Jedro

Upoštevajoč določilo 270. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja in sicer verjetno izkazana terjatev in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja (odtujevanje, skrivanje premoženja itd.) uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Čim eden od pogojev ni podan, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženo stranko na prepoved odtujitve ali obremenitve njenih 31-tih nepremičnin, natančno specificiranih v I. 1. točki izreka izpodbijanega sklepa. Predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin, specificiranih v I. 2. točki izreka prvostopnega sodišča pa je zavrnilo tudi proti drugemu tožencu. Proti njemu je zavrnilo tudi začasno odredbo, naslovljeno na N. d.d. in H. d.d., da drugemu tožencu ali tretjim po njegovi odredbi odrečejo izplačilo 1,250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 09. 2011 dalje. Enako začasno odredbo je zavrnilo tudi proti prvi toženi stranki, le da je bila ta začasna odredba naslovljena na „organizacije za plačilni promet.“

2. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je prva tožena stranka (J. d.o.o.) z družbo D. L. d.o.o. sklenila šest pogodb o finančnem leasingu nepremičnin ter nakupno pogodbo. Dne 18. 05. 2011 je drugi toženec (A. K.) kot takratni glavni izvršni direktor C .L. d.d. (tožeča stranka) za obveznosti prve tožene stranke do leasingodajalca sklenil pogodbo o pristopu k dolgu. Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka izplačala leasingodajalcu 1,250.000,00 EUR po omenjenih pogodbah o finančnem leasingu. S tem plačilom pa je bila prva tožena stranka neupravičeno obogatena. Drugi toženec kot direktor C. d.d. pa je svoji družbi povzročil škodo v tej višini, saj za pristop k dolgu ni imel nobenega ekonomskega ali pravnega interesa. Zato tožeča stranka od obeh tožencev zahteva solidarno plačilo zneska v višini 1,250.000,00 EUR s pripadki.

3. V zavarovanje zgornjega zahtevka je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, opisane v 1. točki te obrazložitve.

4. Proti sklepu iz 1. točke te obrazložitve je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenih razlogov ni citirala, navedla pa je, da je izpodbijani sklep „nepravilen in nezakonit.“ Predlagala je, naj pritožbeno sodišče „pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, ugodi predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ter toženima strankama v vsakem primeru nerazdelno naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe o stroških do plačila.“

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s pritožbenim predlogom, naj pritožbeno sodišče izda začasno odredbo, pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da za kaj takega ni pristojno. Zato je tak predlog pritožnika neutemeljen. Po določilu 5. člena ZIZ je namreč za dovolitev izvršbe in zavarovanja stvarno pristojno okrajno sodišče, če zakon ne določa drugače. V primeru, ko je uveden pravdni postopek, pa je za odločitev o predlogu za zavarovanje skladno z določilom drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, v predmetnem sporu torej Okrožno sodišče v Ljubljani.

K zavrnitvi pritožbe, ki se nanaša na prvo toženo stranko

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe proti prvi toženi stranki J. d.o.o. zavrnilo zato, ker je ocenilo, da zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni verjetno izkazan. Ugotovilo je, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost do prvotožene stranke na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 18. 05. 2011 (A 12). Začasno odredbo proti drugemu tožencu pa je zavrnilo na podlagi presoje, da nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ tožeča stranka ni verjetno izkazala; svojih navedb, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel nikakršnih neugodnih posledic oziroma škode, pa ni konkretizirala.

8. Upoštevajoč določilo 270. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja in sicer (1) verjetno izkazana terjatev (prvi odstavek 270. člena) in (2) nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja (odtujevanje, skrivanje premoženja itd.) uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena). Čim eden od pogojev ni podan, je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica niti z besedo ne nasprotuje pravilni in popolni obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke proti prvi toženi stranki ni verjetno izkazan. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na jasne razloge iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. K temu pa dodaja, da je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 190. členu OZ utemeljen, če je prišlo do obogatitve enega na račun drugega brez pravne podlage. Zato zlasti pritožbena navedba, da je obstajal dogovor med prvo tožečo stranko in prvo toženo stranko, vendar ga tožeči stranki ni treba „zatrjevati oziroma dokazati“ kaže na neizkazanost tožbenega zahtevka iz neupravičene obogatitve. Če je tak dogovor obstajal, ima tožeča stranka zahtevke na podlagi pogodbe, ne pa iz naslova neupravičene obogatitve.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba, kolikor se nanaša na zavrnitev začasne odredbe proti prvi toženi stranki ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K zavrnitvi pritožbe, ki se nanaša na drugega toženca

11. Za drugega toženca je sodišče prve stopnje ocenilo, da je terjatev proti njemu sicer tožeča stranka verjetno izkazala (pri tem se je sklicevalo na določila 263. člena in 290. člena ZGD -1), ni pa izkazala nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ niti pogoja iz tretjega odstavka istega člena. Po določilu tretjega odstavka tega člena upnik ni dolžan izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

12. V prid obstoja nevarnosti je tožeča stranka, kot je pojasnjeno tudi v izpodbijanem sklepu navedla, da toženec s prekomernim zadolževanjem obremenjuje svoje premoženje v takšni meri, da ne bo mogel poplačati terjatve tožeče stranke, da se izmika obveznostim in zavlačuje s postopkom, da je premoženje, ki je v lasti toženca, predmet zavarovanj terjatev tretjih oseb in je tako nepremičnina ID ... že do ½ obremenjena s hipoteko, da je toženčevo premoženje obremenjeno s strani tretjih oseb, ki kot upniki posegajo na premoženje zaradi zavarovanja svojih terjatev in da je bila proti njemu že izdana predhodna odredba v zavarovanje terjatve v višini 147.745,83 EUR. Drži presoja sodišča prve stopnje, da nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke proti tožencu onemogočena ali precej otežena, tožeča stranka s temi navedbami ni konkretizirala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da objektivna dejstva, kot so obremenitev dolžnikove nepremičnine s hipoteko, izdaja predhodne odredbe in zgolj sklepanje tožeče stranke, da ima toženec namen odtujiti svoje premoženje, ne predstavlja tiste subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Po tem določilu mora upnik, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, verjetno izkazati, da bodo možnosti za izterjavo terjatve tožeče stranke slabše zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja, ki je usmerjeno v onemogočanje ali otežitev te izterjave. Drugačno pritožbeno sodišče je, upoštevajoč citirano določilo drugega odstavka ZIZ, torej pravno zmotno.

13. Pravilno je tudi tolmačenje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičninami in denarnimi sredstvi dolžniku ne bi škodilo. Pri presoji, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo, se je tudi pravilno sklicevalo na sodno prakso. Po splošno sprejeti sodni praksi se okoliščina, da naj bi dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, upošteva le takrat, ko jo upnik zatrjuje. V prid te okoliščine pa je tožeča stranka navedla le, da je „jasno, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi utrpeli nikakršnih neugodnih posledic“ in da „bosta še naprej ostala lastnika in posestnika predmetnih nepremičnin ter da jima ne bo nastala škoda s tem, ko bo izdana prepoved organizaciji za plačilni promet, da izplača denarne zneske do višine, saj bodo sredstva ostala na njunem računu.“ Sodišče prve stopnje je te navedbe pravilno prepoznalo kot premalo konkretizirane.

14. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).