Jedro

Sodišče je pravilno tožnici odreklo sodno varstvo zaradi motenja posesti saj ni dokazala, da je datum oddaje priporočene pošiljke, ki je vsebovala tožbo, napačen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo. Obenem ji je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 80.906,00 SIT. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izpoved priče G., ki je samo na splošno opisala poslovanje pošte. Ta priča ni povedala, kdaj so bile s strani pošte uničene listine, ki izkazujejo oddajo posameznih pošiljk. Tožnica predlaga, da se pri poštnem inšpektoratu opravijo poizvedbe o času uničenja vpisnih poštnih knjig. Sodišče se je izognilo uporabi objektivnega roka. V tem roku je bila tožba vsekakor vložena, kar sodišče navaja v obrazložitvi, vendar materialnega prava v tej smeri ne uporabi. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo motilno dejanje storjeno 11.4.1997. Izpoved priče A.G. in ugotovitev o času prodaje znamk R.k. ne dopuščata nobenega pomisleka v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi tožbo vložila že 30.4.1997. Po prepričanju pritožbenega sodišča izvedeni dokazi omogočajo zanesljiv sklep o datumu vložitve tožbe in ni potrebno nikakršno dopolnjevanje dokaznega postopka. Določba 77. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) omejuje sodno varstvo zaradi motenja posesti na tiste tožbe, ki so vložene v roku 30. dni odkar je tožnik izvedel za motenje in storilca. Tožeča stranka v postopku ni trdila, da je tožnica izvedela za motilno dejanje in storilca po njegovi storitvi, to je po 11.4.1997. Ob upoštevanju vsebine določbe 77. čl. ZTLR je zato sodišče prve stopnje tožnici moralo odreči sodno varstvo. Sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je iztekel subjektivni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ko ta rok izteče ni mogoče upoštevati objektivnega roka enega leta za vložitev tožbe. Po navedenem se izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker ni podana niti katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na obstoj katerih mora to sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).