Jedro

S tem ko je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da ga je obsojenec z več (izvršitvenimi) dejanji storil v času 3.6.1999 do 12.4.2003, ni mogoče trditi, da dejanje ni časovno določeno.

Zaradi preizkusa, dopolnitve ali razjasnitve pričine izpovedbe se ji sme predočiti tudi obvestilo, ki jo je v predkazenskem postopku na zahtevo policije podala na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP.

Zaradi premajhne natančnosti sodišča pri navedbi obtožnega akta v uvodu sodbe še ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 21.9.2004 obsojenega A.P. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 2. v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ in mu na podlagi 2. odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen šest mesecev zapora. Oškodovanko M.U. je po 2 odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo glede časa izvršitve dejanja spremenilo tudi po uradni dolžnosti ter obsojencu po 2. odstavku 299. člena KZ izreklo kazen osem mesecev zapora, v ostalem je pritožbo državnega tožilca, pritožbo obsojenčeve zagovornice pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega A.P. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da opis dejanja ni določen glede časa in kraja storitve, saj da tej zahtevi zadošča le opis dejanja z dne 23.1.2003, ki izpolnjuje vsaj formalne znake kaznivega dejanja. Zato meni, da je podana kršitev kazenskega zakona, ki jo vložnica v zahtevi opredeljuje zgolj opisno.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da ga je obsojenec z več (izvršitvenimi) dejanji storil v času 3.6.1999 do 12.4.2003 v K. Obsojenčevo ravnanje je v izreku določno opisano, časovno je opredeljeno obsojenčevo dejanje, storjeno januarja 2002, še bolj natančno pa tisto z dne 23.1.2003. Zato je treba ugotoviti, da opis kaznivega dejanja vsebuje kraj in čas storitve kot njegovi posebni modaliteti in da so tudi obsojenčeva izvršitvena dejanja konkretizirana. Zakaj naj bi tak opis kaznivega dejanja ne omogočal preizkusa morebitnega zastaranja kazenskega pregona in veljavnosti kazenskega zakona, zahteva ne obrazloži. Opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vložnica kot kršitev kazenskega zakona uveljavlja tudi kršitev določbe 241. člena ZKP, ker da priče niso bile zaslišane v skladu s 1. odstavkom navedene določbe. Glede na vsebino je očitno, da ne gre za kršitev kazenskega zakona, ampak za očitek, da je sodišče prekršilo določbo 241. člena ZKP, ki se v skladu s 1. odstavkom 331. člena ZKP smiselno uporablja tudi za zaslišanje prič na glavni obravnavi.

To procesno kršitev vložnica utemeljuje z navedbami, da je okrožni državni tožilec pričam A.K., S.S., M.Ž., E.U., M.T. in M.C. postavljal vprašanja, ki so že vsebovala navodilo, kaj naj priča odgovori. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona konkretno utemeljiti, saj sicer takih navedb ni mogoče preizkusiti. Uveljavljana kršitev v zahtevi ni konkretizirana, saj pri nobeni od prič vložnica ne navaja konkretne vsebine zatrjevanega sugestivnega vprašanja, pač pa ostaja le na ravni posplošenega zatrjevanja. Zato s temi navedbami zahteva ne more uspeti.

Zaradi preskusa, dopolnitve ali razjasnitve pričine izpovedbe se ji sme predočiti tudi obvestilo, ki jo je v predkazenskem postopku na zahtevo policije podala na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP. Dokaz, na katerega je mogoče opreti sodbo, je le izpovedba priče v kazenskem postopku, tudi v tistem delu, kjer je priča podala pojasnila v zvezi z vsebino obvestila. Kolikor vložnica trdi drugače in na tej podlagi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ji zato ni mogoče pritrditi. Ta kršitev ni podana tudi zato, ker ne gre za nobenega od procesnih položajev, naštetih v 237. členu ZKP, v katerih sodišče na izpovedbo priče ne sme opreti svoje odločbe.

Vložnica v okviru uveljavljanja kršitev kazenskega zakona navaja tudi, da sta obe sodišči v škodo obsojenca prekršili kazenski zakon, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s 344. členom ZKP dopustilo okrožnemu državnemu tožilcu spremembo obtožnega predloga. Navaja, da ta sprememba ni imela opore v rezultatih izvedenega dokaznega postopka, ampak da je šlo za povsem drugo dejanje, ki je bilo državnemu tožilcu znano že ob sestavljanju obtožnega predloga.

Tudi za to trditev v zahtevi je treba ugotoviti, da je povsem očitno, da ne gre za kršitev, ki bi jo bilo kakorkoli mogoče razumeti kot kršitev kazenskega zakona, ampak zgolj za zatrjevanje, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP, ki ureja vprašanje spremembe obtožnice. Po tej določbi sme tožilec spremeniti obtožni akt tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu.

