Jedro

Sodna taksa za pravno sredstvo je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija (peti odstavek 18. člena ZST-1).

Sodne takse se plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1), za njeno ugotavljanje pa se, če ni v tem zakonu določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZST-1 za v tožbi postavljene zahtevke, z izjemo zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ne vsebuje specialnih določb. V konkretnem primeru se zato pri denarnem zahtevku kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega denarnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena in 45. člena ZPP), torej zneska 26.255,18 EUR in 8.523,29 EUR. Pri nedenarnih zahtevkih pa se za zahtevek za izpraznitev in izročitev upošteva vrednost enoletnega nadomestila (22. člen ZST-1), za ostale nedenarne zahtevke pa vrednost navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP).

Dejstvo, da so toženci navadni materialni sosporniki, ima vpliv na odmero in plačilo takse za (skupaj) vloženo pritožbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča spremeni tako, da se pravilno glasi:"Ugovoru tretje in četrte tožene stranke zoper plačilna naloga z dne 12. 7. 2021 za plačilo preostanka takse za pritožbo v zadevi P 1588/2021, ki sta ga vložili 3. 8. 2021, se delno ugodi in se plačilna naloga spremenita tako, da se: - v plačilnem nalogu, poslanem tretji toženi stranki, v prvem odstavku, za besedilom „v 15 dneh od vročitve tega naloga“ doda besedilo „nerazdelno z četrto toženo stranko A. A.“; - v plačilnem nalogu poslanem četrti toženi stranki, v prvem odstavku za besedilom „v 15 dneh od vročitve tega naloga“ doda besedilo „nerazdelno z tretjo toženo stranko B. B.“. Sicer se ugovor zoper plačilna naloga zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi so toženci1 zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili pritožbo. Za vloženo pritožbo jim je sodišče odmerilo sodno takso v višini 939 EUR in s plačilnim nalogom na plačilo pozvalo prvega toženca. Prvi toženec in druga toženka sta po prejemu naloga vložila predlog za oprostitev plačila takse, ki mu je sodišče s sklepom z dne 9. 7. 2021 ugodilo, tretja toženka in četrti toženec pa sta plačala polovico odmerjene takse. Sodišče je v nadaljevanju postopka tretjo toženko in četrtega toženca s plačilnima nalogoma z dne 12. 7. 2021 pozvalo, da plačata še drugo polovico takse za pritožbo, to je znesek 469,50 EUR. Zoper plačilna naloga sta ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je njun ugovor s sklepom z dne 19. 8. 2021 zavrnilo. Presodilo je, da je bila taksa pravilno odmerjena. Ker toženci niso formalni sosporniki, prav tako pa ne gre za enotno materialno, ampak za navadno materialno sosporništvo, izjeme od pravila, ki ga določa drugi odstavek 14. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ni mogoče uporabiti in sta zato dolžna plačati še preostanek takse.

2. Tretja toženka in četrti toženec (v nadaljevanju toženca oziroma pritožnika) zoper odločitev vlagata pritožbo.

Vztrajata, da je taksa nepravilno odmerjena. Zahtevek se nanaša na izpraznitev in izročitev nepremičnine. Na podlagi 22. člena ZST-1 se v takih sporih vrednost spornega predmeta odmeri po znesku nadomestila, ki ga je treba plačati za sporni čas, pri čemer vrednost spornega predmeta ne sme presegati enoletnega nadomestila. V konkretnem primeru ta znesek znaša 1.845,84 EUR. Zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice se ovrednoti po 29. člen ZST-1 v višini 2.500 EUR. Skupaj z uporabnino znaša vrednost spora 39.124,31 EUR. Taksa zato znaša 873 EUR in ne 939 EUR, kot izhaja iz plačilnih nalogov.

V nadaljevanju oporekata stališču sodišča prve stopnje, da so toženci navadni materialni sosporniki. Menita, da gre za enotne materialne sospornike. V zadevi je mogoče razsoditi le enako za vse tožence. Sodišče navadnemu materialnemu sosporništvu pripisuje tudi napačne posledice. Pri navadnem sosporništvu vsaka stranka nosi svoj del sodne takse in ne gre za solidarno obveznost. V primeru navadnega sosporništva ni mogoče uporabiti drugega odstavka 14. člena ZST-1, ampak je vsak od pritožnikov povsem samostojen. Sklicujeta se na članek avtorja G. Špajzerja, Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah in v nadaljevanju povzemata odločbo VSL II Cp 1238/2014. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodna taksa za pravno sredstvo je odvisna od vrednosti tistega dela odločbe, ki se s pravnim sredstvom izpodbija (peti odstavek 18. člena ZST-1). Toženci v uvodu pritožbe navajajo, da sodbo izpodbijajo v celoti.2 Za odmero se zato upošteva celotna vrednost spornega predmeta.

