Jedro

Po določbi 15.a člena Kazenskega zakonika, se v primerih, ko gre za kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo (in druga kazniva dejanja z znaki nasilja), izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilce preganja po uradni dolžnosti. Navedena zakonska določba je bila uveljavljena z novelo Kazenskega zakonika KZ-1C in se po določbi 32. člena KZ-1C uporablja za kazniva dejanja, izvršena po začetku veljavnosti tega zakona. Po navedeni določbi se tako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ne preganja na predlog, kot določa četrti odstavek navedenega zakonskega določila, ampak, ker je bilo storjeno zoper mladoletno osebo, po uradni dolžnosti.

Izrek

Ugotovi se, da so bile s sodbo sodišča druge stopnje kršene določbe 5. točke prvega odstavka 371. člena ter 2. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku in 15.a člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 4. 4. 2018 obsojenega A. A. pod točko I spoznalo za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena in tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi določb o steku in odmeri kazni obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora, v katero je vštelo čas že prestane kazni. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Odločilo je, da nagrada in potrebni izdatki obsojenčeve zagovornice ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca D. H. obremenjujejo proračun. Oškodovancu E. S. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 300,00 EUR, oškodovanca D. H. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pod točko II je obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. O stroških kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 12. 2018 delno ugodilo pritožbi državne tožilke, sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter nato obsojencu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko II (oprostilni del prvostopenjske sodbe) je iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo. V ostalem je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo zagovornice je zavrglo kot nedovoljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena in 2. točko 357. člena ZKP ter četrtim in prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene navedene zakonske določbe.

4. Obsojenec in zagovornica na zahtevo nista odgovorila.

B.

5. Sodišče druge stopnje je izreklo zavrnilno sodbo, ker je presodilo, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ni več predloga oškodovanca za pregon. Oškodovanec je bil v času storitve dejanja in sojenja mladoletna oseba, njegov zakoniti zastopnik Z. H. pa je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2018 umaknil predlog za pregon obdolženca. Sodišče druge stopnje je presodilo, da bi moralo sodišče prve stopnje, ker je bil predlog za pregon umaknjen, izreči zavrnilno sodbo, ne pa oprostilne, in je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker ni bila podana procesna predpostavka za pregon, je sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

6. Vrhovno sodišče se strinja z navedbami vrhovnega državnega tožilca v zahtevi, da je sodišče druge stopnje spregledalo določbo 15.a člena KZ-1, po kateri se v primerih, ko gre za kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo (in druga kazniva dejanja z znaki nasilja), izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilce preganja po uradni dolžnosti. Navedena zakonska določba je bila uveljavljena z novelo Kazenskega zakonika KZ-1C in se po določbi 32. člena KZ-1C uporablja za kazniva dejanja, izvršena po začetku veljavnosti tega zakona (novela velja od 20. 10. 2015). Kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec oproščen obtožbe je bilo storjeno dne 21. 6. 2016, po začetku veljavnosti novele, zato bi bilo treba uporabiti, kot utemeljeno navaja državni tožilec, določbo 15.a člena KZ-1. Po navedeni določbi se tako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ne preganja na predlog, kot določa četrti odstavek navedenega zakonskega določila, ampak, ker je bilo storjeno zoper mladoletno osebo, kar poudarja državni tožilec v zahtevi, po uradni dolžnosti. Vrhovni državni tožilec tako utemeljeno uveljavlja, da je s spremembo oprostilne sodbe v zavrnilno zaradi napačne uporabe zakona, da je dopusten umik predloga za pregon, to je določb, ki urejajo vprašanje predloga oškodovanca in obtožbe upravičenega tožilca, sodišče druge stopnje kršilo 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko 357. člena ZKP ter 15.a člen KZ-1 v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 122. člena KZ-1. 7. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 426. člena ZKP ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno sodno odločbo.