Jedro

Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru v zdrsu in padcu zavarovanca toženke, ki je bil sicer naravni vzrok za tožnikovo poškodbo, ne vidi protipravnosti. Povsem običajno in izkustveno sprejemljivo je, da osebi, ki prenaša deske po klancu navzdol (bodisi po osvetljenem bodisi po neosvetljenem predelu), spodrsne in pade. Temu se tudi ob običajni skrbnosti, ki se v konkretnem primeru zahteva od zavarovanca toženke, pri prenašanju desk po klancu ni mogoče vedno izogniti. Gre za nesrečno naključje, zaradi katerega je v tem primeru nastala škoda tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača 337,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2014 do plačila (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni po prejemu sodbe plača 36,09 EUR pravdnih stroškov, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je bilo prenašanje mostnic nevarno opravilo, kar med strankama ni bilo sporno. Opozarja, da je bila trditvena podlaga toženke glede soprispevka preskopa. Toženka ni podala konkretnih trditev o osvetljenosti kraja dogodka, ureditvi trase ipd. Sodišče prve stopnje je na podlagi protispisnih zaključkov tožniku naložilo 80 % soprispevek. Zavarovancu toženke je zdrsnilo, kar je bil razlog za tožnikove poškodbe. Do oprave dela ob 19 uri je prišlo, ker zavarovanec toženke ni mogel priti prej na lokacijo, saj je moral poskrbeti za delo na svoji kmetiji. Tožnik je zavarovanca toženke klical že pozno popoldne in prosil za pomoč. Lokacija padca je bila osvetljena z reflektorjem, zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da reflektor ni zadostoval za osvetlitev, nima nobene dejanske podlage. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki jih pritožba (z izjemo osvetljenosti terena) ne izpodbija: - do škodnega dogodka je prišlo pri tožniku doma v zimskem času okoli 20.00 ure zvečer, na neravnem terenu, ki je bil deloma osvetljen z reflektorjem (po oceni sodišča prve stopnje pa ne po celotni poti); - tožnik je prosil zavarovanca toženke za pomoč pri domačem opravilu (prenašanju mostnic) in je organiziral delo; zavarovanec toženke pred večerom ni mogel priti, ker ni imel časa, - tožnik in zavarovanec toženke sta prenašala mostnice (dolžine 4-4,5 metra širine 34-40 centimetrov in teže približno 60 kilogramov), zavarovanec toženke je mostnice držal zadaj, tožnik pa spredaj, - tožnik in zavarovanec toženke sta bila dogovorjena, da drug drugega obveščata o nastopu česa nepredvidljivega in o tem, da namerava, kateri od njiju napraviti preprijem, zavarovanec toženke pa tožnika o zdrsu ni obvestil, - zavarovancu toženke je pri prenašanju mostnice spodrsnilo, zaradi česar je mostnico potisnilo naprej in sta oba s tožnikom padla, tožnik pa se je pri padcu poškodoval. 6. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo ravnanje zavarovanca toženke protipravno, saj pri hoji ni bil zadosti skrben in ni upošteval lastnosti terena, kar je privedlo do zdrsa. Menilo je, da bi zavarovanec toženke moral ob zdrsu tožnika opozoriti, da slednji potiska mostnice ne bi občutil nepričakovano in bi se na potisk lahko ustrezno pripravil. Ugotovilo je, da je prispevek tožnika k nastanku škode v 80 %, ker je poznal teren, ki ga ni ustrezno razsvetlil, delo pa je organiziral zvečer.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da prenašanje mostnic ni nevarna dejavnost. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost mora odstopati od drugih stvari ali dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode. Prenašanje vsakega težjega predmeta pa ne pomeni takšne - večje izpostavljenosti nastanku škode, da bi lahko navedeno opravilo opredelili kot nevarno dejavnost. Nenazadnje pa je dodati, da bi v primeru, če bi šlo za nevarno dejavnost, za škodo odgovarjal tožnik v celoti sam, ki je takšno delo organiziral. 8. Vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V primeru, kot je obravnavani, ko ravnanje zavarovanca toženke ni izrecno zapovedano ali prepovedano z zapisano pravno normo, je zato treba glede na okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oziroma odpravljanje nevarnosti nastanka škode.1 Določiti je torej treba pravilo za konkretni primer, katerega namen je odprava ali zmanjševanje možnosti nastanka škode. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pomeni, da obstaja pravno pravilo, ki od vsakogar zahteva, da mu ne spodrsne in da ne pade, oziroma da je prav vsak padec zaradi zdrsa, zaradi katerega je drugi osebi (torej ne osebi, ki je padla) povzročena škoda, protipraven, ker oseba ob hoji pač ni bila zadosti pazljiva. Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru v zdrsu in padcu zavarovanca toženke, ki je bil sicer naravni vzrok za tožnikovo poškodbo, ne vidi protipravnosti. Povsem običajno in izkustveno sprejemljivo je, da osebi, ki prenaša deske po klancu navzdol (bodisi po osvetljenem bodisi po neosvetljenem predelu), spodrsne in pade. Temu se tudi ob običajni skrbnosti, ki se v konkretnem primeru zahteva od zavarovanca toženke, pri prenašanju desk po klancu ni mogoče vedno izogniti. Gre za nesrečno naključje, zaradi katerega je v tem primeru nastala škoda tožniku. Zavarovancu toženke prav tako ni mogoče očitati, da ni zadosti upošteval lastnosti terena, saj je šlo le za prijateljsko pomoč tožniku na njegovem domu, ki je organiziral delo, kar pomeni, da je tožnik tisti, ki je poznal teren in določil kraj nošenja mostnic. Iz sodbe sodišča prve stopnje in iz trditev tožnika pa tudi ne izhaja, kaj konkretno bi naj zavarovanec toženke opustil (npr. da ne bi bil primerno obut ipd.).

9. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti je treba upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti, in da so prav predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni temu, namreč ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje, in zanj nosi breme oškodovanec sam, od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti.2 Če bi zavarovanec toženke odgovarjal že zato in zgolj zato, ker mu je spodrsnilo in je padel, bi šlo pravzaprav za objektivno odgovornost - odgovornost ne glede na krivdo. Odgovornost za naključje je namreč pojmovno enaka objektivni odgovornosti, ki pa v konkretni zadevi ne pride v poštev. Pri nesrečnem naključju, katerega rezultat je nastala škoda, v odsotnosti okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, škoda bremeni samega oškodovanca.3 Oseba, ki se ji je zgodilo nesrečno naključje, ne more le zaradi naravnega vzroka nastanka škode odgovarjati še drugim osebam, ki so zaradi takšnega nesrečnega naključja utrpele škodo. Nesprejemljivo bi bilo, da oseba, ki sosedu pomaga pri domačem opravilu, pri katerem se zgodi takšno naključje, nato (v celoti ali zgolj delno) sosedu odgovarja za nastalo škodo. Še manj pa je mogoče zavarovancu toženke očitati krivdo, ker se zaradi domačih opravil ni mogel na tožnikovo prošnjo odzvati takoj, kot to izpostavlja pritožba, in je namesto čez dan prišel tožniku pomagat zvečer.

10. Nenazadnje pa je še dodati, da se je dogodek zgodil hipno: zavarovancu toženke je zdrsnilo, mostnica se je premaknila, tožnik pritiska ni zdržal in je tudi on padel oziroma sta padla oba hkrati. Tudi če bi zavarovanec toženke v hipu, ko mu je zdrsnilo, tožnika na kakršenkoli način opozoril (zakričal ipd.), ne pomeni, da bi s tem padec tožnika lahko preprečil. 11. Ob povedanem se izkažejo za nerelevantne vse pritožbene navedbe, da toženka ni podala zadostne trditvene podlage glede tožnikovega soprispevka za nastalo škodo, oziroma, da tožnik ni prispeval k nastali škodi, saj bi naj delo v celoti ustrezno organiziral. V konkretnem primeru namreč ni bistveno, ali je bil škodni dogodek v celoti posledica nesrečnega naključja ali je morda tožnik sam (s svojim neskrbnim ravnanjem) deloma prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje tako ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ugotavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče spremeniti v korist tožnika.

12. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej tudi Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, str. 23. 2 Tako VSM Sodba I Cp 855/2015 z dne 6. 1. 2016. 3 Prim. VSL Sodba II Cp 3674/2012 z dne 29. 5. 2013.