Jedro

Res je, da merilo iz 3. odstavka 189. člena ZOR za oceno izgubljenega dobička predvideva sklepanje o položaju oškodovanca v kasnejšem obdobju po nastanku škodnega dogodka pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo. Pri tem je res potrebno sklepati o prihodnosti kot ugotavljanje fiktivnega položaja oškodovanca, vendar se ta fiktiven položaj lahko nanaša le na čas v preteklosti, ki se ni zgodila.

Opredelitev odstopnih upravičenj ene ali druge pogodbene stranke je stvar pogodbene avtonomije pogodbenih strank. Tudi če sta pogodbeni stranki določilo pogodbe razumeli tako, da je pridobitelj licence imel odstopno upravičenje tudi v primeru ugotovljene kršitve kateregakoli od patentov, na katere se sklicujeta v paragrafu št. 1 pogodbe, zgolj na tako dogovorjeni pogodbeni klavzuli še ni mogoče utemeljevati vzročne zveze med kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki v posledici uveljavljane odpovedi pogodbe s strani pridobitelja licence.

Prejemnik licence je odstopno upravičenje uveljavljal le na podlagi njegove ocene, da obstoji potencialna nevarnost, da bo tožena stranka v bodoče s svojimi ravnanji posegla v izključne pravice, ki so bile predmet licenčne pogodbe. Ob zgolj takšni hipotetični možnosti bodočega kršitvenega ravnanja tožene stranke zatrjevane škode tožeče stranke v posledici uveljavljanja odstopnega upravičenja pridobitelja licence ni mogoče pripisati kršitvenemu dejanju tožene stranke v smislu pravnorelevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo.

Glede na teritorialni učinek patenta kot pravice, pa kršitev patenta, podeljenega v Republiki Sloveniji, sama po sebi ne pomeni hkrati tudi kršitve patenta, ki je podeljen za isti izum za drugo območje, če kršitelj s svojim ravnanjem ne posega hkrati tudi v izključne pravice, ki so mu podeljene s patentom za drugo območje.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana točka III. izreka prvostopenjske sodbe potrdi.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) v točkah I. in II. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 2.296.959,66 EUR in zakonskih zamudnih obresti od: evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 15.998.490,00 SIT za čas od 2.10.2000 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 10.575.820,00 SIT za čas od 1.8.2000 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 16.738.635,00 SIT za čas od 1.8.2001 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 17.414.258,42 SIT za čas od 1.8.2002 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 17.978.709,30 SIT za čas od 1.8.2003 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 36.782.733,84 SIT za čas od 1.8.2004 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 36.748.267,56 SIT za čas od 1.8.2005 do 31.12.2006; evrske protivrednosti zakonskih zamudnih obresti od 36.753.896,90 SIT za čas od 1.8.2006 do 31.12.2006; od zneska 788.644,58 EUR od 1.1.2007 dalje; od zneska 153.388,00 EUR od 1.8.2007 dalje.

b) v točki IV. izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 10.795,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 5.005,25 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodilo tako, da je izdalo sledečo sodbo:

I.

Tožena stranke je dolžna plačati tožeči stranki: I/A) glavnico: v znesku 942.032,66 € I/B) obresti in sicer: evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 15.998.490,00 SIT, za čas od 02.10.2000 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 66.760,52 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 10.575.820,00 SIT, za čas od 01.08.2000 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 44.132,11 EUR od vključno o1.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 16.738.635,00 SIT, za čas od 01.08.2001 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 69.849,00 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 17.414.258,42 SIT, za čas od 01.08.2002 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 ( 1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 72.668,41 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 17.978.709,30 SIT, za čas od 01.08.2003 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 75.023,82 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 36.782.733,84 SIT, za čas od 01.08.2004 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 153.491,63 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 36.748.267,56 SIT, za čas od 01.08.2005 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 153.347,80 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; evrsko protivrednost zakonskih zamudnih obresti od 36.753.896,90 SIT, za čas od 01.08.2006 dalje, do vključno 31.12.2006; preračunano po tečaju zamenjave z dne 01.01.2007 (1. EUR = 239,63 SIT) zakonske zamudne obresti od 153.371,29 EUR od vključno 01.01.2007 dalje za čas do plačila; zakonske zamudne obresti od 153.288,00 EUR od 01.08.2007 dalje – do plačila; vse v 15 dneh in pod izvršbo;

II.

II./1 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2008 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./2 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2009 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./3 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2010 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./4 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2011 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./5 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2012 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./6 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2013 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./7 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2014 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./8 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2015 plačati znesek 153.388,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

II./9 Tožena stranka je dolžna tožeči stranki dne 01.08.2016 plačati znesek 127.823,00 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;

III.

Tožbeni zahtevek se v delu, kolikor tožeča stranka zahteva več ali drugače – zavrne;

IV.

Tožena stranka je dolžna v 15. dneh tožeči stranki povrniti 19.789,18 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe (točka III. izreka) je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki dodatno naloži plačilo 1.8.2016 znesek 25.565,00 EUR in 1.8.2017 znesek 122.710,00 EUR ter na novo odmerjene stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem in stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

Zoper dajatveni del prvostopenjske sodbe (točka I. in II. izreka) ter s tem smiselno tudi zoper odločitev o stroških postopka (točka IV. Izreka) je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, utemeljena pa je pritožba tožene stranke.

Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D pri odločanju o pritožbah pravdnih strank uporabilo določila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo ZPP-D. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi in sicer je uveljavljala povrnitev nastale premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička iz nerealizirane pogodbe s tretjo stranko, do česar naj bi prišlo v posledici škodnega ravnanja tožene stranke s kršitvijo patenta tožeče stranke dne 1.7.1999. V skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika je potrebno za presojo utemeljenosti zahtevka uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih, saj naj bi škoda izvirala iz dejanja tožene stranke, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika.

