Jedro

Obdolženčev zagovor je v našem procesnem pravu pomemben dokaz, vendar pa je, tako kot vsak drug dokaz, predmet proste presoje glede na svojo prepričljivost in logičnost.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni R.S. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu izvršil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Obsojencu je bila preklicana pogojna obsodba iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju z dne 30.1.2001, s katero mu je bila za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in nato izrečena enotna kazen dve leti zapora.

Plačila stroškov kazenskega postopka je bil na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornika obsojenega R.S. in zagovornikov ostalih obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da so obsojenci dolžni plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, vsak po 100.000 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega R.S. dne 28.8.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP" in predlagala, da Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala obramba, ni kršilo pravice obdolženca do obrambe, saj sodišče ni vezano na predlog obrambe glede izvajanja dokazov.

Nadaljnje zatrjevane zahteve, da ni dokazov, da se je obdolženec nahajal na kraju, kjer so bila storjena kazniva dejanja, pomeni izpodbijanje sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po navedbah zagovornice naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo obsojenčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker ni hotelo zaslišati priče, ki bi pojasnila navzočnost obsojenca v bližini kaznivih dejanj, ki so jih storili zanj neznani storilci; navaja tudi, da je sodišče dokaze dolžno izvesti, če obstaja možnost, da bo na podlagi izvedenih dokazov izrečena za obdolženca ugodnejša sodba.

Zagovornica s tem smiselno uveljavlja kršitev določbe 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Vendar pa te pravice ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz; izvesti mora le tiste, glede katerih v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) oceni, da so materialno pravno relevantni in katerih obstoj in pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V nejasnih situacijah pa mora sodišče v dvomu šteti, da je dokazni predlog v korist obsojenca.

Sodišči prve in druge stopnje sta presojali utemeljenost dokaznega predloga zagovornice za zaslišanje priče F.M., na katero se očitno nanaša vsebina zahteve in ga obrazloženo zavrnili. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je mogoče povzeti, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, četudi bi priča M. potrdil obsojenčevo izjavo, da ga je spraševal o nakupu vozila, kajti drugi dokazi, ki jih sodišče navaja, po njegovem mnenju prepričljivo potrjujejo prisotnost obsojenca v kraju, kjer so bili storjeni vlomi. Z izvedbo predlaganega dokaza pa teh dokazov ne bi bilo mogoče izpodbiti. Sodišče prve stopnje je bilo torej mnenja, z njim pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, da je za presojo zadeve dovolj podlage in da predlaganih dokaz stanja stvari ne spreminja. Po oceni nižjih sodišč predlagani dokaz ne izpolnjuje meril, izoblikovanih v ustavno sodni praksi, ki bi narekovala njegovo izvedbo. Zato je očitek vložnice zahteve o kršitvi obsojenčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist neutemeljen.

Z nedoločnim sklicevanjem na kršitev "temeljne določbe Zakona o kazenskem postopku", da morajo za obsodilno sodbo obstajati dokazi, zagovornica ne uveljavlja nobene procesne kršitve, četudi se nanjo sklicuje. S tem, ko navaja, da v obravnavanem primeru za obsojenčevo obsodbo ni nobenega dokaza, razen izjave policistke in zagovora soobtoženca, izraža zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče tudi ni moglo upoštevati nedoločnega sklicevanja zagovornice na "kršitev zakona o kazenskem postopku v škodo obdolženca", ki jo vidi v tem, da pravnomočna sodba upošteva kot dokaz tudi zagovore (so)obdolžencev, ki pa po njenem mnenju niso oziroma ne morejo biti dokaz, saj obdolženec ni dolžan ničesar dokazovati in lahko govori tudi neresnico.

Takšno zagovorničino stališče, ki ni podkrepljeno z nobenimi pravnimi argumenti, je neupoštevno. V našem kazenskem procesnem pravu ima obdolženec dvojni pravni položaj: je hkrati procesni subjekt z vsemi pravnimi in dejanskimi možnostmi za uveljavljanje svoje pravice do obrambe ter procesni objekt, ki je s svojim zagovorom pomemben vir spoznanja o pomembnih dejstvih v kazenskem postopku. Obdolženčev zagovor je v našem procesnem pravu pomemben dokaz, vendar pa je, tako kot vsak drug dokaz, predmet proste presoje glede na svojo prepričljivost in logičnost. V skladu s takšnimi izhodišči so bili upoštevani in ovrednoteni tudi zagovori obsojencev v obravnavanem primeru.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.