Jedro

Plačilo voznine zastara v enoletnem zastaralnem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168269/2010 z dne 25.11.2010 razveljavi tudi v I. in III. točki in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženki) v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 54,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da velja za zastaranje vtoževane terjatve za plačilo voznine iz obravnavane pogodbe o prevozu tovora enoletni zastaralni rok iz prvega odstavka 93. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPPCP-1), ker gre za poseben predpis. V obravnavanem primeru zato ni mogoče upoštevati daljšega (triletnega) zastaralnega roka, ki ga za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb določa prvi odstavek 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot splošen predpis. Prvi odstavek 93. člena ZPPCP-1 določa, da terjatve iz pogodbe o prevozu tovora oziroma prtljage zastarajo v enem letu. Takšna terjatev je tudi terjatev za plačilo voznine. Prvi odstavek 93. člena ZPPCP-1 ne velja le za terjatve za povračilo škode, nastale zaradi poškodbe ali izgube tovora ter zamude pri prevozu tovora, saj takšna omejitev iz prvega in drugega odstavka 93. člena ZPPCP-1 ne izhaja.

7. Ker drugi odstavek 93. člena ZPPCP-1 ureja le tek zastaranja za terjatve zaradi poškodbe tovora oziroma prtljage in terjatve zaradi zamude pri prevozu tovora ter terjatve zaradi izgube tovora oziroma prtljage, je treba glede teka zastaranja za terjatve voznine uporabiti prvi odstavek 336. člena OZ, po katerem začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. V 355. členu OZ je za terjatve, navedene v prvem odstavku tega člena, določen enoletni zastaralni rok. Pravilo iz drugega odstavka istega člena, po katerem začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, tako velja le za terjatve iz prvega odstavka 355. člena OZ, med katerimi pa ni vtoževane terjatve. Ker torej drugi odstavek 355. člena OZ ne ureja teka zastaranja za vse terjatve z enoletnim zastaralnim rokom, se pritožba neutemeljeno zavzema za njegovo uporabo.

8. Ob ugotovitvi, da izpisa odprtih postavk ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, ga sodišče prve stopnje pravilno ni štelo za pripoznavo dolga iz prvega odstavka 364. člena OZ.

9. Ob upoštevanju prvega odstavka 93. člena ZPPCP-1 v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ in 337. členom OZ je sodišče prve stopnje pravilo zaključilo, da je zastaranje začelo teči 20.9.2009 (naslednji dan po zapadlosti vtoževanega računa v plačilo), tožnik pa je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložil šele 23.11.2010, ko je enoletni zastaralni rok že potekel. Ker je bila vtoževana terjatev ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine že zastarana, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Po pravilni odločitvi sodišča prve stopnje tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka, ker v pravdi ni uspel. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje (zmotno) štelo, da povračila stroškov ni zahteval. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da "v nadaljnjih pripravljalnih vlogah stroškov ni priglasila", se namreč nanaša na toženko.

11. Ker v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.