Jedro

Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih sklenili pravdni stranki, niso bile sklenjene v nasprotju s členom 53/2 ZDR, ki prepoveduje veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj niso bile sklenjene za isto delo v neprekinjenem času trajanja več kot dveh let.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnica od 1. 6. 2012 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v 8 dneh pozvati nazaj na delo in z njo skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V prvem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 1. 6. 2012 priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji za čas do vrnitve na delo obračunati plačo v bruto znesku 969,52 EUR mesečno, pristojnim organom plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek mesečno za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. dne v mesecu dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 727,80 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper I. in II. točko izreka, smiselno pa zoper njun ugodilni del (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne njene pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tožena stranka dokazala zakoniti razlog za sklenitev vsake izmed pogodb o zaposlitvi za določen čas. S tožnico je bila najprej sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 7. 11. 2008 do 6. 1. 2009 za delovno mesto „blagajnik“, zaradi potrebe po opravljanju dela in nalog A.A., ki je morala nadomeščati B.B. zaradi zadolžitve B.B. na projektni nalogi obračuna daljinskega sistema ogrevanja. Ta projektna naloga je bila časovno omejena, zato je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Zaradi obsežnosti projekta je morala B.B. delo na projektu nadaljevati še po 6. 1. 2013 (pravilno 6. 1. 2009), zaradi česar jo je morala A.A. še naprej nadomeščati. To izhaja tudi iz izpovedb prič C.C. in A.A.. Glede na navedeno je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila že prva pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom. Nadaljnje tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „blagajnik“ za obdobje 7. 1. 2009 - 6. 2. 2009, 7. 2. 2009 - 6. 4. 2009, 7. 4. 2009 - 6. 6. 2009, so bile s tožnico sklenjene zaradi obsega projektne naloge B.B., kar je imelo za posledico tudi podaljšanje časovnega okvirja za izdelavo tega projekta. Projektna naloga do 6. 6. 2013 (pravilno do 6. 6. 2009) sicer še ni bila zaključena, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da obseg dela ni več takšen, da bi še potrebovali delo tožnice, zaradi česar ji dela po 6. 6. 2009 niso več podaljšali. Tožnica je torej v času sklenitve prvih štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas nadomeščala odsotno delavko A.A.. Dejansko bi morala v tem času nadomeščati B.B., vendar tožnica za to ni imela ustreznih kvalifikacij. Zato je lahko opravljala le delo blagajnika namesto A.A.. Prve štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile torej sklenjene zakonito. V obdobju od 6. 6. 2008 (pravilno 6. 6. 2009) do 17. 9. 2008 (pravilno 17. 9. 2009) je bilo delovno razmerje tožnice prekinjeno, tako da se ne more šteti, da je obstajalo od 7. 11. 2008 dalje. To pa pomeni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve napačna. Tožnica je pri toženi stranki ponovno pričela z delom 17. 9. 2009 za čas treh mesecev (do 16. 11. 2009). Ta pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela v sektorju oskrbe z energijo, kjer je tožnica opravljala delo na delovnem mestu „receptor - telefonist“, ki je najbolj ustrezalo delu, ki ga je tožnica dejansko opravljala, to pa je bilo opravljanje preprostih administrativnih del (prenašanje starih podatkov v novo bazo, kar ni blagajniško delo). Razlog za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi ni bil v nobeni povezavi s projektno nalogo B.B., tožnica je ni nadomeščala niti ji ni pomagala, saj je šlo za povsem druga dela, kot pri delu blagajnika. Ta pogodba o zaposlitvi je bila torej sklenjena zakonito. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je B.B. delala ves čas do novembra 2011 na projektu, zato toženi stranki ni jasno, kje je sodišče prve stopnje pridobilo ta podatek. Šesta pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila ponovno sklenjena zaradi nadomeščanja A.A., ki je morala zaradi rizične nosečnosti B.B. ponovno prevzeti njeno delo. Zato je bila ta tožničina pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto „blagajnik“ v finančno - računovodski službi, kar je drug razlog, kot razlog pri sklenitvi pete pogodbe o zaposlitvi in še to na drugem delovnem mestu. Tožena stranka rizične nosečnosti B.B. ni mogla predvideti, kot tudi ne trajanja te nosečnosti. Splošno znano dejstvo je, da zdravstvena komisija sproti ugotavlja razlog za upravičen izostanek z dela (rizična nosečnost) in odloči o tem, ali bo noseča delavka še naprej imela bolniško odsotnost, ne pa koliko časa bo ta trajala. Zato je tožena stranka s tožnico najprej sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas enega meseca (za obdobje 28. 10. 2009 - 30. 11. 2009), nato pa še pet pogodb o zaposlitvi za določen čas za opravljanje del na tem delovnem mestu, upoštevajoč obveščenost delodajalca, koliko časa bo trajala začasna odsotnost B.B. (bolniška odsotnost, porodniški dopust). Pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile tako sklenjene tudi za obdobje 1. 12. 2009 - 31. 12. 2009, 1. 1. 2010 - 30. 6. 2010, 1. 7. 2010 - 31. 8. 2010, 1. 9. 2010 - 31. 7. 2011 in 1. 8. 2011 - 16. 9. 2011, vse dokler je trajala odsotnost delavke. O tem sta logično in prepričljivo izpovedovali C.C. in B.B.. Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je torej vseskozi obstajal, le 28. 10. 2009 se je pojavil nov zakoniti razlog. Zakoniti razlogi so obstajali že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ko se je pojavila potreba po določenem delavcu (Pdp 1180/2006 z dne 7. 6. 2007, VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007). Odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti pogodb o zaposlitvi za obdobje od 17. 9. 2011 do 31. 5. 2012 pa sploh ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Tudi te pogodbe o zaposlitvi so bile sicer zakonite. Pogodba o zaposlitvi za obdobje od 17. 