Jedro

Tožena stranka je dokazala, da so na delovnem mestu prodajalec vozil (na katerem je bila zaposlena tudi tožnica) zaposleni štirje delavci, glede na trenutni obseg prodaje vozil ter za učinkovito in nemoteno opravljanje dela pa zadoščajo trije. V juniju 2015 je bila prodaja vozil zelo uspešna, nato pa je obseg prodaje padel pod povprečje in tudi v prihodnje ni pričakovati obsega dela za štiri delavce. Upoštevaje manjši obseg dela in prodaje vozil v poletnih mesecih ter pričakovan enak trend v jesenskih mesecih, se je tožena stranka odločila za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec vozil, pri čemer je bil ta ukrep nujno potreben tudi za zagotovitev finančne vzdržnosti tožene stranke. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 7. 2015 je nezakonita. 2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo za čas od 20. 9. 2015 dalje ponovno prijaviti v sistem obveznega socialnega zavarovanja ter ji za isto obdobje obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi, ki znaša 783,66 EUR bruto mesečno, od nje obračunati in odvesti vse davke in prispevke, neto zneske plače, kakor tudi druge morebitne prejemke iz naslova sklenjenega delovnega razmerja, pa plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, od ostalih prejemkov pa od prvega dne zamude, šteto od dneva zapadlosti posameznega prejemka, dalje do plačila, tožeči stranki na njen TRR, vse v roku 15 dni. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke, ko pa se je ta odsotna delavka vrnila nazaj na delo, je postalo tožničino delo nepotrebno, ker ni bilo potrebe, da bi štirje opravljali delo, ki so ga prej opravljali trije. Tožnica je bila zaposlena na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas od 11. 11. 2013 dalje na delovnem mestu prodajalec vozil, čeprav je dejansko opravljala pretežno administrativna dela v pisarni. V vseh pogodbah o zaposlitvi je kot razlog sklenitve določen začasno povečan obseg dela, ne pa nadomeščanje začasno odsotne delavke. Napačen zapis razloga tožnici ne more biti v škodo. Pomembno je, da je z delom nadaljevala tudi po tem, ko se je A.A. 11. 5. 2015 vrnila. Zadnja pogodba je bila sklenjena 1. 6. 2015. Torej tožnica ni mogla biti zaposlena zaradi njenega nadomeščanja. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Tožnica ob podaji odpovedi 16. 7. 2015 ni bila zaposlena zaradi nadomeščanja, temveč zaradi povečanih potreb po opravljanju dela. V odpovedi so izmišljeni podatki o številu prodanih vozil. Ker se je A.A. vrnila na delo 11. 5. 2015, tožena stranka pa je podala odpoved šele 16. 7. 2015, je zamujen 30-dnevni rok za odpoved. Razlogi za odpoved so neutemeljeni. Ne pomaga zatrjevanje tožene stranke, da se je s sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi skušalo tožnici omogočiti nadaljevanje zaposlitve. Ta pogodba je bila sklenjena zaradi dejanskih potreb tožene stranke, ki pa se v trenutku podaje sporne odpovedi niso spremenile, kot tudi ne okoliščine, ki so veljale od tožničinega nastopa dela pri toženi stranki v letu 2013. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Za odločitev o zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 16. 7. 2015 ni ključno, kakšni so bili razlogi za sklenitev treh pogodb o zaposlitvi za določen čas. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil v prvih dveh pogodbah (ki se nanašata na čas od 11. 11. 2013 do 31. 5. 2015) kot razlog sklenitve za določen čas naveden povečan obseg dela, čeprav je bil dejanski razlog sklenitev v nadomeščanju odsotne A.A., ki se je vrnila 11. 5. 2015. Vendar pa celo v primeru spora iz naslova transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas razhajanje med navedenim formalnim in dejanskim razlogom (ki je obenem tudi zakonsko dopusten razlog sklenitve pogodbe) ne bi privedlo do ugoditve zahtevku. Še toliko manj je navedeno razhajanje med formalnim in dejanskim razlogom za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas lahko relevantno v predmetnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ko je torej ključno vprašanje, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (89. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Glede tega vprašanja pa nista relevantni prvi dve omenjeni pogodbi o zaposlitvi, ampak kvečjemu tretja pogodba, sklenjena za čas od 1. 6. 2015 do 30. 6. 2015. Predvsem pa je pomembna okoliščina, da v času odpovedi tudi ta pogodba o zaposlitvi ni več veljala oziroma je bila transformirana v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ugotovitev v zvezi s tem je navedena tudi v obrazložitvi odpovedi. Transformacija temelji na okoliščini, da je tožnica po 30. 6. 2015 ostala na delu brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ne na okoliščini sklepanja pogodb o zaposlitvi mimo zakonsko predvidenih razlogov (56. člen ZDR-1). V zvezi z vprašanjem prenehanja potrebe po tožničinem delu je torej pomembno predvsem to, kaj je tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko delala, ne pa, kakšen je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila pogodba z dne 1. 6. 2015 dejansko sklenjena zato, da se tožnici skuša ohraniti zaposlitev oziroma najti drugo delo, ne pa zaradi povečanega obsega dela, kot se je formalno glasil razlog za sklenitev tudi zadnje pogodbe o zaposlitve za določen čas. Ko se je namreč na delo vrnila delavka A.A., so bili na delovnem mestu prodajalec vozil zaposleni štirje delavci, pred tem pa vseskozi trije. Dva delavca sta se vseskozi ukvarjala predvsem s prodajo, A.A. pa je opravljala administrativna dela v zvezi s prodajo, le občasno je priskočila na pomoč pri dejanski prodaji (s tem, da sta obe nalogi navedeni v opisu nalog delovnega mesta prodajalec vozil), enako delo pa je opravljala tudi tožnica v času, ko je nadomeščala navedeno delavko. Po vrnitvi A.A. ni bilo potrebe, da bi dve delavki opravljali administrativna dela v zvezi s prodajo.

9. Tožnica navedene delavke po njeni vrnitvi seveda ni mogla več nadomeščati, zato so pritožbene navedbe o tem, kako sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, nebistvene. Prav tako je neutemeljen očitek postopkovne kršitve, češ da so zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da si je po vrnitvi začasno odsotne delavke tožena stranka prizadevala ohraniti tožnico na delu oziroma ji zagotoviti delo v drugi družbi, saj ni imela potrebe po dveh delavkah, ki bi opravljali administrativne naloge v zvezi s prodajo vozil oziroma ni imela potrebe po delu štirih prodajalcev vozil. V obrazložitvi izpodbijane odpovedi je namreč tožena stranka navedla, da so na delovnem mestu prodajalec vozil zaposleni štirje delavci, glede na trenutni obseg prodaje vozil ter za učinkovito in nemoteno opravljanje dela pa zadoščajo trije. Navedla je še, da je bila v juniju 2015 prodaja vozil zelo uspešna, nato pa je obseg prodaje padel pod povprečje in tudi v prihodnje ni pričakovati obsega dela, za štiri delavce. Upoštevaje manjši obseg dela in zlasti prodaje vozil v poletnih mesecih ter pričakovani enak trend v jesenskih mesecih, se je odločila za zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec vozil, pri čemer je bil ta ukrep nujno potreben tudi za zagotovitev finančne vzdržnosti tožene stranke. Navedeno je tožena stranka označila kot ekonomske in organizacijske razloge za odpoved.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je odpoved zakonita oziroma odpovedni razlog utemeljen – glede na obseg prodaje in zagotovitev finančne vzdržnosti tožena stranka ni imela potrebe po štirih delavcih s področja prodaje vozil, sploh pa ne po dveh delavkah za urejanje administracije v zvezi s prodajo vozil. 11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se relevantne okoliščine glede njene zaposlitve pri toženi stranki vse od zaposlitve leta 2013 do odpovedi niso spremenile. Tudi če bi držalo, da poleti 2015 ni prišlo do upada prodaje, že samo dejstvo zaposlitve štirih prodajalcev namesto treh, kot predhodno, ob sicer nespremenjenem obsegu prodaje, gotovo pomeni bistveno spremembo, ki vpliva na obseg dela teh delavcev in posledično na pravilno ugotovitev o prenehanju potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12. Nenazadnje tudi ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka zamudila 30-dnevni rok za podajo odpovedi. Zakon glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne določa nobenega roka več (pred uveljavitvijo ZDR-1 je veljal rok 6 mesecev za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).