Jedro

Čustvena prizadetost nekaj let mlajšega otroka v primerjavi z njegovimi brati in sestrami ne utemeljuje razlike v odmeri denarne odškodnine za njegove duševne bolečine.

Izrek

Revizija se zavrne. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

S. A., mož, oče in sin tožnikov, se je smrtno ponesrečil 20.08.1987 pri gradnji karavanškega predora, ko je nanj padla s stropa predora skala in ga ubila. Njegova žena, trije otroci in mati so že v leta 1988 vloženi tožbi zahtevali od obeh toženih strank nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je vsakemu od tožnikov za duševne bolečine ob smrti svojca prisodilo po 2.000.000,00 SIT odškodnine in jo naložilo v plačilo drugotoženi stranki, isti stranki je naložilo še, da mora plačevati prvotožnici mesečno rento, presežni tožbeni zahtevek proti tej stranki je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi zahtevek proti prvotoženi stranki in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev prvega sodišča o renti in o pravdnih stroških, zavrnilo pa pritožbo te stranke proti odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi smrti svojca.

Drugotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi v celoti ugodi in prisodi nižja odškodnina, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da pritožbena navedba tožene stranke o neizvedenem zaslišanju petotožnice ne more biti pravno upoštevna glede na 337. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka s to navedbo ni navajala novega dejstva oziroma predlagala novega dokaza, temveč je samo opozorila, da je prvo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku brez izvedenega dokaznega postopka, saj te tožnice ni zaslišalo, pač pa je ocenilo intenzivnost njenih duševnih bolečin na podlagi izpovedi prvotožnice. Revizija vztraja pri stališču, da je prisojena odškodnina tako visoka, da so tožniki obogateni, kar ni združljivo z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Nepravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da ni razlogov za različno odškodnino za duševne bolečine 8-letne tožnice v primerjavi z duševnimi bolečinami žene in starejših otrok. Pomembne so konkretne okoliščine vsakega posameznega oškodovanca, ki so različne, od tega pa je odvisna tudi intenzivnost bolečine. Šok ob smrti, duševne bolečine zaradi izgube pozornosti in pomoči, izgube moralne opore, nežnosti, vzgoje, nasvetov itd. so samo nekateri od kriterijev, ki bi jih moralo sodišče presojati v odnosu do vsakega posameznega tožnika. Nesprejemljivo je stališče, da so bile te okoliščine v odnosu do vsakega izmed tožnikov, ki so pripadniki treh generacij, identične. Tožniki so bili v različnem razmerju do pokojnega. Sicer pa je odškodnina 2.000.000,00 SIT za vsakega od tožnikov absolutno previsoka in zato taka prisoja predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 489. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe novega zakona, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi tega zakona.

Ne dovolj natančne pritožbene navedbe o izostalem zaslišanju petotožnice je mogoče razumeti tudi tako, kot jih je razumelo sodišče druge stopnje. Ob takem razumevanju pritožbenih trditev ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve iz prvega odstavka 337. člena ZPP na drugi stopnji. Pritožbena trditev o izostalem zaslišanju petotožnice pa je bila neutemeljena tudi v primeru, če bi jo pritožbeno sodišče razumelo tako, kot jo tožena stranka sedaj nekoliko jasneje opredeljuje v reviziji. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi bilo mogoče obstoj in obseg duševnih bolečin petotožnice dokazovati samo z zaslišanjem te tožnice. Naše procesno pravo ne pozna dokaznih pravil, da se lahko določena dejstva dokazujejo samo z določenimi dokazi. Tudi o nepremoženjski škodi konkretnega posameznika je mogoče zaslišati drugo osebo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to posredno skuša doseči revizija s trditvami, da so bile duševne bolečine vsakega od tožnikov različne, saj takih ugotovitev v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni. Zaradi že navedene prepovedi izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja so stranke in revizijsko sodišče vezani na odločilne dejanske ugotovitve, ki so v obravnavani zadevi naslednje. Prvotožnica je bila v zakonu do obravnavanega škodnega dogodka 17 let, z možem sta imela tri otroke, ki so bili v času škodnega dogodka stari 16, 14 in 8 let. Živeli so v isti hiši z moževo materjo. Razmere v zakonu in družini so bile zelo dobre, med pokojnikom in vsemi tožniki je obstajala močna čustvena navezanost. Vse tri otroke je očetova smrt močno prizadela, hudo so občutili njegovo izgubo in dejstvo, da so morali odraščati brez njega. Tudi prvotožnica se je s pokojnim možem dobro razumela, po smrti ji je ostala le njena ljubezen. O hudi prizadetosti otrok zaradi smrti očeta se je sodišče prepričalo ob njihovem zaslišanju. Pokojnikova družina je živela v isti hiši z njegovo materjo, sin jo je preživljal in je ob prihodih domov vedno preživljal ves čas skupaj z družino in z mamo. O veliki navezanosti vseh družinskih članov so izpovedali prvi štirje tožniki, pa tudi sicer je splošno znano dejstvo o povezanosti družin v preprostem okolju v Bosni. Na pristnost medsebojnih odnosov ne vpliva samo stalna fizična prisotnost, saj so pomembne predvsem druge okoliščine, kot so medsebojno spoštovanje, pomoč, razumevanje in naklonjenost, o vsem tem pa so tožniki prepričljivo izpovedovali.