5. Glede ugotovitve vrednosti predmeta postopka ZST-1 v IV. poglavju določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena ZST-1), za njeno ugotavljanje pa se, če ni v tem zakonu določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 19. člena ZST-1). ZST-1 za v tožbi postavljene zahtevke, z izjemo zahtevka za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ne vsebuje specialnih določb. V konkretnem primeru se zato pri denarnem zahtevku kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost glavnega denarnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena in 45. člena ZPP), torej zneska 26.255,18 EUR in 8.523,29 EUR. Pri nedenarnih zahtevkih pa se za zahtevek za izpraznitev in izročitev upošteva vrednost enoletnega nadomestila (22. člen ZST-1), za ostale nedenarne zahtevke pa vrednost navedena v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Ker je bila v tožbi za vse nedenarne zahtevke navedena ena vrednost, tako pa je ostalo tudi, ko je tožnik tožbo v tem delu spreminjal, je v vrednosti 8.346,27 EUR (ki je ves čas postopka ostala nespremenjena) zato zajeta tako vrednost, ki jo predstavlja enoletno nadomestilo, kot vrednost ostalih nedenarnih zahtevkov.3 Skupna vrednost spornega predmeta tako znaša 43.124,74 EUR, taksa po tar. št. 1121 ZST-1 pa 939 EUR, torej toliko kot je odmerilo (in terjalo) sodišče prve stopnje.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da toženci, ki so pritožbo zoper sodbo vložili skupaj, niso formalni, ampak materialni sosporniki.4 Sporno je, ali so enotni5 ali navadni6 materialni sosporniki. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so toženci navadni materialni sosporniki tako glede nedenarnih kot glede denarnih zahtevkov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, si je mogoče glede vseh predstavljati, da bi sodišče za katerega od tožencev odločilo drugače. Pri zahtevku za opustitev protipravnega poseganja v lastninsko pravico tožnika in izpraznitev ter izročitev v posest oziroma soposest (enako pa velja tudi za zahtevek za plačilo uporabnine), bi bila različna odločitev mogoča že v primeru, če bi se (na primer) izkazalo, da kakšen od tožencev nepremičnine sploh ne uporablja ali pa bi za uporabo nepremičnine izkazal pravni naslov. Podobno velja za ostale zahtevke, o katerih je sodišče odločalo. Tako bi tudi o zahtevku za odstranitev raznih predmetov, če sodišče ne bi presodilo, da tožnik zanj ni aktivno stvarno legitimiran, lahko sprejelo različne odločitve (lahko bi na primer ugotovilo, da je le eden od tožencev na ta način posegel v tožnikovo lastninsko pravico).

7. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da ima dejstvo, da so toženci navadni materialni sosporniki vpliv tudi na odmero in plačilo takse za (skupaj) vloženo pritožbo, vendar pa ta vpliv ni tak kot ga skušata predstaviti v pritožbi. Drži, da je vsak od tožencev v pravdi samostojen; njegova dejanja ali opustitve tudi ne koristijo in ne škodujejo drugim (glej 195. člen ZPP). To pa ne pomeni, da je, ker so toženci pritožbo vložili skupaj, vsak od njih dolžan plačati le del odmerjene takse. Takega stališča ne zastopa niti avtor članka „Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah7“, na katerega se pritožnika sklicujeta. Celo nasprotno: v tem prispevku je pojasnjeno, da gre v primeru, ko več navadnih materialnih sospornikov vloži isto vlogo, formalno za več vlog in se za vsako med njimi plača sodna taksa. Pritožba pri tem ni izjema. Ob upoštevanju tega stališča bi bilo zato treba šteti, da so toženci formalno gledano vložili vsak svojo pritožbo in bi moralo sodišče prve stopnje posledično za vsako pritožbo odmeriti sodno takso, toženci pa to takso vsak zase tudi plačati. Povedano bolj konkretno: v obravnavani zadevi bi bil vsak od tožencev, saj v pritožbi niso opredelili, da se posamezni od njih pritožuje le zoper določen del sodbe, dolžan plačati celotno sodno takso, to je takso v višini, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo in jo terjalo solidarno od vseh tožencev. V kolikor bi sodišče prve stopnje postopalo na opisan način, tudi ne bi prišlo do težav z uporabo drugega odstavka 14. člena ZST-1, saj bi bila pritožnika, ne glede na to, da sta bila prvi toženec in druga toženka oproščena plačila takse, dolžna plačati vsak svojo takso. Vendar pa bi bila takšna odločitev, za katero se pritožnika zavzemata, v njuno škodo. Plačati bi namreč morala ne le v solidarno plačilo naloženo takso v višini 939 EUR, ampak bi moral vsak od njiju plačati 939 EUR. Pritožbeno sodišče zato v odločitev sodišča prve stopnje, čeprav bi stališču zavzetem v predstavljenem članku lahko pritrdilo, ob upoštevanju 359. člena ZPP ni posegalo.

