Jedro

Če tožnik svoje pravice do plačila jubilejne nagrade - ki je po določbi 15. člena SPgd ugodnejša od splošne ureditve iz 2. točke 51. člena SKPgd pri S. d.d. kot prevzemniku, in kot zadnjemu delodajalcu, (v pravnem in dejanskem smislu) ni uveljavil, se sedaj ne more sklicevati na prikrajšanost zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Uveljavitev pravice iz delovnega razmerja, izhajajoče iz delovne dobe tožnika, ki je bil prevzet na delo k drugemu delodajalcu in mu jo zagotavlja 3. alinea prvega odstavka 15. člena SKPgd, je bila namreč in je še v njegovi dispoziciji.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne delne sodbe, opr. št. Pd 26/2001-39, s katero so bili razveljavljeni sklepi tožene stranke z dne 26.10.2000 oziroma 5.1.2001 o prehodu tožnikov na delo k drugemu delodajalcu, s končno sodbo razsodilo o priznanju njihovih pravic iz delovnega razmerja. V posledici pravnomočne odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je ugodilo tožbenim zahtevkom tožečih strank in zavezalo toženo stranko, da tožnike B. M., H. M., L. P., V. M. takoj pokliče nazaj na delo in jim od prenehanja delovnega razmerja pri S. d.d. dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jih prijavi v zavarovanje, razporedi na delo, ustrezno njihovi izobrazbi in delovni zmožnosti in jim ponudi v podpis ustrezne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vse v roku 8 dni (1. točka izreka), tožnikom izplača odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova pavšalne odškodnine (2. točka izreka), in tožniku M. I. izplača jubilejno nagrado v znesku 126.362,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2001 dalje, v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo povrnitev vseh stroškov postopka v znesku 458.544,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili obe stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v 3. točki izreka spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zahtevek tožnika M. I. na plačilo jubilejne nagrade v znesku 126.362,00 SIT zavrnilo kot neutemeljen (1. točka izreka). V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške (3. točka izreka). Delno ugoditev pritožbi tožene stranke je utemeljilo z dejstvom, da je tožnik M. I. dopolnil jubilej 30-letne delovne dobe pri družbi S. d.d., zato mu je dolžna izplačati pripadajočo jubilejno nagrado omenjena družba, ne pa tožena stranka.

Sodbo sodišča druge stopnje v 1. točki izreka izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer zaradi nepravilne uporabe 3. alinee prvega odstavka 2. točke in drugega odstavka 2. točke 54. člena kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (Uradni list RS, št. 7/98-69/2002-KPgd) v zvezi s 3. alineo prvega odstavka 2. točke in drugim odstavkom 51. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97-SKPgd) ob upoštevanju razlage komisije, objavljene 3.12.1999 v Uradnem listu RS, št. 98/99 in v povezavi z določbami 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 s spremembami - ZDR (1990)), ki ga je potrebno uporabiti v obravnavanem sporu, uvedenem pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002-ZDR). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdi tudi v odločitvi pod 3. točko izreka njegove sodbe.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe drugega odstavka 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP vročilo obema strankama. Tožeča stranka je nanjo odgovorila in predlagala, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, tožena stranka pa na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je pri preizkusu kršitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje omejilo samo na tiste kršitve materialnega prava, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 391. člena ZPP).

