Jedro

Tožeča stranka je svojo pravnomočno določeno služnostno pravico hoje in voženj na severovzhodnem delu parcele tožencev, ob vogalu njihove hiše lahko uresničevala le na tak način, da je za prihod na pot uporabljala tisti del parcele toženih strank, kjer sta postavila četrto cvetlično korito. Ker ni sporno, da sta toženca četrto cvetlično korito postavila izven trase določene služnostne poti tožeče stranke, res nista prekršila pravnomočne sodbe o določeni služnosti, vendar to še ne pomeni, da nista ravnala protipravno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v izreku pod točko I. v delu, ko se toženim strankam nalaga, "da sta dolžni tožeči stranki omogočiti vožnje z osebnimi vozili tako, da bo pot na vogalu tožeče hiše do kamnitega zidu nasproti te hiše široka 4,98 m," in v odločitvi o stroških postopka (točka III. izreka) r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenih, a izpodbijanih delih, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka toženima R.M. in R.K. naložilo, da v osmih dneh odstranita četrto betonsko korito na severovzhodnem delu parcele št. 1954 k.o. T. in tožeči stranki omogočita vožnjo z osebnimi vozili tako, da bo pot na vogalu tožeče hiše do kamnitega zidu nasproti te hiše široka 4,98 m, ter jima prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v posest poti na parceli št. 1954 k.o. T., pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (v delu, ko je tožeča stranka predlaga, da se toženi stranki za vsako nadaljnjo motilno dejanje izreče denarna kazen v višini 500.000,00 SIT, pod izvršbo - točka II. izreka) je zavrnilo. Pod točko III. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 165.220,00 SIT stroškov postopka in tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od izdaje odločbe, v osmih dneh. Pod točko IV. izreka izpodbijanega sklepa pa je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo.

Zoper tak sklep se je pritožila tožena stranka s pomočjo pooblaščenca, ki je uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Pritožnik meni, da je sodišče nepravilno ugodilo zahtevku zaradi motenja posesti in tudi nepravilno zavrnilo ugovor zoper izdano začasno odredbo. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora omogočiti tožeči stranki vožnjo z osebnimi vozili tako, da bo pot na vogalu široka 4,98 m, ne da bi obrazložilo to širino; med povzemanjem tožbenih navedb sodišče omenja širino 4,56 m, služnostna pot pa je široka 2,50 m, pomembno pa je, da je bil zahtevek tožeče stranke za določitev širše poti pravnomočno zavrnjen. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi za odločitev, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V zvezi z razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko ugotavlja, da je sporno, ali ima pravnomočna sodba v zadevi naslovnega sodišča, ki nosi opr. št. P o določitvi služnosti kakršenkoli pomen v tej motenjski pravdi, in ko citira določilo 3. odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, pritožnik poudarja, da ravnanje toženih strank ni protipravno, saj spoštujeta pravnomočno sodbo v zadevi P 549/96, tožeči stranki pa jo hočeta kršiti, kar jima sodišče z izpodbijanim sklepom dovoljuje. Zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v direktnem nasprotju z določbo 2. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da pravnomočne sodne odločbe vežejo tudi sodišče; ker sodišče prve stopnje navedene pravnomočne sodne odločbe ni spoštovalo, je s tem zagrešilo kršitev materialnega prava. Navaja pa še, da sodišče v sporih zaradi motenja posesti ni vezano le na določbo 1. odstavka 33. člena SPZ, kajti upoštevati je potrebno tudi korektiv iz 3. odstavka tega člena, ta pa določa, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje temelji na zakonu, čemur pa sodišče ni sledilo, in je tudi s tem podana kršitev materialnega prava. Meni pa tudi, da je zmotna in protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje na četrti strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, da sta tožeči stranki soposestnika obravnavane parcele, saj je ta ugotovitev v nasprotju s sicer pravilno ugotovitvijo sodišča, zapisano v predhodnem odstavku, torej, da gre pri služnosti za posest dela parcele, kjer poteka služnostna pot. Razlikovanje obeh pojmov, torej soposesti oziroma posesti dela parcele pa je v obravnavanem primeru pravno odločilno; tožeči stranki sta namreč le posestnika tistega dela parcele, kjer poteka služnostna pot v širini 2,50 m. Nista pa soposestnika celotne obravnavane parcele in zato po mnenju pritožnika nimata posestnega varstva izven trase služnostne poti, kjer je bilo postavljeno četrto korito. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo uveljavlja pritožnik vse razloge, ki jih uveljavlja tudi zoper sklep o motenju posesti, saj je prepričan, da za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen osnovni pogoj, to je verjetnost obstoja terjatve.

