Jedro

Utemeljena je graja višine odškodnine iz naslova potnih stroškov v znesku kilometrine po 0,37 EUR na kilometer. Pritožbeno sodišče je višino cene prevoza določilo z uporabo 1. odstavka 216. člena ZPP. Ob tem se je odločilo za ceno v višini 8 % litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov v času izdaje prvostopne sodbe, kar predstavlja znesek, ki ga kot povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kadar ne obstoji javni prevoz, dobijo javni uslužbenci. Glede na 562 km opravljenih poti v zvezi z zdravljenjem, predstavlja odmera za to postavko 60,69 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke za to vrsto škode neutemeljen, saj je odgovorna oseba dolžna izplačati zgolj takšen znesek odškodnine, ki je potreben, da postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja, in s plačilom odškodnine oškodovanec ne sme biti neupravičeno obogaten. Ker tožnik ni podal trditev, da bi mu nastala višja škoda, kot je strošek bencina ob običajni porabi vozila 8 litrov na 100 km, do večjega zneska iz naslova potnih stroškov ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se: - v I. točki izreka znesek 22.445,04 EUR zniža za 4.859,75 EUR na znesek 17.585,29 EUR, - v III. točki izreka znesek 1.606,97 EUR nadomesti z zneskom 1.162,54 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 137,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki se je 14. 3. 2009 telesno poškodoval pri padcu z nakladalnega dela tovornega vozila, od toženke na podlagi police avtomobilskega zavarovanja zahteva plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo v plačilo znesek 22.445,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2010 dalje ter pravdne stroške v višini 1.606,97 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti meni, da je sodišče spregledalo nekonsistentnost tožnikove izpovedi. Ta ni bila skladna z navedbami, podanimi v tožbi, in poškodbenim listom. Sodišče je napačno interpretiralo izdelano izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke glede načina padca in utrpelih poškodb. Glede na opisani mehanizem padca do poškodbe gležnja ni moglo priti. Tožnik ni zatrjeval, da bi zaradi gibanja tovornjaka stopil čez rob nakladalne ploščadi, navedel je, da je zaradi sunka izgubil ravnotežje in padel čez stranico nakladalnega dela tovornega vozila. Ob zaslišanju je izpovedal, da se je ob premiku tovornjaka nahajal bolj proti sredini kesona, da je bil v napol čepečem oziroma napol stoječem položaju ter je šel iz jame ven gor na opaž. Tožnik se ob speljevanju ni mogel nahajati v celoti na opažih in tega tudi ni zatrjeval. Zato ni mogel pasti s tovornjaka tako, da bi v kontakt z betonsko podlago najprej prišla stopala. Zaključek sodišča v tem delu je napačen in dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je višino dosojene odškodnine odmerilo previsoko. Pri tem ni v zadostni meri upoštevalo izoblikovane sodne prakse za podobne utrpele poškodbe. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem primerna in pravična odškodnina znaša 7.000,00 EUR. Pritožba se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 80/2005, II Ips 524/2006, II Ips 73/2008 in II Ips 275/2008. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter bi bil primeren znesek 5.000,00 EUR. Pritožba nadalje graja odmero odškodnine za tujo nego in pomoč ter potne stroške. Sodišče je nekritično ocenilo izpoved tožnika glede trajanja in obsega pomoči. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik po prihodu iz bolnišnice v trajanju 19 dni v manjši meri potreboval tujo pomoč, po odstranitvi longete pa je bil le občasno odvisen od tuje pomoči. Obseg pomoči ni presegal običajne pomoči in skrbi, ki se pričakuje in so jo dolžni nuditi ožji družinski člani, zlasti zakonec. Vsekakor pomoč ni bila potrebna 3 ure na dan v trajanju 10-ih dni in 3 mesece in pol v trajanju 1,5 ure dnevno. Previsoka je tudi višina urne postavke v znesku 6,00 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo odškodnino za materialno škodo iz naslova potnih stroškov na osnovi kilometrine. Upravičen bi bil zgolj do dejanskih stroškov, česar pa sodišče ni upoštevalo. Zamudne obresti lahko tečejo šele po treh mesecih od vložitve oziroma prejema odškodninskega zahtevka glede na specialno določilo ZOZP. Tožniku bi sodišče moralo naložiti v plačilo tudi stroške tožene stranke oziroma bi bila pravična odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka v postopku ni ugovarjala, da zavarovalno kritje po polici avtomobilskega zavarovanja ne bi zajemalo plačila odškodnine za primer padca z nakladalnega dela tovornega vozila ob premiku slednjega s strani tretje osebe, temveč je kot sporen izpostavila s strani tožnika zatrjevani način nastanka zavarovalnega primera. Tudi v pritožbi vztraja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je glede nastanka tožnikove poškodbe sledilo navedbam tožnika, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnik v postopku izpovedoval nekonsistentno in povsem v nasprotju z navedbami tožbe in listinskimi dokazi. Tožnik je v tožbi navedel, da je v trenutku, ko je J. P. s tovornim vozilom speljal, vstal iz polsedečega položaja, da bi voznika opozoril, da se nahaja na nakladalnem delu tovornjaka, ob tem pa zaradi sunka izgubil ravnotežje in padel čez stranico tovornega vozila. Ob zaslišanju je podrobneje opisal samo nesrečo ter dodal, da je sprva slišal, da se z motorjem nekaj dogaja in da bo vozilo speljalo, zato se je dvignil iz niše, kjer je hotel premakniti tovor, in se vzpel na opaže, ko je prišlo do premika vozila ter nihanja. Takrat je padel oziroma je skušal čim lepše skočiti. Tožnik je torej potrdil, da je zaradi zanihanja nekontrolirano doskočil, kar pa ni v nasprotju z navedbo na poškodbenem listu UKC, da je nerodno skočil. Prav tako tožnikov opis nezgode kot možen izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki je potrdil, da je v primeru, da se oseba na gibanje tovornjaka odzove, mogoče, da pade z vozila tako, da se najprej dotakne podlage s stopali. Pritožba nekorektno povzema zgolj del tožnikove izpovedbe o njegovi legi ob škodnem dogodku (polčepeč položaj v „jami“), saj je tožnik po podrobnem zasliševanju (list. št. 12 prepisa zvočnega zapisnika z naroka 22. 8. 2013) navedel: „Ko sem se jaz dvignil iz tega gor, sem jaz stopil na te opaže, ne, na opaže verjetno, je že on speljal in me je zanihalo, ko sem stopil, mi je vzelo ravnotežje, jaz sem bil na robu stranice, ne.“ Ob takšnem položaju in tožnikovem odzivu na takrat že pričakovan premik tovornjaka pa je zaradi delujočih sil in zavestnega prilagajanja lahko prišlo do padca oziroma nekontroliranega skoka, kot je potrdil izvedenec. Tožnikova poškodba predstavlja tudi tipično poškodbo ob nekontroliranem skoku, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih glede nastanka škodnega dogodka in pritrjuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

