Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bil od 1964 do 1990 zaposlen pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 4.800.000 SIT (sedaj 20.030,05 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 6.000.000 SIT (sedaj 25.037,56 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo za znesek 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) z obrestmi, v ostalem delu pa je sodbo spremenilo in znižalo odškodnino na 3.800.000 SIT (15.857,12 EUR). Po presoji pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za telesne bolečine 1.300.000 SIT (sedaj 5.424,80 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) in za strah 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR).

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino zniža (očitno za 1.100.000 SIT oz. 4.590,22 EUR, kolikor je navedla vrednost izpodbijanega dela) oziroma, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Razlogi sodišča v zvezi s telesnimi bolečinami in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nasprotujejo izvedenskemu mnenju in izjavi tožnika. Odškodnina za telesne bolečine je previsoka, do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa tožnik ni upravičen. Sklicuje se na sodno prakso sodišča prve stopnje.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi toženka izpodbija dejansko stanje, kar v tej zadevi velja tudi za navedbe o razlogih sodb, ki da so v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Dejansko gre namreč le za poskus v preobleki procesne kršitve izpodbiti dejansko stanje. Z revizijsko kritiko, da tožnika zbadajoče plevralne bolečine ovirajo pri telesnih aktivnostih in da mora z delom prekiniti, če čuti bolečine, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi ta, da gre pri tožniku za bolezen plevre, ki napreduje. Tožnik ima plake parietalne plevre in obojestransko zadebeljeno kostalno plevro ter obojestranske naplastitve na diafragmalni plevri. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da ima težave z dihanjem, bolečine in zbadanje v hrbtu, da se močno poti in suho kašlja. Tožnik ima plevralne zbadajoče bolečine, ki so zanj neprijetne, nadležne in ga ovirajo pri telesnih aktivnostih. Če čuti bolečine, z delom preneha. Večje pa so psihične posledice. Trpi duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni še večale.

Toženka se v reviziji sklicuje na sodno prakso prvostopenjskega sodišča. Glede na razmerje hierarhičnosti med sodišči in glede na njihovo stvarno in funkcionalno pristojnost je razumljivo, da toženka v revizijskem postopku ne more uspeti s tem argumentom, saj je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami revizijskega sodišča. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, v skladu s katerima se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 21 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje odškodnine neutemeljena. Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške.