Jedro

V primeru, da ne gre za izključno lastninsko pravico enega subjekta na objektu, temveč za etažno lastnino, po mnenju sodišča določbe 118. člena GZ o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt na zahtevo stranke ni mogoče razlagati v pomenu, ki je rezultat uporabe zgolj jezikovne metode, da je v postopku nujna oziroma potrebna udeležba le enega etažnega lastnika kot aktivne stranke. Taka razlaga 118. člena GZ bi bila - glede na več lastnikov objekta - formalnologično protislovna, in nepravilna tudi ob upoštevanju njihovih stvarnopravnih upravičenj po zakonu, torej ji ne pritrjujeta niti logična niti sistematična metoda. Prav tako po mnenju sodišča taki razlagi določbe 118. člena GZ, upoštevaje njen namen, da zgolj uredi poenostavljen postopek pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt daljšega obstoja, nasprotuje tudi namenska metoda razlage.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-216/2020-2550-4 z dne 30. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom z dne 21. 8. 2020 odločila, da se predlogu tožnice za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 13. 3. 2020 o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt št. stavbe 693 na zemljišču parc. št. 31 k. o. ..., ki jo je izdala investitorju (v nadaljevanju tudi stranka z interesom), ugodi, in sicer v obsegu, da se postopka kot stranka udeležuje tudi tožnica (predlagateljica obnove postopka) (v 1. točki izreka) in da se zadrži izvršitev odločbe z dne 13. 3. 2020 do dokončnosti odločbe, ki bo izdana v obnovljenem postopku (v 2. točki izreka).

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 30. 3. 2021 odločilo, da se pritožbi investitorja ugodi, ter se sklep prvostopenjskega organa z dne 21. 8. 2020 odpravi (v 1. točki izreka) in da se predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 13. 3. 2020, zavrže (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je predlog za obnovo postopka vložila neupravičena oseba in ga je bilo zato potrebno zavreči. Predlagatelj obnove postopka mora namreč izkazati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, torej da bi si z uveljavljanjem predmetnega izrednega pravnega sredstva izboljšal svoj pravni položaj. V predmetni zadevi pa si tožnica kot predlagateljica obnove postopka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je odločba z dne 13. 3. 2020 o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljena za stavbo št. 693, katere etažna lastnica je, v njeno korist. Z izdanim uporabnim in gradbenim dovoljenjem je interes vseh etažnih lastnikov, da objekt lahko uporabljajo in da je objekt legalna gradnja, uresničen. Odločba po 118. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) pa se izda za celotno stavbo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica v tožbi navaja, da je obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podan. Navaja, da je upravni akt, ki se nanaša na objekt kot celoto, mogoče izdati le vsem lastnikom in ne zgolj enemu; predmetni objekt pa je etažiran, ima več lastnikov, in tožnica je eden izmed njih. Pravno zmotno je zaključevanje, da je pridobitev dovoljenja, da ima objekt gradbeno in uporabno dovoljenje ex lege, tudi v korist tožnice, ki si zato pravnega položaja ne more izboljšati. Tožnica dalje trdi, da objekt tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo odločbe po 118. členu GZ: namembnost se je namreč po letu 2002 do 2003 bistveno spremenila, v stavbi so številne med seboj nekompatibilne dejavnosti, stavba je potresno nevarna. Tožnica zatrjuje, da je z izdajo izpodbijane odločbe poseženo v njeni pravici enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pridobitev upravnega dovoljenja za objekt pomeni posel izrednega upravljanja, za katerega se zahteva sodelovanje vseh etažnih lastnikov, obid zakonske določbe glede tega pa pomeni obid načel pravne države (2. člen Ustave). Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek s potrebnimi napotili. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V dokazne namene se sklicuje na upravna akta prve in druge stopnje, predlaga pa tudi vpogled v izdano dovoljenje z dne 13. 3. 2020. 4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo pritrjuje organu druge stopnje, da tožnica pravnega interesa za obnovo postopka ne izkazuje. Podaja še navedbe o dejanskem stanju, vezanem na predmetni objekt, za katere pa navaja, da niso neposredno pravno relevantne. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. V dokazne namene predlaga vpogled v dopis tožnice z dne 1. 6. 2021, v dopis prvostopenjskega organa Občini Domžale z dne 27. 5. 2021, v oglas tožnice o oddaji pisarn v najem in v e-korespondenco z dne 17. 5. 2021 in 18. 5. 2021. **Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