Izgubljeni dobiček predstavlja obliko premoženjske škode, ki se kaže v preprečitvi povečanja oškodovančevega premoženja (155. člen ZOR). Zakon izgubljeni dobiček definira kot dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek 189. člena ZOR). Zakon torej daje podlago oškodovancu za uveljavljanje zahtevka zoper povzročitelja škode, da se vzpostavi njegov premoženjski položaj na takšno raven, v katerem bi bil, v kolikor ne bi bilo škodnega ravnanja. Vendar pa ima oškodovanec podlago za tožbeni zahtevek zgolj za povrnitev tiste škode, ki mu je dejansko že nastala. Res je, da merilo iz 3. odstavka 189. člena ZOR za oceno izgubljenega dobička predvideva sklepanje o položaju oškodovanca v kasnejšem obdobju po nastanku škodnega dogodka pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo. Pri tem je res potrebno sklepati o prihodnosti kot ugotavljanje fiktivnega položaja oškodovanca, vendar se ta fiktiven položaj lahko nanaša le na čas v preteklosti, ki se ni zgodila (glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem Prva knjiga stran 950). 3. odstavek 189. člena ZOR tako ne daje podlage, da bi tožnik kot premoženjsko škodo lahko uveljavljal tudi izgubljeni dobiček za obdobje, ki sploh še ni nastopilo. Možnost uveljavljanja bodoče škode je ZOR urejal samo izjemoma v posebej utemeljenih primerih, kot na primer povrnitev bodoče negmotne škode po 203. členu ZOR. Ker je pri oceni izgubljenega dobička ključna ocena vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na položaj oškodovanca, že na tej osnovi o izgubljenem dobičku ni mogoče sklepati na obdobje, ki sploh še ni nastopilo. Že iz navedenega razloga se tako izkaže, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni imel pravne podlage v delu, s katerim je uveljavljala plačilo bodoče premoženjske škode v obliki izgubljenega dobička. Ti razlogi tako kažejo na nepravilno uporabo materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo glede škode, ki naj bi tožeči stranki nastala šele v prihodnosti (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Nesklepčnost tega dela tožbenega zahtevka je že zaradi tega narekovala spremembo tega dela sodbe tako, da je pritožbeno sodišče ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). Iz istega razloga se zato izkaže, da je neutemeljena pritožba tožeče stranke, ko izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je del zahtevka na plačilo bodoče premoženjske škode zavrnilo.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na škodi v posledici kršitvenega ravnanja tožene stranke, ker naj bi dne 1.7.1999 kršila njen patent št. 9600143. S tem je zatrjevala podlago iz 93. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92 - v nadaljevanju ZIL), veljavnega v času zatrjevanega kršitvenega dejanja.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi in upoštevaje trditve tožeče stranke, ki jih ni prerekala tožena stranka, izhaja, da je tožnik nosilec naslednjih pravic iz izdanih patentov za zavarovanje izuma tožeče stranke: patenta št. 9600143, izdanega s strani Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju URSIL), z nazivom izuma samosesalna radialno strujajoča lijačna šoba, za katerega je bila izdana ugotovitvena odločba po členu 73/1 ZIL dne 30.9.1999 (priloga A 7); patenta št. 9600144 izdanega s strani URSIL za izum flotacijska naprava po odločbi z dne 6.1.1998 (podatki iz priloge A 20); evropskega patenta št. EP 0 907 419B1 za samosesalno radialno strujajočo lijačno šobo, podeljenega z dnem 24.1.2001 in s prioriteto 6.5.1996 (priloga A 23). Patent je podeljen s strani Evropskega patentnega urada z veljavnostjo za sedemnajst držav članic podpisnic Konvencije o podeljevanju evropskih patentov; evropskega patenta EP 0 907 418B1 podeljenega s strani istega organa za flotacijsko napravo dne 4.7.2001 in s prioriteto 6.5.1996 z veljavnostjo za istih sedemnajst držav članic (priloga A 24); patenta ZDA št. 6, 083, 389, podeljenega 4.7.2000 za flotacijsko napravo (priloga A 25).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s (s strani tožeče stranke zatrjevanim) škodnim ravnanjem tožene stranke ugotovilo naslednja dejstva: tožena stranka je kršila pravice iz izuma tožeče stranke s tem, ko je za tretjo osebo izdelala samosesalno radialno strujajočo lijačno šobo, ki ustreza izumu tožeče stranke, ki je zavarovan pri URSIL s patentom št. 9600143, in jo je dne 1.7.1999 neupravičeno in brez privoljenja tožeče stranke tej tretji osebi izročila v uporabo;

2.7.1999 je tožeča stranka z družbo P. A. GmbH iz Nemčije sklenila pogodbo o izključni licenci (priloga A 3), s katero je tožeča stranka na navedeno družbo prenesla izključno licenco za izdelovanje, uporabo in prodajo predmeta licence za območje Zvezne Republike Nemčije ter vseh držav članic Evropske unije na dan sklenitve pogodbe;

30.8.1999 sta isti pogodbeni stranki sklenili pogodbo o razveljavitvi (priloga A 4), s katero sta razveljavili pogodbo z dne 2.7.1999. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na okoliščini, da je do razdrtja pogodbe z dne 2.7.1999 prišlo v posledici uveljavljenega odstopnega upravičenja pridobitelja licence zaradi kršitve patenta s strani tožene stranke.

Utemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na vprašanje, v čigav pravni položaj naj bi posegla tožena stranka v trenutku storjene kršitve patenta št. 9600143. Očitno je nesporno dejstvo, da je bil ob podelitvi patenta kot nosilec te pravice vpisana družba S. d.o.o. in ne tožeča stranka. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališčem pritožnice, da so materialnopravno zmotna izhodišča tožeče stranke, ko se je na svoj položaj kot nosilca patenta sklicevala že na podlagi sklenjene pogodbe o prenosu pravic na tožečo stranko z dne 28.6.1999. Konstitutivnost vpisa pogodbe o prenosu pravic, kot je bila določena v 3. odstavku 107. člena ZIL, tako izkazuje pravilnost stališča pritožnice, da je tožeča stranka položaj nosilca tega patenta pridobila šele z vpisom tega prenosa po odločbi z dne 16.9.1999 (priloga A8). Vendar navedena pomanjkljivost v izpodbijani sodbi ne onemogoča preizkusa le-te, saj za odločitev pritožbenega sodišča zadostujejo materialnopravni razlogi, podani v nadaljevanju.

Patent predstavlja posebno pravice industrijske lastnine, ki imetniku zagotavlja več izključnih pravic, med drugim tudi do izključnega izkoriščanja zavarovanega izuma in dajanja v promet predmetov, izdelanih po zavarovanem izumu (glej 1. odstavek 32. člena ZIL). Patent pa je kot pravica omejena časovno s trajanjem patenta, kakor tudi teritorialno z opredelitvijo območja veljavnosti samega patenta. Ker je patent podeljen s strani države, je v osnovi takšna pravica omejena na območje, ki ga pokriva državna suverenost. Izjema od tega načela so patenti, podeljeni na podlagi mednarodnih pogodb, kot je na primer Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) z dne 5. oktober 1973, katero je Republika Slovenija ratificirala z zakonom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 68/2002. Upoštevaje navedena načela je bilo za izum samosesalne radialno strujajoče lijačne šobe podeljenih več patentov, ki so dajali nosilcu tega patenta izključne pravice, ki pa so veljale vsaka za svoje območje in sicer patent št. 9600143 za območje R. S., evropski patent EP 0 907 419B1 pa za območje sedemnajstih držav, opredeljenih ob podelitvi patenta. 93.člen ZIL je dajal nosilcu patenta, podeljenega s strani URSIL, zoper kršitelja podlago za uveljavljanje različnih pravovarstvenih zahtevkov. Med drugim je imel nosilec pravice iz patenta tudi pravico uveljavljati povrnitev škode po splošnih načelih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Glede na teritorialni učinek patenta kot pravice, pa kršitev patenta, podeljenega v Republiki Sloveniji, sama po sebi ne pomeni hkrati tudi kršitve patenta, ki je podeljen za isti izum za drugo območje, če kršitelj s svojim ravnanjem ne posega hkrati tudi v izključne pravice, ki so mu podeljene s patentom za drugo območje.

Glede na kršitveno ravnanje tožene stranke, kot ga je zatrjevala tožeča stranka in naj bi bilo razvidno iz pravnomočnih odločitev prvostopenjskega sodišča v sodbah IV Pg 41/99 z dne 29.5.2003 in IV Pg 12/2004 z dne 26.1.2005, je tožena stranka kršila izključne pravice iz patenta, veljavnega v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin, iz katerih bi bilo sklepati, da kršitveno ravnanje pomeni hkrati tudi poseg v izključne pravice tožeče stranke, podeljene z evropskim patentom za območje sedemnajstih držav. Iz same opredelitve kršitve je razvidno, da se je toženi stranki očitala izdelava izdelka, ki ustreza izumu tožeče stranke, in izročitev v uporabo tretji osebi na območju Republike Slovenije. Iz tako opredeljene kršitve ni mogoče sklepati, da bi kršitveno ravnanje hkrati predstavljalo tudi poseg v podeljene pravice tožeče stranke z evropskim patentom.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato ključno vprašanje, ali je mogoče kršitvenemu ravnanju tožene stranke v smislu odškodninske odgovornosti pripisati tudi posledice izjalovitve posla na podlagi sklenjene pogodbe o izključni licenci z dne 2.7.1999. Ključno je torej vprašanje ali je podana vzročna zveza med škodnim dejanjem in zatrjevano posledico na strani tožeče stranke.