Zmotno uporabo materialnega prava vidi zahteva v nepravilni uporabi določb panožne kolektivne pogodbe (3. alinea prvega odstavka 2. točke in drugi odstavek 2. točke 54. člena kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti), splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (3. alinea prvega odstavka 2. točke in drugi odstavek 51. člena), s katerimi je urejena pravica delavca do jubilejne nagrade, ob upoštevanju razlage komisije z dne 3.12.1999 in v povezavi z določbami 12. člena Zakona o delovnih razmerjih. V prvem odstavku 2. točke 51. člena SKPgd so določeni pogoji in višina jubilejne nagrade, ki se po tretjem odstavku izplača v roku enega meseca po dopolnitvi pogoja iz te točke. Po 3. alinei prvega odstavka omenjene norme je delavec upravičen do jubilejne nagrade za trideset let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini dveh izhodiščnih plač prvega tarifnega razreda. Kdo se šteje za zadnjega delodajalca je določila Komisija za razlago SPKgd, v razlagi z dne 4.11.1999, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 98/99 z dne 3.12.1999. Po njeni razlagi je šteti kot delovno dobo pri zadnjem delodajalcu neprekinjeno delovno dobo pri zadnjem delodajalcu (1. točka). Ker je podlaga za pridobitev jubilejne nagrade samo delovna doba pri zadnjem delodajalcu in ne več skupna delovna doba, kot je bilo urejeno po prej veljavni splošni kolektivni pogodbi (Uradni list RS, št. 39/93), je po stališču zahteve tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade pri toženi stranki, saj bi pri njej - če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - dne 11.10.2001 dopolnil trideset let delovne dobe. Čeprav je bil tožnik v tem času zaposlen na podlagi prevzema pri družbi S. d.d. C., slednja ni pasivno legitimirana za izplačilo jubilejne nagrade, saj dejstvo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki predstavlja okoliščino, ki je po presoji zahteve odločilna za pravilno uporabo navedenih določb KPgd in SKPgd.

Takšno izvajanje ni utemeljeno, ker ne upošteva posebnih določil in posebnega namena inštituta prevzema na delo iz 15. člena SKPgd (oziroma 15. člena ZTPDR). Prevzem na delo je posebna pravna oblika opravljanja drugih del pod naslednjimi pogoji: - da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, - da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, razen če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu, - da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Pogoj, da ima delavec pravico uveljavljati kontinuiteto delovnega razmerja (delovne dobe) med prejšnjim in novim delodajalcem, kot da prekinitve delovne dobe ni bilo, je vsebovan tudi v 3. členu sporazuma o prevzemu delavcev na delo, sklenjenem dne 27.10.2000 med toženo stranko in S. d.d. C.. Ker je bila na omenjeni pravni podlagi tožniku pri družbi S. d.d. ohranjena vsa delovna doba, dosežena pri toženi stranki do prevzema (in ne zgolj delovna doba zadnjega delodajalca), bi ob nastopu pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade za tridesetletno delo, dne 11.10.2001 lahko uveljavil pridobljeno pravico pri družbi, ki ga je na podlagi omenjenega sporazuma prevzela in pri kateri je bil tedaj še zaposlen.

Če tožnik svoje pravice do plačila jubilejne nagrade - ki je po določbi 15. člena SPgd ugodnejša od splošne ureditve iz 2. točke 51. člena SKPgd pri S. d.d. kot prevzemniku, in kot zadnjemu delodajalcu, (v pravnem in dejanskem smislu) ni uveljavil, se sedaj ne more sklicevati na prikrajšanost zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Uveljavitev pravice iz delovnega razmerja, izhajajoče iz delovne dobe tožnika, ki je bil prevzet na delo k drugemu delodajalcu in mu jo zagotavlja 3. alinea prvega odstavka 15. člena SKPgd, je bila namreč in je še v njegovi dispoziciji.

Iz povedanega izhaja, da za uveljavljanje plačila jubilejne nagrade tožnika pri S. d.d. kot prevzemniku celotne dejavnosti fizičnega varovanja tožene stranke in njenih delavcev, niso bile ugotovljene nobene normativne ovire. S tem, ko pritožbeno sodišče ni uporabilo (upoštevalo) določb 3. alinee prvega odstavka 2. točke in drugega odstavka 54. člena KPgd v zvezi s 3. alineo prvega odstavka 2. točke in drugim odstavkom 51. člena SKPgd z ustrezno razlago in v povezavi z določbami 12. člena ZDR (1990), na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Zato je Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).