V prvotnem obtožnem predlogu je državni tožilec obsojencu med drugim očital, da je oškodovanko večkrat pretepel, klofutal, davil z rokami in jo brcal v telo ter da je bila pogosto poškodovana po obrazu in telesu. Drži, kar navaja zahteva, da je državni tožilec pred vložitvijo obtožnega predloga vedel za zdravniško potrdilo dr. A.S. o poškodbah, ki jih je dne 23.1.2003 ugotovil pri pregledu oškodovanke. Da so bile te poškodbe take narave, da jih je mogoče opredeliti kot lahke telesne poškodbe, pa je postalo jasno šele, ko je o teh podal mnenje izvedenec medicinske stroke dr. F.D. Glede na opis obsojenčevega ravnanja in časovni okvir predmeta obtožbe je treba ugotoviti, da je državni tožilec spremenil obtožbo v mejah pooblastil, določenih v 1. odstavku 344. člena ZKP. Zato sodišče s tem, da je tako spremembo dopustilo, navedene procesne kršitve ni storilo. S tem, ko je sodišče na podlagi spremenjene obtožbe obsojenca spoznalo za krivega hujšega kaznivega dejanja od tistega, za katerega je bil prvotno obtožen, tudi ni bila kršena obtoženčeva ustavna pravica do enakosti pred zakonom po določilih 22. člena Ustave.

Vložnica ravnanje sodišča problematizira tudi z vidika kršitve ustavne pravice do pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, ker da obdolženec po spremembi obtožbe ni imel na razpolago primernega časa za pripravo obrambe in ker da mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pri tem se zadovolji z zatrjevanjem kršitve pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo povezuje tudi s kršitvama določb 321. in 322. člena ZKP, vendar z ničemer ne konkretizira, zakaj je ravnanje sodišča, ki je po spremembi obtožbe obsojencu dalo možnost, da se o njej izjavi šele v zaključnem govoru, vplivalo na zakonitost sodbe.

O spremembi obtožnega akta v skrajšanem postopku ZKP nima posebnih določb, pač pa v skladu z določbo 429. člena ZKP velja enaka ureditev kot v rednem postopku. Če je obdolženec navzoč na glavni obravnavi, se ima pravico ob spremembi obtožbe o njej izjaviti, podati svoj zagovor, ima pa tudi možnost predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali gre za tako vsebinsko spremembo obtožbe, da je treba njegovemu predlogu ugoditi.

V konkretnem primeru je državni tožilec obtožbo spremenil v končni besedi namesto po končanem dokaznem postopku, nakar so zadnjo besedo podali oškodovanka, zagovornica in obdolženec. Obdolženec in njegova zagovornica sta bila navzoča na tej glavni obravnavi, vendar prekinitve ali preložitve obravnave zaradi priprave obrambe nista predlagala. Izvedensko mnenje dr. F.D. je bilo pred glavno obravnavo, na kateri je državni tožilec spremenil obtožbo, vročeno zagovorniku in obsojencu. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, katere poškodbe je dne 21.2.2003 dobila oškodovanka in izvedenčevo stališče glede načina njihovega nastanka. Zato sprememba obtožbe na glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, po presoji Vrhovnega sodišča za obsojenca ni pomenila takega presenečenja, da bi to že samo na sebi narekovalo, da bi moralo sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo. Zahteva sicer trdi, da bila obsojencu zaradi takega procesnega vodstva prekršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, vendar niti v tej fazi postopka ne obrazloži katerih. Ker zahteva ne navaja drugih navedb, s katerimi bi utemeljevala kršitev pravic obrambe na tej podlagi, zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe ni uspela omajati.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, s tem da se je v uvodu sodbe izrecno sklicevalo le na prvotno obtožbo, obsojenca pa spoznalo za krivega po spremenjenem obtožnem predlogu ter da zato ni podana identiteta med obtožbo in obsodbo. Sodišče je obsojenca obsodilo po spremenjeni obtožbi, pri čemer je podana identiteta med obtožbo in sodbo. Zato o zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni mogoče govoriti. Na podlagi premajhne natančnosti sodišča v navedbi obtožnega akta v uvodu sodbe tudi nikakor ni mogoče izpeljati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovornici obsojenega A.P. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so dejstva v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ker je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, da je njena obrazložitev pomanjkljiva.

Tako vložnica v zahtevi navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bil obsojenec brezobziren do mladoletnih otrok, pred katerima je obračunaval z oškodovanko, čeprav sodišče otrok ni zaslišalo in da je tak dejanski zaključek v nasprotju z dokazi v spisu. Poudarja, da je še sama oškodovanka izpovedala, da je imel obsojeni otroka rad in ju ni tepel, to, da se je z oškodovanko pred otrokoma prepiral, pa da še ni nasilništvo. V tem delu sodbe ni nobenega nasprotja, saj je sodišče o obsojenčevi brezobzirnosti do otrok sklepalo ravno na podlagi njegovega obnašanja do oškodovanke v navzočnosti otrok in ne zato, ker bi otroke tepel ali bil do njiju drugače grob.

