Jedro

Državljanu druge republike, ki je na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Republiki Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice, ki je državljanka Republike Hrvatske, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnica je zahtevala pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Tožena stranka je ugotovila, da tožnica živi in dela v Švici. Tako ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona.

Tožnica je proti takšni odločitvi sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je po končani osnovni šoli več let sezonsko delala v Sloveniji. Poročila se je s Slovencem, ima hčer, ki je tudi državljanka Republike Slovenije. Z možem sta v Sloveniji zgradila stanovanjsko hišo, kamor sta se preselila leta 1985. Začasno dela v Švici, domov v Slovenijo pa se vrača najmanj petkrat letno. Čuti popolno pripadnost Sloveniji. Tudi njeni bratje in sestra so državljani Republike Slovenije. Je aktivna pripadnica slovenske manjšine v Švici. Udeležila se je glasovanja na plebiscitu za neodvisnost in samostojnost Slovenije. Če bo obveljala odločitev tožene stranke, tedaj bo postala brezdomka v lastni hiši: za vsak prihod v lastno hišo bo morala izpolnjevati stroge pogoje za bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je dopolnila postopek z zbiranjem dodatnih dokazov, po tako dopolnjenem postopku pa dala odgovor na tožbo, kjer vztraja pri svoji odločitvi.

Tožba ni utemeljena.

1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije določa, da morajo državljani drugih republik, ki želijo pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalne prijave stalnega prebivališča, izrecno izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živijo v Republiki Sloveniji.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica državljanka Republike Hrvatske in da je imela na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. S tem je izpolnjevala dva pogoja za pridobitev republiškega državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Pač pa je bilo ugotovljeno tudi, da tožnica živi in dela v ... To je navedla že sama tožnica v vlogi za pridobitev državljanstva dne 13.12.1991. Tega dejstva tudi pozneje ni nikoli zanikala. Tako ni sporno, da je na začasnem delu v tujini. Iz tega pa je tožena stranka napravila pravilen sklep, da tožnica ne živi dejansko v Sloveniji in da torej ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva.

Določba 40. člena navedenega zakona predstavlja izjemo in olajšavo od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva, zato njenega učinka ni mogoče širiti s široko razlago. Torej je pravilno stališče tožene stranke, da odgovor na vprašanje, kje tožnica dejansko živi, ne more biti odvisen od tega, da je tožnica že pred mnogimi leti opravljala sezonska dela v Sloveniji. Ravno tako na to ne more vplivati njen družinski položaj, državljanstvo njenih sorodnikov, dejstvo, da ima v Sloveniji hišo in njen namen, da se bo v bodočnosti preselila v Slovenijo in bo tu tudi dejansko živela.

Tožena stranka je torej pravilno ugotovila, da tožnica ne živi dejansko v Sloveniji in je njeno vlogo zavrnila. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta predpis in druge zvezne predpise je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).