9. 2011 do 16. 10. 2011 je bila sklenjena za delo v drugem oddelku (splošna kadrovska služba) in za drugo delo (na delovnem mestu „administrator“). Ta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena zaradi povečanega obsega dela v splošno kadrovski službi. Hkrati je bilo potrebno tudi delno nadomeščanje D.D., ki je prevzela dela na javnih naročilih zaradi začasne odsotnosti delavke E.E. (odsotnost zaradi bolezni). Iz istih razlogov so bile sklenjene še tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za obdobje 17. 10. 2011 - 30. 11. 2011, 1. 12. 2011 - 31. 1. 2012, 1. 2. 2012 - 31. 3. 2012). O vsem tem je podrobno izpovedovala C.C.. Pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 15. 2. 2012 do 14. 5. 2012 in od 15. 5. 2012 do 31. 5. 2012 sta bili sklenjeni zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke A.A., ki je nadomeščala F.F.. Ko se je ta delavka vrnila na delo, je prenehala obstajati potreba oziroma razlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niti ni bilo potrebe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s tožnico. Tudi za sklenitev teh pogodb o zaposlitvi je torej obstajal zakoniti razlog iz 52. člena ZDR (nadomeščanje začasno odsotnega delavca).

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi), ob tem da je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično delno zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to je vsaj preuranjeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice v delu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas (iz spisa izhaja, da je tožena stranka s tožnico v obdobju od 7. 11. 2008 do 6. 6. 2009 sklenila štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v obdobju od 17. 9. 2009 do 31. 5. 2012 pa še trinajst pogodb o zaposlitvi za določen čas), zato je na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ugotovilo, da je tožnica od izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (torej od 1. 6. 2012 dalje) pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Posledično je ugodilo tudi delu njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na to, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, z njo skleniti ustrezno pogodbo o zaposlitvi, ji za čas od 1. 6. 2012 do vrnitve priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati mesečno bruto plačo 969,52 EUR in ji po odvodu dajatev izplačati ustrezno neto mesečno plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo del njenega tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja za točno določeno delovno mesto (blagajnik, šifra ...), za razporeditev na to delovno mesto in za vpis delovne dobe v delovno knjižico. Kot je bilo že ugotovljeno, zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ni bilo vložene pritožbe, zato pritožbeno sodišče zakonitosti tega dela prvostopenjske sodbe ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da zgoraj omenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene v nasprotju s členom 53/2 ZDR, ki prepoveduje takoimenovano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj te pogodbe s tožnico niso bile sklenjene za isto delo v neprekinjenem času trajanja več kot dveh let. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče v celoti preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico delno zmotno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila nezakonito sklenjena že prva pogodba o zaposlitvi za določen čas (A1) za obdobje od 7. 11. 2008 do 6. 1. 2009, enako pa velja tudi za ostale naslednje tri pogodbe o zaposlitvi (A2 - A4). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času veljavnosti teh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas (od 7. 11. 2008 do 6. 6. 2009) nadomeščala blagajničarko A.A., ki je v tem času opravljala dela na delovnem mestu B.B.. Direktor tožene stranke je namreč B.B. naložil izvedbo projektne naloge, ji postavil rok za izvedbo te naloge, ki pa ga je glede na kompleksnost in zahtevnost projektne naloge večkrat podaljšal (B3 - B6, izpovedbe prič). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.A., ki je bila sicer pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „blagajnik“, opravljala v tem obdobju delo B.B.. A.A. je delo B.B., ki je bilo zahtevnejše od dela blagajnika, že poznala (izpovedba prič C.C. in A.A.). Ker je tožena stranka delavca na delovnem mestu „blagajnik“ potrebovala, so bile po stališču pritožbenega sodišča prve štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v katerih je kot razlog sklenitve naveden nadomeščanja začasno odsotne delavke, ki dela na drugem delovnem mestu, sklenjene iz zakonitega razloga. Tožnica je namreč dejansko nadomeščala A.A. in delala na blagajni, kar izhaja tudi iz njene izpovedbe. Pri tem pa za presojo zakonitosti teh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bistveno dejstvo, koliko časa po 6. 6. 2009 je B.B. delala na tem projektu oziroma od kdaj dalje je bila odsotna z dela zaradi bolezni oziroma rizične nosečnosti. Te pogodbe o zaposlitvi za določen čas so bile namreč sklenjene pred 6. 6. 2009, pri čemer se je četrta pogodba o zaposlitvi iztekla z dnem 6. 6. 2009. Več pogodb o zaposlitvi za določen čas je bilo za to obdobje sklenjenih zato, ker je direktor tožene stranke B.B. večkrat podaljševal rok za izdelavo projektne naloge, zato jo je morala A.A. nadomeščati daljši čas od prvotno predvidenega, s tem pa so bili podani razlogi tudi za sklenitev večih pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Ob tem ne gre prezreti tega, da je sicer tožnica v tožbi in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas zato, ker je zatrjevala, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v nasprotju s členom 53/2 ZDR (torej da naj bi šlo za takoimenovano veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas) in ker je bila predzadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena s tožnico 16. 2. 2012, čeprav je tožnica že 15. 2. 2012 (ko je sicer tudi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas), že delala na delovnem mestu „blagajnik“. Drugih trditev, ki naj bi nakazovale na nezakonitost sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu, tožnica ni podala.