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo (str. 6, 2. odstavek), kako je obsojenčevo ravnanje vplivalo na oba otroka, zato ne drži, da so ostale neobrazložene trditve o prestrašenosti obeh otrok. Z navedbami, da dokazov o tem spisu ni, pa zadeva znova izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Prav tako ne drži, da bi sodišče ne obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo čas storitve (nadaljevanega) kaznivega dejanja. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo čas, naveden v spremenjeni obtožbi, ko je oškodovanka vseskozi delala kot natakarica v gostinskem lokalu "B.", pojasnilo pa tudi, da se je obsojenčevo nasilno vedenje do oškodovanke začelo že takrat, ko je bila visoko noseča s prvim otrokom G.P., rojenim leta 1991. Glede na to, da so posamezna izvršitvena dejanja med pritožbenim postopkom absolutno zastarala, je višje sodišče začetni datum storitve kaznivega dejanja spremenilo v 3.6.1999. Zato v tem obsegu zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vsebina dopisa Osnovne šole K. z dne 12.5.2003 je v prvostopenjski sodbi korektno povzeta in zato ni mogoče videti, na podlagi česa zahteva zatrjuje, da je sodišče druge stopnje, ko se je sklicevalo na podatke šolskih oblasti, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Enako bistveno kršitev uveljavlja zahteva z navedbo, da ni sprejemljiva presoja izpovedbe policista R.T., da je prepričljivo izpovedal, da je pri razgovorih z občani dobil občutek, da vedo, kaj se dogaja, vendar da o tem niso hoteli govoriti. Po vsebini vložnica tudi v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je tudi njeno stališče, da na pričevanje policista, ki je govoril o svojih zaznavah med zbiranjem obvestil, sodišče svojih dejanskih zaključkov ne bi smelo opreti, napačno.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče svojo sodbo utemeljilo zgolj z izpovedbami prič, ki so za obsojenca obremenilne in da ni zavzelo stališča do izpovedb prič obrambe ter da je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče se je dolžno v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti tudi do navedb prič, ki so za odločitev bistvene. Zato ni mogoče govoriti o zatrjevani kršitvi, če se sodišče ne opredeli glede okoliščin, ki za presojo zadeve niso pomembne. Take okoliščine pa so tudi, da se sodišče ni opredelilo do nasprotujočih si izjav prič R.P., oškodovanke in priče Z.R. glede oškodovankinega položaja v službi.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi zahteva tudi v tem, ker da sodišče druge stopnje v nasprotju s podatki v spisu navaja, da zaslišanje priče R.M. ne bi prispevalo k razjasnitvi zadeve, z edinim argumentom, da je sodišče tako ravnalo, ker je bil zaslišan že njen mož A.M. Utemeljena je navedba, da A.M. ni mož, ampak sin predlagane priče, v ostalem pa je zahteva, ki v tem delu po vsebini uveljavlja kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, neutemeljena. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je obsojenec predlagal zaslišanje priče R.M., ki bi pojasnila razmerje med njim in oškodovanko. Stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, mora pojasniti, katero dejstvo s tem dokazuje, izkazati pravno relevantnost tega dejstva in verjetnost, da bo na ta način zatrjevano dejstvo mogoče dokazati. Vsem tem zahtevam pa obsojenčev dokazni predlog ni zadostil in že iz tega razloga z njegovo zavrnitvijo sodišče obsojenčeve pravice do obrambe ni kršilo. Navedbe v drugostopenjski sodbi, da je glede dokaznega predloga za zaslišanje priče R.M. že prvostopenjsko sodišče utemeljeno presodilo, da njena izpovedba ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, čeprav prvostopenjska sodba o tem nima razlogov, pa zahteva ne izpodbija.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev kazenskega zakona po 7. točki 371. člena ZKP, ker da z odločbo ni v celoti rešilo zagovorničine pritožbe, ki je navajala nova dejstva in predložila dokaze o zdravstvenem stanju oškodovanke. S tem da se po mnenju vložnice o teh pritožbenih novotah, ki so 4. odstavku 369. člena ZKP dovoljene, sodišče druge stopnje ni izjavilo, je storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe teh navedb pritožbe ne bi presodilo, bi storilo kršitev določb 1. odstavka 395. člena ZKP. Vendar pa tudi ta kršitev ni podana, saj je višje sodišče v sodbi zavzelo stališče (str. 5, 1. odstavek), da je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ugotavljati oškodovankino resnično duševno stanje, saj je sodni izvedenec psihiater (dr. J.J.) dovolj jasno in razumljivo obrazložil, zakaj je oškodovanka jemala zdravila, zakaj je bila depresivna in zakaj je poskušala samomor, kar vse je bila posledica obsojenčevega grdega ravnanja. Sodišče druge stopnje se je glede navedb v pritožbi opredelilo. Kolikor pa vložnica take presoje ne sprejema, po vsebini nedopustno (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornica obsojenega A.P., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni A.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in zamotanost zadeve, gledano z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.