Pritožba zoper sklep o motenju posesti je delno utemeljena, pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo pa je neutemeljena.

Materialno pravno podlago za odločanje v sporu zaradi motenja posesti daje 33. člen SPZ in glede na to določbo je pravno odločilno dejstvo, ki ga je potrebno ugotoviti, zadnje stanje posesti in nastalo motenje, ta dejstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpodbija. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka, preden je tožena stranka na vogalu svoje hiše postavila četrto betonsko korito in ga zabetonirala, na severovzhodnem delu parcele št. 1954 k.o. T., nemoteno uporabljala pot po parceli št. 1954 k.o. T. za dostop do svoje hiše, zaradi postavljenega četrtega korita pa te poti ne more več uporabljati tako kot prej. Na samem začetku, ob vogalu hiše tožene stranke do vogala nasproti stoječega objekta je namreč širina poti 4,56 m, tako da je tudi v tem delu služnostna pot v širini 2,50 m, ki jo ima sicer priznano tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe naslovnega sodišča opr. št. P še zmeraj prosta tudi po postavitvi četrtega cvetličnega korita, vendar pa je na tem delu poti ovinek za zavijanje na pot za približno 110 ali 120 stopinj, v predelu tega ovinka pa stoji na nasprotni strani zid in je postavljen koš za igranje košarke ter tudi garaža, zato kljub temu, da je služnostna pot široka 2,50 m, na to pot tožeča stranka zaradi postavljenega četrtega cvetličnega korita tožene stranke z avtomobilom ne more zaviti. Ob teh dejstvih, ki jih tožena stranka ne zanika, je pa povsem pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s postavitvijo četrtega korita motila tožečo stranko v posesti dela parcele št. 1954 k.o. T., in sicer dela izven določene služnostne poti, saj ni sporno, da je pred postavitvijo četrtega korita tožena stranka na to pot lahko zavila z osebnim vozilom, po postavitvi četrtega korita pa tega ne more več. Iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo posest oziroma soposest parcele št. 1954 k.o. T. (v lasti toženih strank), izven določene služnostne poti v širini 2,50 m, in ne na delu parcele, kjer poteka služnostna pot, kot je to nekorektno predstavil pritožnik v pritožbi, saj sodišče govori o soposesti tožečih strank na "obravnavani parceli" oziroma o soposesti "obravnavanega dela zemljišča", pri čemer je iz celotnega besedila očitno, da ima sodišče v mislih del parcele št. 1954 k.o. T., izven določene služnostne poti, konkretno tisti del, kjer je tožena stranka postavila četrto cvetlično korito. Na podlagi zapisa v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka sedaj ne more več uporabljati obravnavanega dela zemljišča za vožnjo z osebnim vozilom za dostop do svoje hiše in ob predhodni ugotovitvi, da je služnostna pot v širini 2,50 m tudi na tem delu parcele prosta, ne more biti nobenega dvoma, da je obravnavani del parcele ravno tisti del, kjer je tožena stranka postavila četrto cvetlično korito. Ker sta torej tako zadnje posestno stanje dela parcele toženih strank na mestu, kjer sedaj stoji četrto cvetlično korito, kakor tudi motilno dejanje tožencev (postavitev četrtega cvetličnega korita na severovzhodnem delu parcele št. 1954 k.o. T., zaradi česar tožeča stranka ne more več uporabljati sodno določene služnostne poti v širni 2,50 m na parceli št. 1954 k.o. T.), z gotovostjo ugotovljena, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala tudi, da se toženi prepove v bodoče s takim in podobnimi dejanji posegati v posest poti na parceli št. 1954 k.o. T. in je pritožbeno stališče, da je taka odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, neutemeljeno. Ker pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki omogočiti dostop z osebnimi vozili na služnostno pot ne le s tem, da je dolžna odstraniti četrto betonsko korito na severovzhodnem delu parcele št. 1954 k.o. T., ampak tudi s tem, da ji je naložilo, da mora biti pot v predelu med vogalom hiše tožene stranke in med kamnitim zidom nasproti te hiše široka 4,98 m, in ker za to slednjo odločitev izpodbijani sklep nima nobenih razlogov, je pritožba, ki v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, utemeljena. Sodišče namreč dejanskih okoliščin, ki bi bile podlaga taki odločitvi, sploh ni ugotavljalo, saj ni ugotavljalo niti širine zemljišča med vogalom hiše tožene stranke in med kamnitim zidom nasproti, prav tako ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi tako odločitev utemeljevale. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je v tem delu tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi, tako da odločitev sodišča v tem delu nima podlage niti v ugotovljenih dejstvih niti v izvedenih dokazih, odločba pa nobenih razlogov za to odločitev. Zato je potrebno pritožbi v tem delu, ko opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ugoditi.

