pa le za vrnitev zadeve v ponovni pritožbeni postopek, tako da navedena sodba še ni dajala nikakršne podlage za presojo, da je bila odločitev Občine A. o izbiri za koncesionarja družbe B. d.o.o. ter ne tožnika nezakonita. Po povedanem se tako sodišče tudi ne strinja s tožnikom, da bi vlada ne mogla voditi postopka za podelitev prve koncesije po 41. členu Uredbe, če bi upoštevala sodbo U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005. Sodba je namreč postala pravnomočna 1. 1. 2007, s čemer so bile stranke seznanjene šele s sklepom X Ips 74/2006 z dne 19. 4. 2007, medtem ko je vlada postopek za izbiro koncesionarja z izdajo odločbe z dne 12. 10. 2006 pred tem že zaključila.

Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da se vlada v izpodbijanem sklepu ne bi mogla sklicevati na pravnomočno zaključen postopek podelitve koncesije, v katerem naj bi bil udeležen tudi tožnik, ker naj bi tožnik v takem postopku ne bil udeležen. Sodišče se ne strinja, da je vlada nepravilno povzela dejstva. Tožnik se je namreč odzval na poziv za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe, objavljen v skladu z 41. členom Uredbe, vendar je bila njegova vloga zavržena s sklepom z dne 11. 1. 2007 (ki je postal pravnomočen). Na podlagi take vloge družbe B. d.o.o. pa je bila ta družba z odločbo z dne 12. 10. 2006, ki je pravnomočna, izbrana za koncesionarja (odločba Občine A. o izbiri koncesionarja z dne 7. 8. 2003 pa razveljavljena). Gre za okoliščine, v posledici katerih, kot že povedano, tudi po presoji sodišča tožnik nima več upravičenja sodelovati v postopku zaradi varstva kakšne svoje pravice; pri tem pa sam sklep z dne 11. 1. 2007 niti ne šteje med odločilna dejstva, ki so razlog za izpodbijano formalno odločitev vlade.

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.