7. Tožnik, ki je v škodnem dogodku utrpel zlom leve petnice, za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja odškodnino v višini 14.000,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je trpel stalne, zmerne in občasne intenzivne bolečine teden dni, ko je tudi redno prejemal protibolečinska sredstva, nato je trpel stalne zmerne bolečine še en teden, občasne zmerne in stalne blage bolečine pa nadaljnja dva tedna in so v občasni obliki trajale nato še nekaj mesecev. Tožnik je bil devet dni hospitaliziran, prestal je zahtevno operacijo, izpostavljen je bil številnim rentgenskim slikanjem, ultrazvočnim pregledom, pregledom pri specialistih in osebnih zdravnikih, kar vse podrobno izhaja iz 21. točke izpodbijane sodbe. Upoštevajoč povzeti razpon bolečin ter dejstvo, da izvedenec zelo hudih bolečin pri tožniku ni ugotovil in je zdravljenje potekalo brez zapletov, predstavlja pravično denarno odškodnino za to postavko znesek 8.000,00 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da prisojeni znesek 12.000,00 EUR ni skladen s sodno prakso v podobnih primerih, v katerih so sodišča za istovrstne poškodbe dosojala nižje odškodnine(1). Ker sodišče poleg individualne prizadetosti oškodovanca upošteva tudi objektivno pogojenost odškodnine v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse, je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo na znesek 8.000,00 EUR.

