Jedro

V odškodnino dano ustrezno nadomestno zemljišče je edina pravno relevantna okoliščina, ki bi pomenila, da ni podana upravičenost do denacionalizacije (ne pa odškodnina v denarju, tudi če bi bila prisilno izterjana oziroma izplačana).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 30. 3. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da je SOD dolžna za pokojno upravičenko AA izročiti za podržavljene nepremičnine, navedene v 1. točki odločbe, obveznice v višini 19.510,67 DEM v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te odločbe. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je v predmetni zadevi sporno, ali je upravičenka sploh upravičena do denacionalizacije, saj se zatrjuje, da ne obstaja pravni naslov za denacionalizacijo odvzetega premoženja. Namen denacionalizacije je poprava krivic, ki so nastale s podržavljenjem zasebnega premoženja. V 3. členu ZDen je določeno, kdo so upravičenci do denacionalizacije. Premoženje, ki je predmet vračanja, je bilo podržavljeno AA z odločbo Okrajnega ljudskega odbora A - arondacijska komisija z dne 26. 10. 1962, na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59), s katerim so bile podržavljene nepremičnine v k.o. C. Iz navedenega izhaja, da je pravni temelj denacionalizacije podan, zaradi tega ni mogoče slediti SOD, ko navaja, da je imela upravičenka po 25. letih od sklenitve pogodbe, pravico zahtevati izpolnitev obveznosti iz pogodbe to je zahtevati od Kmetijske zadruge B dodelitev enakovrednih zemljišč ali odškodnino. Organ pa tudi nima pomislekov glede ugotovitve organa prve stopnje, da za podržavljene nepremičnine odškodnina ni bila nikoli določena, čeprav je bilo v odločbi o arondaciji navedeno, da bo odškodnina za podržavljene nepremičnine v obliki nadomestnih zemljišč določena naknadno, v smislu sklenjene pogodbe z dne 16. 3. 1962. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je organ druge stopnje zavrnil vse pritožbene navedbe in odločil kot izhaja iz izreka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je z odločitvijo tožene stranke o zavrnitvi pritožbe napačno uporabljeno materialno pravo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka meni, da pravni temelj za denacionalizacijo ni podan. Zemljišče bivši lastnici je bilo podržavljeno na podlagi odločbe, določena pa je bila tudi odškodnina in sicer drugo zemljišče v smislu pogodbe z dne 16. 3. 1962. Iz te pogodbe izhaja, da se je Kmetijska zadruga B zavezala, da bo za podržavljene nepremičnine prepustila upravičenki čez 25 let od sklenitve te pogodbe druge enakovredne parcele ali dala zanjo odškodnino. Po 25. letih od sklenitve pogodbe je imela upravičenka pravico zahtevati izpolnitev obveznosti iz pogodbe in sicer je imela pravni naslov za tožbo na izpolnitev obveznosti ali plačilo odškodnine. Če se je upravičenka uveljavitvi pogodbenih pravic odpovedala, ne more uspešno uveljavljati denacionalizacije. Glede na navedeno, pravni temelj za denacionalizacijo iz 29. točke 3. člena ZDen ni podan, kajti na podlagi omenjene določbe so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Torej, če pravne možnosti upravičenka ni izkoristila, se ne more uspešno sklicevati, da odškodnine ni dobila, navedeno stališče pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. U 1507/94 z dne 14. 1. 1998. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku BB je na tožbo odgovorila. Navedla je, da je na AAA, ki je pravni naslednik BBB, ki je bil pravni naslednik Kmetijske zadruge B, že leto dni pred potekom roka iz odločbe dne 2. 4. 1986 naslovila zahtevo za dodelitev zemljišča. Z dopisom z dne 24. 12. 1986 pa so ji AAA sporočile, da zahtevanih parcel ne morejo vrniti, niti nimajo nadomestnih zemljišč. Pripravljeni so se bili pogovarjati zgolj o odkupu parcel po ceni, ki bi jo določil sodni cenilec.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da so bila zemljišča, ki so predmet vrnitve, podržavljenja z odločbo z dne 26. 10. 1962, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, ki je povzela klavzulo iz pogodbe z dne 16. 3. 1962, da v odškodnino za pripojena zemljišča prejme dosedanja lastnica v last drugo zemljišče v smislu te pogodbe. Nesporno je tudi, da upravičenka v odškodnino danega zemljišča ni nikoli dobila, sporno pa je ali bi morala zahtevati izpolnitev obveznosti (v pogodbi je bil določen 25. letni odložni rok za izpolnitev obveznosti oziroma je bil rok vezan na iztrajanje sadnega nasada) preko sodišča, saj je imela pravni naslov za tožbo, če pa se je temu odpovedala, ne more uspešno uveljavljati denacionalizacije.

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ob dodatnem pogoju, da upravičenci niso dobili ustreznih zemljišč. Po mnenju sodišča iz gramatikalne razlage navedene določbe izhaja tudi obseg ugotavljanja dejanskega stanja, torej v navedenem primeru le, ali je upravičenka kot bivša lastnica dobila nadomestno zemljišče do uveljavitve ZDen. Glede na nespornost tega dejstva, da upravičenka ustreznega zemljišča ni dobila, sodišče meni, da je tožena stranka pravilno odločila, da je upravičenost do denacionalizacije na podlagi 29. točke 3. člena ZDen v navedenem primeru podana.

Glede na ugovore, navedene v tožbi, pa sodišče še dodaja, da je arondacijska odločba povzela klavzulo o obveznosti o plačilu odškodnine iz pogodbe, v kateri zapadlost ni bila definirana z določnim rokom, niti pogodba ni vsebovala točno določene obveznosti arondacijskega upravičenca. Kot izhaja iz odgovora na tožbo stranke z interesom, je pravni naslednik Kmetijske zadruge B, po preteku 25. letih odklonil izročiti nadomestno zemljišče. V odškodnino dano ustrezno nadomestno zemljišče pa je edina pravno relevantna okoliščina, ki bi pomenila, da ni podana upravičenost do denacionalizacije (ne pa odškodnina v denarju, tudi če bi bila prisilno izterjana oziroma izplačana). Ker je temeljilo podržavljenje nepremičnin na odločbi, tudi ni pravilna navedba tožeče stranke, da gre pri določeni obveznosti za pogodbeno - obligacijsko obveznost. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št., U 1507/94 z dne 14. 1. 1998, češ da obravnava enak primer, vendar pa je šlo v navedenem primeru za, v arondacijski odločbi določeno odškodnino v določeni in izročeni nadomestni nepremičnini in v denarju, ki ni bil izplačan. Upravičenost za denacionalizacijo je bila zavrnjena iz razloga, ker je prejel upravičenec nadomestno nepremičnino, ne glede na to, da odškodnina v denarju ni bila prisilno izterjana, imel pa jo je možnost izterjati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.