Kot je bilo že povzeto, sta se pogodbeni stranki v pogodbi o izključni licenci dogovorili o prenosu izključne licence za izdelovanje, uporabo in prodajo predmeta licence za območje Z. R. N. in vseh držav članic evropske unije na dan sklenitve pogodbe. Glede na teritorialni učinek podeljenih patentov je samo po sebi jasno, da predmet pogodbe o izključni licenci niso bile izključne pravice nosilca patenta št. 9600143, podeljenega s strani URSIL, saj te izključne pravice niso imele učinka na območju, na katerega se je nanašala pogodba o izključni licenci. Predmet pogodbe so bile zato lahko le izključne pravice, ki so tožeči stranki pripadale iz evropskega patenta EP 0 907 419B1, za katerega je tožeča stranka zahtevo vložila 16.4.1997. Sklicevanje pogodbenih strank v paragrafu 1 pogodbe o izključni licenci na patente, podeljene v R. S., je zato mogoče razumeti zgolj kot določilo pojasnilne narave, da sta pogodbeni stranki seznanjeni tudi s temi okoliščinami.

Opredelitev odstopnih upravičenj ene ali druge pogodbene stranke je stvar pogodbene avtonomije pogodbenih strank. Tudi če sta pogodbeni stranki določilo 2. odstavka 11. paragrafa pogodbe razumeli tako kot je zatrjevala tožeča stranka, to je, da je pridobitelj licence imel odstopno upravičenje tudi v primeru ugotovljene kršitve kateregakoli od patentov, na katere se sklicujeta v paragrafu št. 1 pogodbe, zgolj na tako dogovorjeni pogodbeni klavzuli še ni mogoče utemeljevati vzročne zveze med kršitvijo tožene stranke in nastalo škodo tožeči stranki v posledici uveljavljane odpovedi pogodbe s strani pridobitelja licence. V skladu s prevladujočo teorijo o adekvatni vzročnosti se lahko upoštevajo kot relevantne le tiste posledice, ki so adekvatne glede na vzrok oziroma, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, je pravno upošteven le tisti vzrok, ki po rednem teku stvari pripelje do določene posledice. Kot je bilo pojasnjeno, tožena stranka s svojim kršitvenim ravnanjem ni posegla v izključne pravice iz patenta, ki so predmet prenosa s pogodbo o izključni licenci. Sama kršitev tožene stranke torej ni posegala v pogodbeni interes in položaj pridobitelja licence, saj njegove izključne pravice na območju licence s kršitvijo še niso bile okrnjene. Če pa sta pogodbeni stranki prejemniku licence dogovorili odstopno upravičenje tudi v posledici kršitve pravnega položaja nosilca pravice iz patenta, ki ni predmet pogodbe o izključni licenci, pa zgolj iz tega ni mogoče sklepati, da je kršitvenemu ravnanju tožene stranke potrebno pripisati tudi posledice izjalovitve takega posla zaradi uveljavljanja tako dogovorjenega odstopnega upravičenja. Iz izpovedi priče J. M., zakonitega zastopnika pridobitelja licence, ki jo je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, izhaja, da so navedeno odstopno upravičenje uveljavljali tudi v posledici tega, da jih je bilo strah, da bo obstajala še ena firma, ki bo proizvajala flotacijsko napravo ter da ne bodo edino podjetje na trgu, ki jo bo prodajalo. Bali so se, da bo tožena stranka sama ali preko hčerinskih podjetij proizvajala ta produkt in ga tržila. Prejemnik licence je odstopno upravičenje torej uveljavljal le na podlagi njegove ocene, da obstoji potencialna nevarnost, da bo tožena stranka v bodoče s svojimi ravnanji posegla v izključne pravice, ki so bile predmet licenčne pogodbe. Ob zgolj takšni hipotetični možnosti bodočega kršitvenega ravnanja tožene stranke po mnenju pritožbenega sodišča zatrjevane škode tožeče stranke v posledici uveljavljanja odstopnega uprvičenja pridobitelja licence ni mogoče pripisati kršitvenemu dejanju tožene stranke v smislu pravnorelevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo.