8. Neutemeljena je pritožbena graja višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožniku je ostal deficit gibljivosti lažje stopnje, ki se kaže v težavah pri hoji po strmem terenu, težave obstajajo pri dolgotrajni hoji ali daljši stoji, ne zmore pa tudi intenzivnih športnih aktivnosti. Od zahtevanih 13.000,00 EUR mu je sodišče prve stopnje za to vrsto škode dosodilo 8.000,00 EUR, kar je skladno s primeri iz sodne prakse. Tudi odločitve sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka, ne kažejo na dosojo bistveno nižje odškodnine, saj je v zadevi II Ips 80/2005 za podobne posledice sodišče prisodilo 10,7 plač, v zadevi II Ips 275/2008 pa 9,37 plače. Dosojena odškodnina v višini 8.000,00 EUR ustreza kriteriju individualizacije odškodnine glede na starost in poklic tožnika ter objektivni pogojenosti in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Odškodnina za škodo zaradi stroškov tuje pomoči ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi tujo pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V tem primeru gre za netipično obliko materialne škode, saj se denarni znesek materializira šele s sodbo. Vendar pa se toženka ne more sklicevati, da gre za pomoč, ki so jo družinski člani dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To nedvomno ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v prvih desetih dneh po odpustu iz bolnišnice potreboval pomoč po tri ure dnevno, saj je v tem obdobju uporabljal bergle, gleženj pa je bil povsem imobiliziran. Izvedenec je opisal, da je bila takrat tuja pomoč oškodovancu potrebna kot asistenca pri hoji po stopnicah, pri prinašanju vsakodnevnih potrebščin iz trgovine, sodišče pa je sledilo tudi izpovedbi tožnika, da je potreboval pomoč pri obuvanju, oblačenju, pri pripravi hrane in vožnji na zdravniške preglede. V nadaljevanju zdravljenja po odstranitvi mavčevega korita je tožnik še vedno uporabljal bergle, vendar pa je bil po oceni izvedenca odvisen od tuje pomoči v manjši meri in jo je potreboval na okvirno 2 – 3 dni, kot pomoč pri hoji po zahtevnejšem terenu in prenašanju težjih bremen iz trgovine. V tem času torej tožnik ni potreboval vsakodnevno eno uro in pol tuje pomoči, temveč po oceni pritožbenega sodišča zgolj pol ure. Zato v nadaljnjih treh in pol meseca oziroma 105-ih dneh število ur tuje pomoči ni znašalo 157,5 ur, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč 52,5 ur tuje pomoči. Tožena stranka tudi utemeljeno graja urno postavko v višini 6,00 EUR, saj takšno ceno tuje pomoči sodna praksa prisoja le v izrednih primerih, ko je potrebna zahtevnejša nega. Običajno pa sodna praksa za tujo pomoč dosoja znesek v višini 5,00 EUR, ki ga je pri obračunu upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani znesek iz naslova tuje pomoči v višini 1.125,00 EUR znižalo na 412,50 EUR, kar predstavlja 82,5 ur tuje pomoči (30 + 52,5 ur) po vrednosti 5,00 EUR na uro.

10. Utemeljena je graja višine odškodnine iz naslova potnih stroškov v znesku kilometrine po 0,37 EUR na kilometer. Pritožbeno sodišče je višino cene prevoza določilo z uporabo prvega odstavka 216. člena ZPP. Ob tem se je odločilo za ceno v višini 8 % litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov v času izdaje prvostopne sodbe, kar predstavlja znesek, ki ga kot povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kadar ne obstoji javni prevoz, dobijo javni uslužbenci. Glede na 562 km opravljenih poti v zvezi z zdravljenjem, predstavlja odmera za to postavko 60,69 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke za to vrsto škode neutemeljen, saj je odgovorna oseba dolžna izplačati zgolj takšen znesek odškodnine, ki je potreben, da postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja in s plačilom odškodnine oškodovanec ne sme biti neupravičeno obogaten. Ker tožnik ni podal trditev, da bi mu nastala višja škoda, kot je strošek bencina ob običajni porabi vozila 8 litrov na 100 km, do večjega zneska iz naslova potnih stroškov ni upravičen.

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določilo 20 a. člena ZOZP o trimesečnem roku za izpolnitev in nastop zamude, saj ta velja le za situacijo, ko odgovornost med strankama ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Temelj odškodninske odgovornosti je bil vseskozi sporen in zato zadeva ni identična primeru II Cp 1883/2013, na katerega se pritožba sklicuje.

12. Po povedanem je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 4.000,00 – na 17.000,00 EUR, za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči za 712,50 EUR – na 412,50 EUR in za premoženjsko škodo v zvezi s potnimi stroški za 147,25 EUR na 60,69 EUR, tako da skupaj dosojena odškodnina, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, znaša 17.585,29 EUR (četrta in peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odmerilo pravdne stroške skladno z določilom drugega odstavka 165. člena ZPP. Pri tem je izhajajo iz prvotne odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in je pritožba ne graja. Tako je tožeči stranki priznalo skupno 2.292,81 EUR pravdnih stroškov, glede na njen uspeh v pravdi v višini 58,8 % ji je tožena stranka dolžna povrniti 1.348,17 EUR pravdnih stroškov. Toženi stranki je sodišče priznalo 450,56 EUR pravdnih stroškov, glede na njen uspeh v pravdi pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 185,63 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči na račun stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje dolžna povrniti 1.162,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve prvostopne sodbe dalje.

14. Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo (v 21%), ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo v višini 675,00 EUR (znesek sodne takse in materialnih stroškov), glede na uspeh toženke s pritožbo pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 137,55 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Op. št. (1): V zadevi II Ips 80/2005 je bilo oškodovancu dosojenih 6,31 plače, v zadevi II Ips 73/2008 8,75 plače, v zadevi II Ips 275/2008 10,5 plače in v zadevi II Dor 247/2012 približno 7 plač.