Jedro

V dejanju policista (oškodovanca) niso podani znaki kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom po 327. členu KZ, ki naj bi ga storil, ker je obsojenčevo vozilo zaustavljal tako, da je stal na sredini vozišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 8.9.1997 je bil obs. D.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 302. člena KZ določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14.5.1998 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. D.V. je dne 14.9.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zagovornik s trditvijo, da je policist nepravilno zaustavljal obsojenčev avtomobil, ker ni stal na robu ceste, temveč na sredini pasu za zavijanje v levo, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ne pa kršitve določb postopka. V odgovoru še navaja, da sodišče ni kršilo zakona glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja, ker je obsojenec tudi v primeru, če je policist nepravilno ustavljal njegovo vozilo, s tem ko je vozil proti policistu, storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen. Morebitno neustrezno ravnanje policista bi bila lahko kvečjemu okoliščina, ki bi vplivala na izbiro kazenske sankcije.

Zahteva zagovornika obs. D.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Nista podani zatrjevani kršitvi kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki ju zagovornik obs. D.V. uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. V dejanju obs. D.V., kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, so podani vsi znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ. V razlogih pravnomočne sodbe pa je pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče ugotovilo, da je obsojenec to kaznivo dejanje storil. Povsem neutemeljeno je zatrjevanje zagovornika obs. D.V., da naj bi bili celo v dejanju policista D.B. podani znaki kaznivega dejanja po 327. členu KZ, to je kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, in sicer zato, ker je vozilo zaustavljal tako, da je stal na sredini vozišča. Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ki je veljal v času, ko je obsojenec storil kaznivo dejanje, je namreč v 2. odstavku 150. člena določal, da se mora pooblaščena oseba, ko daje znake, postaviti tako, da jo lahko udeleženci v prometu, katerim so znaki namenjeni, zlahka in z zadostne razdalje opazijo. V Pravilniku o znakih, ki jih udeležencem v prometu dajejo pooblaščene osebe, pa je bilo celo določeno, da je znak za ustavitev vozila, dan na odprti cesti, veljaven samo, če stoji pooblaščena oseba na vozišču. Ni utemeljena trditev, da je zato policist, ko je pri ustavljanju obsojenčevega vozila stal na vozišču, sam sebe in druge ogrožal v prometu, pač pa je to posledico povzročil obsojenec, ki vozila ni ustavil, pač pa je celo pospešil hitrost avtomobila in z njim peljal naravnost proti policistu, ki je moral, da bi se izognil povoženju, odskočiti, obsojenec pa se ni ustavil, temveč je z vozilom ušel. S tem je obsojenec s silo preprečil policistu uradno dejanje, ki ga je le-ta opravljal v okviru nalog javne varnosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).