Povsem neutemeljeno pa je prepričanje tožene stranke, izraženo v pritožbi, da s postavitvijo četrtega korita ni ravnala protipravno, ker je le ravnala po pravnomočni sodbi naslovnega sodišča opr. št. P. Z navedeno sodno odločbo je bila določena služnostna pravica hoje in voženj s kmetijskimi stroji, osebnimi vozili, za potrebe gospodujočega zemljišča parcele št. 1964, vložek 627 k.o. T., ki je v lasti tožečih strank, v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča parcele št. 1954, vložek 584 k.o. T., ki je v lasti toženih strank, v širini 2,50 m. Sodišče prve stopnje je vlogo oziroma pomen te pravnomočne sodne odločbe pravilno razumelo, ko je ugotovilo protipravnost ravnanja tožencev v obravnavani zadevi. Pravnomočna sodna odločba o določeni služnostni pravici hoje in voženj v širini 2,50 m po parceli toženih strank res ne more biti odločilnega pomena za razsojo v obravnavanem motenjskem sporu, saj tožeča stranka ne uveljavlja motenja posesti na delu te služnostne poti, temveč uveljavlja motenje posesti dela parcele toženih strank izven določene služnostne poti, in sicer ravno na tistem delu, kjer sta toženca postavila četrto cvetlično korito. Tožeča stranka je namreč svojo pravnomočno določeno služnostno pravico hoje in voženj na severovzhodnem delu parcele tožencev, ob vogalu njihove hiše lahko uresničevala le na tak način, da je za prihod na pot uporabljala tisti del parcele toženih strank, kjer sta postavila četrto cvetlično korito. Ker ni sporno, da sta toženca četrto cvetlično korito postavila izven trase določene služnostne poti tožeče stranke, res nista prekršila pravnomočne sodbe o določeni služnosti, vendar to še ne pomeni, da nista ravnala protipravno; pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v K., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., opr. št. I Cp 443/2003, namreč toženi stranki nikjer ne nalaga postavitve četrtega cvetličnega korita, zato je pritožnikovo navajanje, da sta toženi stranki s tem dejanjem le spoštovali pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, neutemeljeno in očitki pritožnika, naslovljeni na sodišče prve stopnje, da ne spoštuje določbe 2. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih, neprimerni. Ob tem, ko je nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v času, preden je tožena stranka postavila pred svojo hišo četrto cvetlično korito, uporabljala ravno ta del parcele toženih strank za prihod z osebnim vozilom na pot, kjer ima sodno priznano služnostno pravico hoje in vožnje, sedaj pa služnostne poti ne more več uporabljati, saj zaradi postavljenega četrtega cvetličnega korita z osebnim vozilom ne more zaviti nanjo in se ne more pripeljati do svoje hiše, je sodišče pravilno uporabilo določbo 33. člena SPZ, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v posest poti, ki jo je pred motenjem imela tožeča stranka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za samovoljno ravnanje tožene stranke, s katerim je motila posest poti na delu parcele št. 1954 k.o. T. tožeče stranke, je pravilna. Tožeča stranka zato v skladu s 33. členom SPZ uživa posestno varstvo in je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naložilo, da odstrani četrto betonsko korito, ki ga je postavila na dvorišče pred svojo hišo na del, kjer je tožnik izvrševal posest poti te parcele ter s katero je toženi stranki prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posegati v posest poti tožeče stranke na parceli št. 1954 k.o. T., pravilna in utemeljena. Pritožbo tožene stranke, razen v zgoraj navedenem obsegu, je bilo zato v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi z odločbo 366. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje v tem delu.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, zato je tudi pritožba zoper ta sklep neutemeljena. Pritožnik tudi v pritožbi ponavlja svoje stališče iz ugovora, to je, da verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke ni podana, zaradi česar je prepričan, da je potrebno tak predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Ker dejstev, ki utemeljujejo verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke, pritožnik niti ne zanika, saj ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje niti takih navedb v tožbi, da je imela, preden je tožena stranka postavila na vogalu pred svojo hišo četrto cvetlično korito, na tem delu toženčeve parcele tožeča stranka posest poti, je na podlagi teh dejstev tudi po presoji višjega sodišča verjetnost obstoja nedenarne terjatve tožeče stranke izkazana. Na obstoj terjatve tožeče stranke, ki je v posesti dela parcele toženih strank št. 1954 k.o. T., in sicer tistega dela, kjer stoji četrto cvetlično korito, pa nima nobenega vpliva dejstvo, da ima sicer tožeča stranka po navedeni parceli priznano služnost pravice hoje in voženj poti v širni 2,50 m, in razlogi, ki jih je v zvezi s tožbenim zahtevkom glede na podani isti ugovor navedlo sodišče prve stopnje, veljajo v celoti tudi za odločitev po začasni odredbi in podpirajo odločitev sodišča prve stopnje, ko je take ugovore tožene stranke, izražene v ugovoru zoper izdano začasno odredbo, zavrnilo. Poleg te osnovne predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, pa je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožeča stranka (upnik) izkazala tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, kot nadaljnjo predpostavko iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka (dolžnik) obstoja tega pogoja v ugovoru niti ni izpodbijala, prav tako ne v pritožbi, saj ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je zaključilo o potrebnosti odredbe, da se prepreči ponovna uporaba sile, prav tako pa ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda. Tožena stranka (dolžnik) namreč niti v ugovoru niti v obravnavani pritožbi ni zanikala, da je tožeča stranka onemogočena v uporabi služnostne poti za vožnje z osebnim vozilom preko parcele št. 1954 k.o. T., kjer je postavljeno četrto korito, da je želela tožeča stranka četrto korito sama premakniti, da je zaradi tega tožena stranka poklicala policijo, nato pa ponovno postavila korito na isto mesto in da so odnosi med pravdnima strankama zaradi tega spora zelo napeti ter da toženi stranki z odstranitvijo četrtega korita ne bo nastala nobena škoda, da tega korita pred motilnim dejanjem ni bilo, zaradi odstranitve četrtega korita pa bo lahko tožeča stranka uporabljala ta del parcele št. 1954 tako, kot ga je uporabljala do sedaj. Navedena dejstva tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo terjatev tožene stranke, kot to zahteva za izdajo začasne odredbe 1. odstavek 272. člena ZIZ, saj z verjetnostjo kažejo na obstoj posesti tožeče stranke na delu parcele št. 1954, ki je last toženih strank, kjer je sedaj postavljeno četrto cvetlično korito; glede na opisane medsebojne odnose pravdnih strank, ki vladajo po postavitvi cvetličnega korita, pa je vsekakor podana tudi predpostavka iz 2. odstavka 272. člena ZIZ. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožene stranke proti sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru te stranke proti izdani začasni odredbi, zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (točka IV izreka izpodbijanega sklepa). Posledica delne razveljavitve sklepa je tudi razveljavitev odločbe o stroških in je tudi odločitev o pritožbenih stroških sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).