Ob takšnih ugotovitvah se tako izkaže, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze kot ene od materialnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti, v posledici česar bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ob takšni ugotovitvi pa se izkažejo tudi kot pravno nerelevantne preostale pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi je izpodbijala ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti in sicer predvsem glede višine nastale škode. Pritožbeno sodišče se zato do teh ugotovitev ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je glede na obrazložene materialnopravne razloge odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21.1.2008 sicer tožbeni zahtevek opredelila kot uveljavljanje dveh podrejenih denarnih zahtevkov, ki pa se med seboj razlikujeta le v opredelitvi obrestnega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov, saj ne gre za uveljavljanje večih zahtevkov, ki bi v primeru zavrnitve primarnega zahtevka od sodišča terjalo odločanje tudi o podrejenem zahtevku v smislu 3.odst. 182.čl. ZPP. Zato je s spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitvijo celotnega „primarnega“ tožbenega zahtevka odločeno o celotnem zahtevku tožeče stranke.

Sprememba odločitve prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo sodbe v delu, ki se tiče odločitve o pravdnih stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti nastale potrebne stroške prvostopenjskega postopka toženi stranki (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri tem toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo od priglašenih stroškov po stroškovniku (list. 369) v skladu z Odvetniško tarifo in upoštevaje 1. odstavek 155. člena ZPP stroške za sestavo odgovora na tožbo (3000 točk), v katerem je tožena stranka že ponudila zadostno trditveno podlago. Pritožbeno sodišče toženi stranki zato kot potrebnih pravdnih stroškov ni priznalo stroške za sestavo številnih kasnejših pripravljalnih vlog, v katerih je le-ta ponavljala relevantne trditve, ali pa se je opredeljevala do okoliščin, ki niso bile relevantne za odločitev v tem postopku. Pritožbeno sodišče, pa je toženi stranki priznalo stroške zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo 20.10.2005 po 1. odstavku tar. št. 20. OT (3000 točk), za zastopanje na obravnavah 8.12.2005, 7.3.2006, 11.4.2006, 13.11.2007, 22.1.2008 in 3.4.2008 po 2. odstavku tar. št. 20 OT (6 x 1500 točk) in za zastopanje na obravnavi 16.5.2006 po 3. odstavku tar. št. 20 OT (750 točk). Tožena stranka je za čas zastopanja na obravnavah upravičena tudi do urnine za zastopanje 20.10.2005 (150 točk), 8.12.2005 (200 točk), 7.3.2006 (300 točk), 11.4.2006 (200 točk), 13.11.2007 (150 točk), 22.1.2008 (250 točk) in 3.4.2008 (50 točk) ter za končno poročilo stranki (50 točk) in materialne stroške v višini 2% od priznanih stroškov po 13. členu OT (342 točk). Skupno število odvetniških točk tako znaša 17.442 točk kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) in upoštevaje 20% DDV znaša 9.607,05 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačanih stroškov za izvedenca v višini 395,07 EUR in takse za odgovor na tožbo v višini 190.000,00 SIT, oziroma sedaj 792,86 EUR. Potrebni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 10.795 EUR.

Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe (3750 točk) in za plačano takso za pritožbo v višini 3284 EUR, kar skupaj znaša 5.005,25 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki kot potrebnih stroškov ni priznalo priglašene stroške za sestavo odgovora na pritožbo tožeče stranke, saj njene navedbe v tej vlogi niso pripomogle k odločitvi pritožbenega sodišča. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.