Jedro

Upravičenec lahko uveljavlja premoženjskopravni zahtevek le zoper obdolženca za škodo, ki jo je ta povzročil s kaznivim dejanjem. Če je kaznivo dejanje storilo več oseb, pa lahko upravičenec zahteva povrnitev celotne škode od katerega koli sostorilca ali pa solidarno od vseh sostorilcev.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Kočevju je pod točko I obdolženega B. G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ in mu izreklo pogojno obsodbo ter v njej določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod posebnim pogojem, da obdolženec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vrne oškodovankam I. S. 83,46 EUR, I. B. 104,32 EUR, B. V. 417,29 EUR ter Novi ljubljanski banki d.d. 452,58 EUR.

Na podlagi 2. odst. 105. čl. ZKP je oškodovanko NLB d.d. s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini zakonitih zamudnih obresti od zneska 452,58 EUR od 7.12.2005 dalje do plačila napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroške kazenskega postopka. Pod točko II pa je iz razloga po 1. tč. 357. čl. ZKP obdolženca oprostilo enega kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ in odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun, oškodovanko M. K. pa s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo.

Zoper obsodilni del sodbe je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in "odredi novo glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje".

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje nikakor ni mogoče razbrati, da je obdolženec tisti, ki bi bil lahko storilec očitanega kaznivega dejanja. Bistvo pritožbe je, da je nedokazan očitek, da je obdolženec potrjeval lažno identiteto S. L. kot S. L. Zagovornik navaja, da je obdolženec v zagovoru podrobno pojasnil svojo vlogo v predmetni zadevi, ki se je odražala zlasti v prevozih in identifikacijah S. L.- pri bančnih uslužbenkah. Po trditvi pritožnika naj bi bil obdolženec v opravičljivi dobri veri, da se predmetna hranilnica knjižica glasi na ime S. L., zaradi česar njegovo potrjevanje identitete S. L. in ne S. L. ob izplačevanju denarja iz hranilne knjižice ne ustreza lažnivemu prikazovanju dejanskih okoliščin kot enemu izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo obdolženčev zagovor tako v delu, ko pojasnjuje svoje prepričanje o tem, da je pripisoval lastništvo predmetne hranilne knjižice S. L., kot tudi v delu, ko pojasnjuje lastno vlogo pri očitanem nadaljevanem kaznivem dejanju ter je v nadaljevanju obrazložitve popolnoma jasno in na temelju prepričljive dokazne ocene vseh izvedenih dokazov podalo prepričljive razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru ne verjame. Iz izpovedi vseh zaslišanih bančnih uslužbenk izhaja, da je bila pri dvigovanju denarja s hranilne knjižice brez dokumentov za identifikacijo imetnika njegova vloga aktivna, saj je bil prav on tisti, ki je bančnim uslužbenkam lažno prikazoval dejanske okoliščine, da gre za nujen obisk zdravnika, hropenje in srčni napad S. L. ali da imata pokvarjen avtomobil in podobno. Na podlagi teh prepričljivih in skladnih izpovedb je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je obdolženec ne le potrjeval identiteto prisotnega L. kot osebe, ki je zapisana kot imetnik hranilne knjižice, ampak da je bil prav on tisti, ki je z navajanjem lažnih okoliščin oškodovanke spravljal v zmoto in jih zapeljal, da so mu verjele in izplačale denar. Druge okoliščine, to je, da se ob petkratnih dvigih gotovine izvršenih v zaporedju le nekaj dni, S. L. nikoli ni identificiral z osebnim dokumentom in da je bilo vedno potrebna obdolženčeva identifikacija, da so bili vsi dvigi opravljeni v oddaljenih poslovnih enotah banke, čeprav bi lahko S. L. v primeru dvigovanja denarja iz svoje hranilne knjižice to opravil v bližnji enoti banke, pa so bila podlaga za zanesljiv sklep, da se je obdolženec zavedal, da predložena hranilna knjižica ni last S. L. Omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje prepričljivo kažejo na to, da ni moč slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je bil obdolženec prepričan, da se hranilna knjižica glasi na ime S. L. in da se je samo potrjeval identiteto prisotne osebe, to je S. L. Slednja trditev je namreč tudi v nasprotju z zagovorom obdolženca, ki je navajal, da je v vseh primerih stal le kake štiri metre proč v istem prostoru in torej tudi zanikal, da bi on potrjeval identiteto.

Pritožba nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da si je obdolženec skupaj s sedaj že pokojnim S. L. pridobil 440.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi z navedbami, da je denar iz vseh teh dvigov vzel oz. obdržal S. L. To naj bi po njegovih trditvah potrjeval tudi pobot, ki ga je S. L. sklenil z Novo ljubljansko banko, kot izhaja iz izpovedi P. Š. (list. št. 72), da sta namreč 20.11.2006 S. L. in banka sklenila dogovor, po katerem se je S. L. zavezal, da bo banki 191.543,52 SIT poplačal takoj, ostanek, to je 257.544,71 SIT pa do 31.12.2006. Pritožnik na podlagi tega dokaza zaključuje, da je ugoditev premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanca neutemeljena in nezakonita, ker obdolženec ni pridobil nobene premoženjske koristi, ampak jo je pridobil le S. L. Upravičenec lahko uveljavlja premoženjskopravni postopek le zoper obdolženca za škodo, ki jo je ta povzročil s kaznivim dejanjem. Če je kaznivo dejanje storilo več oseb, pa lahko upravičenec zahteva povrnitev celotne škode od katerega koli sostorilca ali pa solidarno od vseh sostorilcev. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je del škode banki torej že povrnil S. L., s katerim naj bi obdolženec skupaj kot sostorilec (glede na opis dejanj) storil kaznivo dejanje goljufije, da pa je ostala še neporavnana škoda v višini 257.544,71 SIT. Iz navedenega razloga so bile po smrti S. L. oškodovanke I. S., I. B., B. V. in Nova ljubljanska banka d.d. upravičene uveljavljati premoženjskopravne zahtevke zoper obdolženega B. G. Zato zatrjevanje pritožnika, da bi bil to škodo dolžan povrniti le S. L., ne pa tudi obdolženi B. G., ni utemeljeno. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne napada, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z določbo 386. čl. ZKP in ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna kazenska sankcija s primerno kaznijo in preizkusno dobo in tudi določenim posebnim pogojem.

Pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni utemeljena, v čem bi bila podana kršitev postopka in kazenskega zakona, pa pritožnik v pritožbi ni obrazložil. Pritožbeno sodišče je hkrati ugotovilo, da sodba tudi nima bistvenih kršitev določb postopka in kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženca, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso.