Jedro

Pri formalnem preizkusu obtožnega akta, ob katerem je skladno s 76. členom ZKP predvideno vračanje obtožnega predloga v popravo (za kar se zavzemajo pooblaščenci), se namreč ugotavlja samo, ali je obtožni predlog sestavljen skladno z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP, pri tem pa se njegova pravilnost oziroma utemeljenost ter logičnost obrazložitve ne more presojati. V smislu prvega odstavka 434. člena ZKP se tako v okviru formalnega preizkusa preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP, kateri med drugim obsega presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), torej, ali opis vsebuje vse zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke M.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke M.R. z dne 19. 6. 2020, zoper obdolženega B.K., zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pooblaščencev je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko je obtožni predlog zavrglo na podlagi 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. V utemeljitev navajajo, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma napačno zaključilo, da obtožni predlog ni prestal materialnega preizkusa. Menijo namreč, da ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu (v točkah 4-7, 9 in 10) spadajo v okvir formalnega preizkusa obtožnega predloga in ne v okvir materialnega preizkusa, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanko kot tožilko v skladu s 76. členom ZKP pozvati na dopolnitev obtožnega predloga.

5. Pooblaščencem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. V točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč pravilno pojasnilo, da v obravnavanem opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak „na delovnem mestu ali v zvezi z delom“; da ni naveden čas storitve kaznivega dejanja za vse očitane izvršitvene načine; da je opis kaznivega dejanja zaradi pavšalnih zatrjevanj premalo določen in je nejasen; da v okviru konkretizacije zakonskega znaka trpinčenja iz opisa kaznivega dejanja ni mogoče razbrati, ali (ne) gre za utemeljena pričakovanja in zahteve delodajalca v zvezi z opravljanjem dela iz pogodbe o zaposlitvi ali pa za objektivno nedopustnost ravnanj z vidika povprečnega delavca; in da niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 197. člena KZ-1, in sicer posledica obdolženčevega ravnanja (psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti). Glede na take razloge izpodbijanega sklepa, ki jih je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sklepa podrobno in tehtno pojasnilo (zlasti v točkah 5-10 obrazložitve), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko opravilo materialno oziroma vsebinsko presojo obtožnega predloga in ga po oceni, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo.

6. Pri formalnem preizkusu obtožnega akta, ob katerem je skladno s 76. členom ZKP predvideno vračanje obtožnega predloga v popravo (za kar se zavzemajo pooblaščenci), se namreč ugotavlja samo, ali je obtožni predlog sestavljen skladno z določbo prvega odstavka 434. člena ZKP, pri tem pa se njegova pravilnost oziroma utemeljenost ter logičnost obrazložitve ne more presojati. V smislu prvega odstavka 434. člena ZKP se tako v okviru formalnega preizkusa preverja zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja. Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP, kateri med drugim obsega presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), torej, ali opis vsebuje vse zakonske znake kakšnega kaznivega dejanja.1 Pooblaščenci zato neutemeljeno skušajo prikazati, da je sodišče prve stopnje obtožni predlog zavrglo na podlagi ugotovitev, ki sodijo v okvir formalnega preizkusa obtožnega predloga, in se v tej posledici zmotno zavzemajo za vrnitev le-tega v popravo oziroma njegovo nadaljnjo obravnavanje. Prav tako neutemeljeno pa na tej podlagi skušajo še prepričati, da je tudi izrek izpodbijanega sklepa zato nerazumljiv in sam sebi v nasprotju, pri čemer na ta način zatrjevanih nerazumljivosti in nasprotij v pritožbi niti ne navedejo.

7. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pooblaščenci ne morejo omajati niti s posplošeno pritožbeno navedbo, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Slednje si prizadevajo utemeljiti z dodatnimi pojasnili glede kraja in časa kaznivega dejanja ter označbe obdolženca in oškodovanke kot tožilke, kakor tudi z vnovičnim prepisom opisa kaznivega dejanja in navedbami, da konkretizacijo obdolženčevih ravnanj in dokaze za utemeljen sum vsebuje obrazložitev obtožnega predloga. Vendar nimajo prav, saj pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju obtožnega akta ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in dokaznem gradivu, še manj pa s pritožbenimi navedbami, saj so predmet presoje in ocene sodišča lahko samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja, iz katerega morajo torej konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

8. Pooblaščenci uvodoma uveljavljajo še pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ju v nadaljevanju ne obrazložijo, zato pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa v skladu z določbo petega odstavka 402. člena ZKP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno ugotavljati.

9. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo pooblaščencev oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Prim. Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 604, 939, ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 10210/2016 z dne 14. 6. 2017 in VII Kp 877/2019 z dne 1. 7. 2020.