Jedro

1. Toženkine trditve, češ da ji je bilo stanovanje dodeljeno že pred 25.6.1991 ter da je bil samo pismeni odpravek sporne odločbe Poveljstva garnizije izdan dne 22.8.1991, so po presoji revizijskega sodišča pravno nepomembne. Kajti, tudi če bi bile resnične, toženka na podlagi zatrjevane "dodelitve" stanovanja ne bi mogla zahtevati izročitve spornega stanovanja od prejšnjega stanodajalca. Pravni naslov za zahtevek na izročitev stanovanja v družbeni lastnini proti stanodajalcu je bila pravnomočna odločba o dodelitvi stanovanja (prim. 51. čl. Zakona o sredstvih in financiranju JLA, ki bi ga bilo potrebno uporabiti za presojo o zakonitosti dodelitve stanovanja iz vojaškega stanovanjskega fonda pred 25.6.1991 - Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89 - in 10. ter 35. čl. ZSR). Več upravičenj kot do bivšega stanodajalca pa toženka tudi do tožeče stranke ne more imeti. 2. Z odločbo Poveljstva garnizije bivše JLA z dne 22.8.1991 pa toženka ni pridobila stanovanjske pravice, ker stanovanjski organ bivše JLA takrat ni imel več pravice razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se sklicuje na pritožbene navedbe. Meni, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker nimata razlogov o toženkinih trditvah, da ji je bilo sporno stanovanje dodeljeno že pred osamosvojitvijo in da je bil le pismeni odpravek odločbe izdelan po osamosvojitvi. Prvostopenjsko sodišče je predlagani dokaz, ki naj bi te toženkine trditve potrdil, zavrnilo brez obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče na izrecne pritožbene trditve o tem ni odgovorilo. To ni odgovorilo niti na druge pritožbene trditve.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Meje preizkusa izpodbijane sodbe z revizijo so začrtane v 386. čl. ZPP. Zato revizijsko sodišče ob odločanju o reviziji v konkretnem primeru ni moglo upoštevati pritožbenih trditev, na katere se revident v reviziji le sklicuje.

Toženkine trditve, češ da ji je bilo stanovanje dodeljeno že pred 25.6.1991 ter da je bil samo pismeni odpravek sporne odločbe Poveljstva garnizije izdan dne 22.8.1991, pa so po presoji revizijskega sodišča pravno nepomembne. Kajti, tudi če bi bile resnične, toženka na podlagi zatrjevane "dodelitve" stanovanja ne bi mogla zahtevati izročitve spornega stanovanja od prejšnega stanodajalca. Pravni naslov za zahtevek na izročitev stanovanja v družbeni lastnini proti stanodajalcu je bila pravnomočna odločba o dodelitvi stanovanja (prim. 51. čl. Zakona o sredstvih in financiranju JLA, ki bi ga bilo potrebno uporabiti za presojo o zakonitosti dodelitve stanovanja iz vojaškega stanovanjskega fonda pred 25.6.1991 - Ur. l. SFRJ, št. 53/84 in 57/89 - in 10. ter 35. čl. ZSR). Več upravičenj kot do bivšega stanodajalca pa toženka tudi do tožeče stranke ne more imeti.

S tem pa je odgovorjeno tudi na zatrjevano absolutno bistvemo kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Ker omnjene toženike trditve niso pravno relevantne (prim. zgoraj), sodbama sodišč druge in prve stopnje ni moč očitati, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj pavšalnih trditev, češ da pritožbeno sodišče ni odgovorilo niti na druge pritožbene trditve, pa po presoji revizijskega sodišča ni moč obravnavati kot uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker to določilo terja konkretno opredelitev očitane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe.

Tako je pri presoji potrebno izhajati iz dejanske ugotovitve, da je bilo toženi stranki sporno stanovanje dodeljeno z odločbo Poveljstva garnizije z dne 22.8.1991. Z njo pa toženka ni pridobila stanovanjske pravice, ker stanovanjski organ bivše JLA takrat ni imel več pravice razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega fonda, kar sta že pravilno obrazložili sodišči prve in druge stopnje (9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS). Zato toženka zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).