Peto pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A5) je sklenila tožnica za obdobje od 17. 9. 2009 do 16. 11. 2009 za delovno mesto „receptor - telefonist“ zaradi začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tudi ta pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, ker tožena stranka ni izkazala zakonitega razloga za sklenitev omenjene pogodbe o zaposlitvi in da je pavšalno navajala začasno povečan obseg dela. V zvezi s tem zaključkom je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila razlog za sklenitev te pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s tem predlagala zaslišanje tudi C.C., ki je izpovedovala o razlogih za sklenitev te (in ostalih) pogodb o zaposlitvi za določen čas. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje v celoti ocenilo izpovedbo navedene priče, s katero je tožena stranka dokazovala tudi začasno povečan obseg dela v zvezi s peto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo, da je C.C. med drugim izpovedovala tudi, da se je direktor odločil, da zaposlijo tožnico, pa samo po sebi še ne pomeni, da zato ni šlo za zaposlitev tožnice zaradi začasno povečanega obsega dela.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so bile nezakonito sklenjene tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 28. 10. 2009 do 16. 9. 2011 (A6 - A11), zato ker tožena stranka ob pomanjkljivih navedbah v odgovoru na tožbo ni dokazala, kdaj in zakaj je prišlo do začasno povečanega obsega dela po peti pogodbi o zaposlitvi, s tem da je bila pred iztekom te pogodbe o zaposlitvi sklenjena s tožnico nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka obrazložila razlog za sklenitev teh pogodb o zaposlitvi za določen čas in za te navedbe predlagala tudi dokaze. Tako je med drugim C.C., ki je bila v zvezi s tem zaslišana kot priča, v svoji izpovedbi (list. št. 26) pojasnila razloge za sklenitev navedenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, vendar pa se sodišče prve stopnje do tega dela izpovedbe navedene priče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo. Prav tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta bili nezakonito sklenjeni tudi pogodbi o zaposlitvi za določen čas za obdobje od 17. 9. 2011 do 30. 11. 2011 (A13, A12), svoje odločitve v tem delu pa ni obrazložilo. V zvezi s petnajsto pogodbo o zaposlitvi (A15) je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da so se ravno v tem času pokazale večje potrebe po delu, v zvezi s tema pogodbama pa je C.C. izpovedovala na list. št. 27. Tega dela izpovedbe navedene priče sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prav tako ni dokazno ocenilo.

Ker torej izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, saj svojih ugotovitev glede nezakonitosti nekaterih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni obrazložilo oziroma ni ustrezno obrazložilo (sodišče prve stopnje je poleg tega zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti nekaterih pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj ni v celoti dokazno ocenilo izpovedb zaslišanih prič, predvsem C.C.), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih kršitev glede na njeno naravo samo ne more odpraviti. Zaradi delno pomanjkljive obrazložitve namreč pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem, zakaj naj bi bile nekatere, zgoraj omenjene pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v nasprotju z določbami ZDR (npr. pogodbe o zaposlitvi za določen čas A12, A13, A14, A17, …). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zakonitosti vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila tožnica s toženo stranko in nato ponovno odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki ga je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da v primeru večih sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas morebitna kasnejša zakonita sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas praviloma ne more sanirati prejšnje nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in z zakonom določenih posledic, ki sledijo takšni nezakonito sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas (člen 54 ZDR).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da bo lahko sodišče prve stopnje o teh stroških odločilo ponovno, upoštevaje svojo odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pridrži sodišče odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, če delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.