**Dokazni postopek**

7. Sodišče je 12. 12. 2023 opravilo javno glavno obravnavo. Na njej je vpogledalo v sklep prvostopenjskega organa z dne 21. 8. 2020 (priloga A3), odločbo drugostopenjskega organa z dne 30. 3. 2021 (priloga A2), odločbo prvostopenjskega organa z dne 13. 3. 2020 (priloga A4), dopis tožnice z dne 1. 6. 2021 (priloga C3), dopis prvostopenjskega organa z dne 27. 5. 2021 (priloga C2), oglas tožnice o oddaji pisarn (priloga C4), e-korespondenco z dne 17. 5. 2021 in 18. 5. 2021 (priloga C5) in upravne spise v zadevi.

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se zavrže predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 13. 3. 2020, izdano investitorju, s katero je ugotovljeno, da ima industrijsko-poslovni objekt, št. stavbe 693, ki stoji na zemljišču parc. št. 31 k. o. ..., gradbeno in uporabno dovoljenje po 118. členu GZ. Drugostopenjski organ je svojo odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka oprl na ugotovitev, da je predlog vložila neupravičena oseba, in prvi odstavek 267. člena ZUP.

10. Sodišče se s tožnico strinja, da odločitev ni pravilna. Sodišče pritrjuje tožnici, da je sklepanje organa, da odločba z dne 13. 3. 2020 ne posega v njen pravni položaj, brez podlage.

11. Ni sporno, da je tožnica ena od etažnih lastnikov industrijsko poslovnega objekta , št. stavbe 693, ki stoji na zemljišču parc. št. 31 k.o. ..., prav tako kot investitor oziroma naslovnik odločbe z dne 13. 3. 2020 (stranka z interesom v tem upravnem sporu), ki je vložil zahtevo za izdajo navedene odločbe na podlagi 118. člena GZ.

12. Po 118. členu GZ (naslovljenem: domneva izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po ZGO-1) se šteje, da imajo objekti, ki izpolnjujejo pogoje po 197. in 198. členu ZGO-1 /ali pogoje iz …/, pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po tem zakonu, o čemer se na zahtevo stranke izda odločba. Iz odločbe z dne 13. 3. 2020 izhaja, da je organ za predmetno stavbo št. 693 ugotavljal in ugotovil izpolnjevanje pogojev iz 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. Iz 1. točke prvega odstavka 197. člena (sicer) izhaja, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila, in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Iz določbe 118. člena GZ torej izhaja, da se ob izpolnjevanju pogojev, določenih glede stavbe v tam navedenih določbah ZGO-1, na zahtevo stranke izda odločba, da ima stavba pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje po GZ. Tako je postopal tudi stvarno pristojni organ - ugotovil je izpolnjevanje pogojev iz 197. člena ZGO-1 - in etažnemu lastniku, ki je vložil zahtevo, brez udeležbe ostalih etažnih lastnikov v postopku, izdal odločbo, da ima predmetni objekt gradbeno in uporabno dovoljenje po 118. členu GZ. Takemu postopanju kot pravilnemu je pritrdil tudi drugostopenjski organ, s tem ko je razlogoval, da tožnica, ki je tudi etažna lastnica, ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku.

