10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 450/2003 z dne 18. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je z izpodbijano sodno odločbo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnjen, spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča o dovolitvi izvršbe razveljavilo ter predlog upnice (sedaj ustavne pritožnice) za izvršbo zavrglo.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izpodbijanemu sklepu očita samovoljnost, saj naj bi Višje sodišče z izpodbijano odločitvijo zagrešilo neutemeljeni odstop od enotne sodne prakse in s tem kršilo 22. člen Ustave. Meni, da je zgrešen zaključek Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da se štejejo za ugotovljene terjatve po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL) samo prijavljene terjatve, zoper katere v določenih rokih ni bil vložen ugovor. Pri tem navaja, da je iz tabele, ki je sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, razvidno, da je kot neprijavljena nesporna terjatev zabeležena pritožničina terjatev, na katero se nanaša izpodbijani sklep. Zatrjuje tudi, da je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu očitno prezrlo, da pritožnica terja plačilo vtoževanega zneska ne le na podlagi sklepa o potrditvi prisilne poravnave, temveč tudi v zvezi s pogodbo o odstopu oziroma prevzemu terjatev, dolžnik (nasprotna stranka v postopku) pa neutemeljeno podaja ugovor zastaranja terjatve.

To naj bi bil razlog, da je izpodbijani sklep očitno napačen in bi ga tudi zaradi tega bilo mogoče označiti za samovoljnega. Poleg tega je pritožnica mnenja, da ji je bila s tem, ko Višje sodišče v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo na pritožbene navedbe dolžnika glede zastaranja terjatve, kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo nepravilnosti pri uporabi materialnega prava.

Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi sodišču očita predvsem zmotno uporabo materialnega prava. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je procesno jamstvo, katerega kršitev pa ni mogoče utemeljevati z očitkom, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Če gre za tak očitek, lahko Ustavno sodišče v okviru 22. člena Ustave presoja le, ali je izpodbijani sklep očitno napačen ter brez razumne pravne obrazložitve, tako da bi ga bilo mogoče označiti kot samovoljnega. Očitek, da je odločitev sodišča samovoljna, pa je neutemeljen. Izpodbijani sklep Višjega sodišča namreč temelji na stališču, da se 5. točka sklepa Okrožnega sodišča v Celju št. St/28 z dne 20. 12. 2000 o potrditvi prisilne poravnave nanaša le na tiste terjatve, ki so bile v postopku prijavljene, in da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova le za terjatve upnikov, ki so se udeležili tega postopka, torej so svojo terjatev prijavili in terjatev ni bila prerekana. Takšno stališče je Višje sodišče oprlo na določbo 61. člena ZPPSL ter ga obrazložilo z argumenti, ki jih dopuščajo v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov. Ne drži tudi očitek pritožnice, da je Višje sodišče prezrlo, da pritožnica terja plačilo terjatve od dolžnika tudi v zvezi s pogodbo o odstopu oziroma prevzemu terjatev, saj je Višje sodišče v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da je pravilna ugotovitev nižjega sodišča, da je terjatev na podlagi pogodbe o odstopu terjatve (z dne 3. 12. 2001, sklenjeno med C. C. d.d. in pritožnico) prešla na upnika - pritožnico. Iz takšnih navedb jasno izhaja, da je pritožbeno sodišče presojalo dejstva tudi v zvezi z omenjeno pogodbo. Za utemeljitev kršitve pravice do enakega varstva pravic pa tudi ne zadošča pritožničino pavšalno zatrjevanje o odstopu od enotne sodne prakse.

5.V čem naj bi bila zaradi domnevnega neupoštevanja ugovora zastaranja terjatve pritožnici kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, pritožnica ne pojasni. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je te ugovore uveljavljal dolžnik in ne pritožnica kot upnica v izvršilnem postopku.

6.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger