Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v računalniškem programu tožene stranke spremenil posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu ter s tem kršil delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2012 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 11. 2012, ampak da je trajalo do 28. 9. 2015, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sodne razveze; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 14. 11. 2012 do 28. 9. 2015, ob upoštevanju časa in obsega zaposlitve pri drugih delodajalcih, priznati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a ter mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestilo bruto plače mesečno v višini 1.048,10 EUR za delovno mesto vzdrževalec - tehnik V, vključno z dodatkom za delovno dobo in drugimi dodatki, zmanjšano za plačo, ki jo je prejel pri drugih delodajalcih, plačati prispevke in davke, tožeči stranki pa izplačati neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznega mesečnega nadomestila plače, tj. od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, do plačila vse v 15 dneh, v presežku je reparacijski zahtevek zavrnilo; da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 8.000,00 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek denarnega povračila, v presežku (za plačilo 4.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v višini 765,55 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v celoti (pravilno: v izpodbijanem delu, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa) razveljavi (pravilno: spremeni) sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilno: sojenje) sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izjavo A.A., ki je servisiral računalniški program za gostinstvo pri toženi stranki, z dne 31. 12. 2012, iz katere izhaja, da je bila kontaktna oseba pri toženi stranki prav tožnik. Iz te izjave izhaja tudi, da je program za popravljanje že izdanih računov ločen od programa blagajna, da je potrebno uporabniško ime, geslo in servisno šifro, ki jo je toženi stranki dodelil z namenom šolanja osebja, izbrisati pred začetkom uporabe programa v poslovni namen. Natakarji lahko uporabljajo le program blagajna, na katerem pa je možno le stornirati že izdani račun, ne pa spreminjati posameznih postavk na računu. Ta izjava je dosti bolj verodostojna od zaslišanja te priče, saj je bila dana le dober mesec po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče se do te izjave in tudi ne do razmerja med to izjavo in izpovedjo te priče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do elektronske komunikacije med v. d. direktorico B.B. in A.A. v času podaje odpovedi tožniku, zaradi navedenega pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je bila ravno tožniku dodeljena koda za brisanje postavk. Tudi priča C.C. je izpovedala, da je obstajalo več načinov popravljanja računov oziroma stornacij in da se je z ustrezno kodo lahko tudi delno popravljal račun. Da pa je nek nadstandardni uporabnik lahko dejansko posegal v podatkovno bazo tožene stranke, je ugotovil tudi sodni izvedenec, ki je izpovedal, da to v nobenem primeru niso bili natakarji. Tožnika je glede posedovanja te kode izrecno obremenila tudi priča D.D.. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do računov, ki jih je tožena stranka kot dokaz brisanja računov s strani tožnika predložila. Iz njih jasno izhaja brisanje posameznih postavk na računih v času, ko je bil tožnik nesporno vodja lokala pri toženi stranki. S tem pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni napravilo kritične primerjave med izjavami prič, ki jih je tožena stranka predložila sodišču, in izpovedbami teh prič. Nadalje pritožba tudi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazan očitek iz izredne odpovedi, da si je tožnik protipravno prilastil njen denar. Tožnik je imel opravka z denarjem, dostop do denarja in tako možnost, da si ga protipravno prilasti. To izhaja tudi iz izpovedi prič, dejstvo, da je imel občasno dostop do denarja, pa je potrdil tudi tožnik. Iz izpovedi priče D.D. izhaja, da so v spornem obdobju po naročilu tožnika v škatli zbirali račune. Tožnik je imel kodo za brisanje posameznih postavk na računih. Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe, v katerem je določeno, da mora tožena stranka tožniku obračunati nadomestilo plače v višini 1.048,10 EUR v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je tožnikova mesečna plača pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znašala 1.031,60 EUR (kar je tudi po stališču pritožbe pravilen znesek). Nadalje pritožba meni, da je glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, previsok tudi znesek prisojenega denarnega povračila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da se tožena stranka pričakovano ne strinja z dokazno oceno. V pritožbi izraža dvom v izpoved priče A.A. in daje večjo vrednost njegovi pisni izjavi. Tožnik poudarja, da je bila ta izjava pred zaslišanjem priče prebrana, zato ni mogoče trditi, da se priča ne bi spomnila tega, kar je navedla v pisni izjavi. Zaslišanje priče je predlagala tožena stranka, očitno pa je njeno pričanje ni zadovoljilo. Tožena stranka je v postopku poskušala dokazati, da je imel edino tožnik servisno kodo, tožnik pa, da po končanem šolanju te kode ni imel več. Iz izpovedi priče A.A. je razvidno, da se je servisna koda ob zagonu programa odvzela (izbrisala), takšna koda pa se je lahko ponovno dodelila upravljalcu programa, s kodo pa je razpolagalo tudi računovodstvo, kar tožena stranka ni zanikala. Izvedenec je na zaslišanju izrecno povedal, da se je v podatkovno bazo posegalo tudi po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik s kodo razpolagal in tudi ne, da bi jo uporabljal tudi po pričetku delovanja programa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave A.A. z dne 31. 12. 2012, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča ni podala izjave, ampak le odgovor na uradni dopis tožene stranke. Iz odgovora izhaja enako kot iz izpovedi priče, da je bilo toženi stranki ob inštalaciji programa dodeljeno uporabniško ime, geslo ter servisna šifra, ki je bila namenjena šolanju osebja in jo je bilo potrebno izbrisati pred začetkom uporabe v poslovni namen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa se priča ni spomnila, ali je program ob zaključku usposabljanja izbrisal ali ne (s tem bi se izbrisala tudi servisna koda) in tudi ne, ali je pri toženi stranki nastavil kodo za brisanje postavk na računih, to pa tudi iz odgovora z dne 31. 12. 2012 ne izhaja. Tudi iz elektronske komunikacije med v. d. direktorico in pričo je razvidno, da je bila toženi stranki dodeljena servisna koda, ki jo je potrebno pred začetkom uporabe programa v poslovne namene izbrisati. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih mu kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku dosodilo mesečno nadomestilo v znesku 1.048,10 EUR obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zahteval mesečno nadomestilo v višini 1.048,10 EUR in ker tožena stranka znesku po višini ni ugovarjala, mu je sodišče dosodilo vtoževani znesek. Znesek povprečne mesečne plače za zadnje tri mesece pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v višini 1.031,60 EUR, pa je sodišče prve stopnje uporabilo kot osnovo za priznanje denarnega povračila namesto reintegracije po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji).

8. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je imel tožnik kodo za izpis zaključka blagajne in za stornacijo celotnega računa. Izvedenec je ugotovil, da sta za prijavo v programsko opremo za blagajno obstajali vsaj dve različni vrsti uporabnikov in sicer natakarji in uporabniki, ki v tabelo natakarjev niso bili vpisani, vsako izmed brisanj artiklov pa je izvajal uporabnik z uporabniškim imenom, ki ni na seznamu natakarjev. Glede na to, da so bili podatki znotraj blagajne spremenjeni, ni mogel ugotoviti, kdo so bili uporabniki računalnika v določenem trenutku in tudi ne ali je več uporabnikov uporabljalo isto uporabniško ime. Zaradi tega ni mogel z gotovostjo ugotoviti, kdo je spremembe naredil. Ugotovil je, da je bilo brisanih artiklov in sestavin zelo malo (v petih letih cca trideset) in da so bila brisanja po večini narejena na dan izdaje računa. Glede na število brisanj sestavin in artiklov, časovni interval med njimi in glede na svoje izkušnje z goljufijami, ki jih je preiskoval FURS, meni, da sporna brisanja ne kažejo na to, da bi nekdo sistematično zlorabljal blagajno in brisal posamične artikle z namenom, da prikrije davek ali si pridobi neko premoženjsko korist, ampak nakazujejo na to, da je šlo za napako (pomoto) pri opravljanju dela.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bila ravno tožniku dodeljena koda, s katero bi lahko posegal v podatkovno bazo tožene stranke. To prav tako ne izhaja iz izpovedi priče D.D., saj je ta le izpovedal, da je zaključek blagajne naredil tožnik in da je na začetku račune tudi za natakarje (ti so jih dali v posebno kuverto) storniral tožnik. Tako tudi iz izpovedi te priče izhaja, da je tožnik imel kodo za zaključek blagajne in za stornacijo računov, ne pa kode za poseg v podatkovno bazo oziroma brisanje posameznih postavk z računov.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik občasno opravka tudi z gotovino, da pa so imeli dostop do gotovine drugi, ki so nosili gotovino v sef, ki je bil v pisarni vodje športnega parka E.E., pri čemer iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 17 izhaja, da tožnik ni imel ključev od zunanjih in notranjih vrat sefa, kjer se je hranil denar.

11. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je prav tožnik spremenil v računalniškem programu tožene stranke posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu, zato se mu tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do računov, ki jih je predložila tožena stranka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoj utemeljenega razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl) tožena stranka ni dokazala, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožniku nezakonita. Posledično je sodišče prve stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno razveljavilo in pogodbo razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, saj sta obe stranki navajali, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne sodne razveze pa je toženi stranki naložilo, da tožniku ob upoštevanju časa in obsega zaposlitve pri drugih delodajalcih prizna delovno dobo, ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna nadomestilo bruto plače v mesečni višini 1.048,10 EUR, vključno z dodatkom za delovno dobo in drugimi dodatki, zmanjšano za plačo prejeto pri drugih delodajalcih, ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Toženi stranki pa je naložilo tudi obračun in plačilo denarnega povračila v višini 8.000,00 EUR.

12. Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da je tožniku dosodilo previsok znesek prisojenega denarnega povračila. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine v obravnavani zadevi in tožniku dosodilo primeren znesek v višini osmih povprečnih plač, ki so bile tožniku izplačane v zadnjih treh mesecih preden mu je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik pa z odgovorom k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.