8. Ker je sodišče prve stopnje za pritožbo odmerilo le eno takso, kar je iz zgoraj navedenih razlogov v korist tožencev, pa so za njeno plačilo, ob upoštevanju 10. odstavka 3. člena ZST-1, nerazdelno odgovorni. To pomeni, da je taksno obveznost dolžan poravnati vsak od zavezancev; šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo poravna eden od njih (glej 416. člen v zvezi z prvim odstavkom 395. člena Obligacijskega zakonika). Podlage, da bi sodišče v tem primeru obveznost porazdelilo med tožence po enakih delih, tako ni.

9. ZST-1 v drugem odstavku 14. člena določa, da mora v primeru, če izroči vlogo več oseb, pa je za eno osebo izdan sklep o oprostitvi, tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva. V konkretnem primeru ne gre za formalne, pač pa za navadne materialne sospornike. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da taksna oprostitev, ki sta jo bila deležna prva dva toženca, ne vpliva na siceršnjo taksno obveznost pritožnikov. Še vedno sta (solidarno) zavezana plačati celotno takso. Ker sta jo polovico že plačala, jima je sodišče s plačilnima nalogoma pravilno v plačilo naložilo še drugo polovico.

10. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje pritožnikov na odločbo II Cp 1238/2014. Drži sicer, da je sodišče s tem, ko je prvega toženca in drugo toženko oprostilo plačila takse, sočasno pa celotno plačilo terjalo od pritožnikov, breme taksne oprostitve preneslo nanju.8 Vendar pa sodišče nima podlage, da bi, tudi če bi menilo, da (jasna) zakonska rešitev ni ustrezna, odločilo, da je ne uporabi. Za ustreznejšo zakonsko ureditev je dolžan poskrbeti zakonodajalec s spremembo zakona.9

11. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve po uradni dolžnosti ugotovilo, da pri določitvi taksne obveznosti ni bil upoštevan deseti odstavek 3. člena ZST-110, po katerem je v primeru, ko morata takso plačati dve ali več oseb skupaj, njihova obveznost nerazdelna.

12. V obravnavani zadevi je bil nalog za plačilo preostanka takse v višini 469,50 EUR poslan vsakemu od pritožnikov, ne da bi bilo iz naloga razvidno, da je njuna obveznost nerazdelna. Taka navedba je nujna, ker se bosta pritožnika ob morebitni prisilni izterjavi obveznosti le ob taki navedbi v plačilnem nalogu mogla sklicevati na to, da je dolžno sodno takso (delno ali v celoti) poravnal že drug zavezanec.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijan sklep spremenilo tako, da je ugovoru pritožnikov zoper plačilna naloga z dne 12. 7. 2021 delno ugodilo in plačilna naloga spremenilo tako, da je v prvem odstavku za besedilom „v 15 dneh od vročitve tega naloga“ dodalo besedilo „nerazdelno z četrtim tožencem oziroma tretjo toženko“. V ostalem je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 1. D. D., 2. C. C., 3. B. B. in 4. A. A. 2 Toženci v pritožbi, čeprav so to možnost imeli, tudi sicer niso obrazloženo opredelili vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Prav tako ne po prejemu prvega plačilnega naloga ne po prejemu zadnjih dveh, niso/nista izrazili/izrazila nasprotovanja odmeri takse ob upoštevanju celotne vrednosti spora. 3 Tožnik je poleg zahtevka za izpraznitev in izročitev postavil še zahtevek za opustitev protipravnega poseganja v tožnikovo lastninsko pravico, zahtevek za opustitev vožnje in parkiranja, za odstranitev različnih predmetov in ključavnice, zahtevek za prepoved bodočega vznemirjanja in zahtevek za plačilo uporabnine. 4 Za formalno sosporništvo gre, če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP); za materialno pa, kadar se pravice tožnikov oziroma obveznosti tožencev opirajo na isto dejansko in pravno podlago (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). 5 O enotnem sosporništvu govorimo tedaj, kadar je mogoče zoper vse sospornike izdati le enako sodbo (196. člen ZPP). Vsi enotni sosporniki skupaj so pravdna stranka in zaradi tega aktivno in koristno dejanje enega sospornika učinkuje za vse enotne sospornike. Enotno sosporništvo je podano praviloma pri tistih materialnih sospornikih, ki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti. 6 O navadnem sosporništvu govorimo, kadar je glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati zoper vsakega sospornika različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. 7 G. Špajzer, Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah, Pravosodni bilten 2019. 8 Ker sta namesto štirih nerazdelnih zavezancev ostala le še dva, to v notranjem razmerju pomeni, da se je obveznost pritožnikov povečala za del, ki bi ga sicer, če oprostitve ne bi bilo, nosila prvi toženec in druga toženka. 9 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predlog sprememb ZST-1, v katerem se predvideva tudi sprememba 14. člena tako, da bo izjema, ki na podlagi drugega odstavka sedaj velja za formalne sospornike, v bodoče veljala za materialne sospornike, že pripravljen (glej spletno stran:https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=10524). 10 Sodišče prve stopnje je na to, da gre za nerazdelno obveznost, opozorilo le v dopisu, ni pa tega zapisalo v plačilna naloga.