Jedro

Če delavec nadaljuje z delom po izteku poskusnega dela, se šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav bi naj bilo sklenjeno le za čas poskusnega dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 26.4.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnici in sklep z dne 5.6.1995 o zavrnitvi tožničinega ugovora zoper odločbo o prenehanju delovnega razmerja, ter odločilo, da mora tožena stranka tožnico sprejeti nazaj na delo in ji za čas od 26.4.1995 do ponovne zaposlitve izplačati plačo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 15.11.1994 nastopila delo pri toženi stranki na podlagi ustnega dogovora, da bo sprva - do 1.3.1995 - zaposlena za določen čas zaradi preizkusa njenih delovnih sposobnosti. Po 1.3.1995 je tožena stranka tožnico tudi prijavila socialnemu zavarovanju kot svojo delavko zaposleno za nedoločen čas. Ob upoštevanju, da bi poskusno delo lahko za tožnico s V. stopnjo strokovne izobrazbe trajalo najdlje do 28.2.1995, je njeno delovno razmerje z nadaljevanjem preko 28.2.1995 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, zato ji ni moglo prenehati iz razlogov navedenih v odločbi z dne 26.4.1995. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, in ni kršilo pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V objavi delovnega mesta je bila predvidena sklenitev delovnega razmerja za določen čas treh mesecev in ni bilo predvideno poskusno delo. Delovno razmerje je bilo s tožnico sklenjeno najprej za določen čas, na kar je po 1.3.1995 prešlo v delo za nedoločen čas. Če je direktor spremljal tožničino delo in o rezultatih njenega dela odločil 26.4.1995, je bila odločitev sprejeta po preteku treh mesecev neprekinjene zaposlitve, torej po poteku času, ki je predviden za poskusno delo.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo. Smiselno uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da tožnica ni bila v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato ji je to prenehalo s potekom časa. Sklep o prenehanju delovnega razmerja je samo deklarativne narave. Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe o zaspolitvi, ni bilo ustrezno upoštevano. Sodišče bi moralo vsebino dogovora ugotavljati posebej pozorno in izčrpno. V tej zvezi ni izvedlo vseh dokazov. Posledično je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Med strankama ni bilo sklenjene delovno razmerje za nedoločen čas, ampak za določen čas do 1.5.1995. Tak dogovor je bil skladen s pogoji iz 17. člena Zakona o delovnih razmerjih, teh pogojev pa sodišči dejansko nista ugotavljali, in o tem dejstvu nimata nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Podano je tudi bistveno nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Drugostopna sodba navaja, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo plače, prvostopna sodba pa prisoja osebne dohodke, zato sodbi tudi nista razumljivi. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sodni odločbi in zadevo vrne v novo sojenje.

Glede na določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje revidentu, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se navedbe v reviziji predvsem nanašajo na dejansko stanje, in se sodišču očita, da ni izvedlo vseh dokazov, ter da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na citirane določbe je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava preizkusi ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za določen čas, da pa je to delovno razmerje potem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnica nadaljevala z delom (1. odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih). Vendar pa delovno razmerje ni bilo sklenjeno za čas do 1.5.1995, kot to v reviziji zatrjuje revident. Taka trditev niti ni v skladu z ravnanjem revidenta. Če bi bilo delovno razmerje res sklenjeno do 1.5.1995, potem revidentu ne bi bilo treba izdati odločbe o prenehanju delovnega razmerja, še manj pa iskati in navajati zakonite razloge za prenehanje delovnega razmerja.

Zadostovalo bi obvestilo o izteku pogodbe oziroma dogovora. Revident bi potem tudi v sodnem postopku samo dokazoval iztek dogovora. V zvezi z očitki revidenta glede dokaznega postopka, revizijsko sodišče samo pojasnjuje, da je bilo dokazno breme na njegovi strani, on je moral dokazovati zakonitost svojega ravnanja. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo revident uveljavlja in katera bi naj bila podana, ker sodišči nista ugotavljali pogojev iz 17. člena Zakona o delovnih razmerjih in ker sodbi o tem nimata nobenih razlogov. Ugotavljanje teh razlogov revident ni zahteval, to pa tudi ni bilo odločilno za odločitev v sporu. Sodba mora imeti razloge le o odločilnih dejstvih in zaključkih. Zaradi uporabe različnih nazivov za isti zahtevek, ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Z izrazom osebni dohodek in nadomestilo plače je mišljen isti zahtevek, to je nadomestitev prikrajšanja pri osebnih prejemkih za izgubljeno plačo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Za čas, ko delavec iz upravičenih razlogov ne dela, kot je to v danem primeru, ko je bilo tožnici nezakonito prekinjeno delovno razmerje, mu pripada nadomestilo plače. Plača delavcu pripada samo za opravljeno delo, vendar pa je nadomestilo plače v tem primeru tako v bruto kot neto znesku enako plači. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).