Jedro

Če stranka vlogo vloži na vložišču, in zanjo ne plača sodne takse, jo mora sodišče opozoriti na neplačilo takse. Takse za opomin ne sme zahtevati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep višjega sodišča se spremeni tako, da se pritožbi dolžnika ugodi in se sklep okrožnega sodišča razveljavi v delu, v katerem se nanaša na takso za opomin (v višini 1.900,00 SIT).

Obrazložitev

1. Dolžnik je na sodnem vložišču vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče je izdalo nalog - opomin za plačilo takse za ugovor v znesku 6.650,00 SIT in za opomin v višini 1.900,00 SIT. Dolžnik je nato zahteval izdajo sklepa o odmeri sodne takse za ugovor. Zahtevani sklep je okrožno sodišče izdalo. V njem je odločilo, da je dolžnik dolžan plačati poleg takse za ugovor v višini 6.650,00 SIT še takso za opomin na temelju 26. člena Zakona o sodnih taksah. Dolžnikova pritožba zoper ta sklep ni bila uspešna. Po mnenju pritožbenega sodišča se drugi odstavek 26. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) nanaša le na primere, ko sodišče opravlja določeno sodno dejanje, pri katerem je stranka navzoča, in je pri takšnem dejanju vložena vloga. Le v takšnih primerih sodišče zgolj opozori stranko, da mora plačati takso v petnajstih dneh. Za primer, da stranka vloži vlogo na sodišču, naj bi drugi odstavek 26. člena ZST ne veljal. Zato je po mnenju višjega sodišča okrajno sodišče lahko zahtevalo plačilo takse za opomin. Pravnega temelja za takso za opomin višje sodišče ni navedlo.

2. Zahteva za varstvo zakonitosti je menila, da je takšna razlaga zmotna. Opozorila je tudi na prvi odstavek 217. člena Sodnega reda, ki naj bi podpiralo njeno stališče. Predlagala je, da se sklep višjega sodišča spremeni tako, da se pritožbi dolžnika ugodi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

4. Prav ima zahteva za varstvo zakonitosti, da se drugi odstavek sklicuje na prvi odstavek 26. člena ZST le glede ravnanja sodišča. To je razvidno iz besedila drugega odstavka 26. člena ZST: "Po prejšnjem odstavku ravna sodišče ... ". Odkazilo na prvi odstavek 26. člena ZST je torej omejeno na ravnanje sodišča. Je torej le delno, ostali del dejanskega stanu določa drugi odstavek 26. člena ZST sam. Če torej stranka neposredno izroči vlogo, za katero ni plačana ali ni plačana vsa taksa, sodišče stranko opozori na dolžnost plačila v petnajstih dneh. V skladu s to zakonsko določbo je tudi prvi odstavek 217. člen Sodnega reda, na katerega je zahteva za varstvo zakonitosti opozorila.

5. Da opozorilo ni enako opominu, se pokaže pri primerjavi četrtega in prvega odstavka 26. člena ZST. Četrti odstavek 26. člena ZST izrecno govori o opominu in tudi izrecno predpisuje takso za opomin. Drugi odstavek v povezavi s prvim odstavkom 26. člena ZST uporablja besedo "opozorilo" in ne opomin. Poleg tega drugi in prvi odstavek 26. člena ZST ne predpisujeta plačila takse za opomin. Sodišče zato takse za opomin ne more zahtevati, če stranka vlogo vloži neposredno na sodišču, in pri tem ne plača takse ali je ne plača v celoti.

6. Višje sodišče je torej zmotno uporabilo določbe 26. člena ZST. Vrhovno sodišče je zato izpodbijani sklep višjega sodišča spremenilo v delu, v katerem se nanaša na plačilo takse za opomin in je v tem delu sklep okrožnega sodišča razveljavilo (drugi odstavek 391. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 380. člena ZPP).