Denarna odškodnina ob smrti ožjega družinskega člana se dosodi zaradi duševnih bolečin, ki jih preživeli zakonec, otroci in starši ob izgubi in zaradi izgube trpijo (prvi odstavek 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Odločilne okoliščine, ki jih sodišče ob prisoji odškodnine upošteva, so poleg duševnih bolečin in šoka ob smrti sami, še prikrajšanja zaradi izgube moralne podpore zakonca, roditelja oziroma otroka, zaradi izgube pozornosti in pomoči, vzgoje in nasvetov, prikrajšanja v družinskem sožitju in bivanju. Poleg objektivne ugotovitve teh okoliščin je pomembno tudi osebno doživljanje prikrajšanja in njegovih posledic zaradi smrti bližnjega svojca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč ne utemeljujejo različne prisoje odškodnine za duševne bolečine posameznim tožnikom. Gre za najožje družinske člane, ki so živeli skupaj v isti hiši in med katerimi sta obstajala dobro razumevanje in tesna medsebojna čustvena navezanost. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bila obseg in intenzivnost duševnih bolečin katerega od tožnikov manjša kot pri ostalih. Zato revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da tako ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo prisoje nižje odškodnine niti za četrto tožnico, ki je bila ob očetovi smrti stara le osem let. Tudi če bi bilo dokazano, da naj bi njen šok ob očetovi smrti bil manjši, kar pa ni bilo dokazano, je treba upoštevati, da duševne bolečine tudi takega otroka z leti postajajo intenzivnejše predvsem ob njegovem odraščanju in v mladoletniški dobi, ko intenzivno potrebuje roditeljevo pozornost, pomoč in napotke za življenje, njegovo nežnost in prijateljstvo. Praznino in prikrajšanost otrok občuti tudi, ko se primerja z vrstniki, ki niso bili prizadeti z izgubo roditelja. Zato čustvena prizadetost nekaj let mlajšega otroka v primerjavi z njegovimi brati in sestrami ne utemeljuje razlike v odmeri denarne odškodnine za njegove duševne bolečine, zlasti ob upoštevanju okoliščin, kot so bile ugotovljene v tej pravdni zadevi.

Zmotno je revizijsko stališče, da je bila tožnikom prisojena previsoka odškodnina. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bili v tej pravdni zadevi s prisojo 2.000.000,00 SIT odškodnine vsakemu od tožnikov pravilno upoštevani kriteriji za odmero pravične denarne odškodnine. Obe sodišči sta s tako prisojo pravilno ovrednotili objektivne in subjektivne okoliščine pri tožnikih, primerjava s prisojo odškodnine v primerljivih zadevah pa pokaže, da je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin za podobne primere.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo tožene stranke. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, tožniki pa z vsebino svojega revizijskega odgovora niso pripomogli k rešitvi zadeve na revizijski stopnji, je še odločilo, da mora vsaka stranka trpeti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).