13. V primeru, da ne gre za izključno lastninsko pravico enega subjekta na objektu, temveč za etažno lastnino, pa po mnenju sodišča določbe 118. člena GZ o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt na zahtevo stranke ni mogoče razlagati v pomenu, ki je rezultat uporabe zgolj jezikovne metode, da je v postopku nujna oziroma potrebna udeležba le enega etažnega lastnika kot aktivne stranke. Taka razlaga 118. člena GZ bi bila - glede na več lastnikov objekta - formalnologično protislovna, in nepravilna tudi ob upoštevanju njihovih stvarnopravnih upravičenj po zakonu, torej ji ne pritrjujeta niti logična niti sistematična metoda. Prav tako po mnenju sodišča taki razlagi določbe 118. člena GZ, upoštevaje njen namen, da zgolj uredi poenostavljen postopek pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt daljšega obstoja, nasprotuje tudi namenska metoda razlage. V primeru objekta v etažni lastnini namreč po mnenju sodišča organ, ki vodi postopek po 118. členu GZ, zadosti zakonski določbi o dolžnem ravnanju (44. člen ZUP) le ob tem, če po uradni dolžnosti poskrbi, da so v postopku udeleženi (vabljeni) vsi etažni lastniki kot osebe, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Vsak etažni lastnik po mnenju sodišča lahko izkaže pravni interes za vstop v postopek izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 105. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)1, in to ne glede na to, če gre za poenostavljen postopek za objekt daljšega obstoja po 118. členu GZ. Nobenemu etažnemu lastniku namreč ni mogoče vnaprej odrekati vstopa v postopek, v katerem bi varoval svojo lastninsko pravico v zvezi z ugotavljanjem pogojev, ki jih objekt za izdajo odločbe po 118. členu GZ mora izpolnjevati, ob sklicevanju na domnevno njegovo največjo korist v primeru (že) izdane odločbe za (celoten) objekt. Drugostopenjski organ takega pravnega stališča ni zastopal. 14. Sodišče se tako s tožnico strinja, da je drugostopenjski organ zaradi drugačne razlage 118. člena GZ, na katero je nato oprl svojo (nepravilno) odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka po prvem odstavku 267. člena ZUP, kršil 2. člen Ustave ter posegel v tožničini pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

15. Sodišče dodaja, da stranka z interesom neutemeljeno ugovarja, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za to tožbo. Ob stališču, ki ga je sodišče že podalo, da tožnica izkazuje pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje odločbe o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt po 118. členu GZ, sodišče zavrača kot neutemeljen tudi ugovor stranke z interesom, da tožnica ne izkazuje pravovarstvene potrebe za izpodbijanje sklepa, s katerim je drugostopenjski organ tožničin predlog zavrgel, saj tožničin uspeh s tožbo v tem upravnem sporu lahko pripelje do izboljšanja njenega pravnega položaja - sodelovanja v obnovljenem postopku, začetem in vodenem na podlagi 118. členu GZ, v katerem je lahko sprejeta drugačna odločitev.

16. Ugovor neizpodbojnosti zakonske domneve po 118. členu GZ, ki ga je stranka z interesom izpostavila na glavni obravnavi, je v tem upravnem sporu pravno nerelevanten, saj je sporno pravno razmerje vprašanje obstoja procesne predpostavke "upravičene osebe" za vložitev predloga za obnovo postopka - prvi odstavek 267. člena ZUP. Sicer pa, ker gre za postopek s pravnim sredstvom, ugovora neizpodbojnosti tudi ni mogoče z uspehom uveljaviti.

17. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tudi ugovor stranke z interesom, da ni mogoča obnova postopka, ker se je končal z deklarativno odločbo. Tudi če bi šlo za deklarativno odločbo, pa ne gre, saj ustanavlja novo pravno razmerje in pravno učinkuje od njene dokončnosti in ne ex tunc, to ne bi bil razlog za nedopustnost obnove postopka, saj zakon take omejitve ne določa. 18. Glede dokazil, ki jih je predložila stranka z interesom ob odgovoru na tožbo (priloge C2 do C5) in ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi, sodišče ugotavlja, da jih je stranka vložila z namenom dokazovanja dejstev, ki jih zatrjuje v odgovoru na tožbo. Pri tem stranka že sama navaja, da ne gre za neposredno pravno relevantne okoliščine, pač pa za okoliščine, ki se nanašajo na dejanska ravnanja tožnice (kot npr. onemogočanje opravljanja dejavnosti etažnim lastnikom v stavbi itd.) in ki naj bi ne omogočala zaključka o pravnem interesu tožnice za udeležbo v postopku izdaje odločbe po 118. členu GZ. Sodišče sodi, da gre za nerelevantne okoliščine, ki glede na predstavljene relevantne zakonske določbe ne morejo imeti vpliva na (pravilno) ugotovitev obstoja pravnega interesa tožnice, saj je etažna lastnica (lastnica posameznega dela stavbe in solastnica skupnih delov), kar ni sporno.

19. Ker je sodišče presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega ter v smislu petega odstavka tega člena vrnilo temu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravna stališča sodišča, podana v tej sodbi.

**K II. točki izreka**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano še za 22 % DDV, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, kar znese 469,70 EUR.

**K III. točki izreka**

21. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom je nastopala namreč glede na njen interes (zavrnitev tožbe) na strani toženke, ki pa v postopku ni uspela. Zato do povrnitve svojih stroškov postopka ni upravičena.

1 Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ).