Jedro

Izterjave davčnih zaostankov z javno dražbo ni mogoče šteti med ukrepe za denacionalizacijo premoženja po 3., 4. in 5. členu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve občine z dne 8.7.1992, s katerim je bil zavržen njegov zahtevek za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno A. in A.M. V obrazložitvi navaja, da je že sama zahteva vlagatelja - tožnika, pomanjkljiva, saj pravni temelj podržavljanja ni naveden, niti ni navedeno premoženje, ki naj bi bilo podržavljeno njegovim staršem. Iz priloženih listin k zahtevi (spisi pod zap. št. 2 do 9) je le razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno zaradi neplačanih davčnih obveznosti, in sicer na podlagi priloženih sklepov in odločb sodišča, kar vse je sledilo izvršljivemu izkazu davčnih zaostankov Poverjeništva za finance OLO z dne 4.3.1949. Tega dokumenta stranka v spis ni predložila, vendar pa je iz določb 3., 4. in 5. člena zakona o denacionalizaciji jasno razvidno, da izterjava davčnih zaostankov v kateremkoli času ni predvidena kot ukrep, zaradi katerega bi bila potrebna denacionalizacija. Sklicevanje pritožnika na 4. člen zakona o denacionalizaciji - ZDEN je neutemeljeno, saj premoženje ni bilo podržavljeno neodplačano, pač pa odplačno in to z javno dražbo, prav tako pa ni mogoče trditi, da je šlo za ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Glede na pritožbene navedbe o krivičnosti, prisilnosti oziroma nezakonitosti podržavljenja premoženja tožnikovim staršem iz razloga, da bi se odločila za vstop v zadrugo, tožena stranka pojasnjuje, da se v postopkih denacionalizacije ta dejstva sploh ne preverjajo, niti se ne sme ocenjevati, ali je bilo premoženje podržavljeno na takrat zakonit ali nezakonit način. Pomembno je le, ali je akt oziroma listina oziroma drug pravni temelj, ki ga predloži oziroma uveljavlja in dokaže urpavičenec, podlaga za denacionalizacijo po tem zakonu ali ne. Zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je organ prve stopnje utemeljeno vloženo zahtevo zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba nima prav. Čeprav gre v konkretnem primeru za odvzem premoženja tožnikovemu očetu zaradi neplačila davka in poznejše dražbe, je tožnik upravičen do vrnitve tako odvzetega premoženja, ker se je tožnikovemu očetu premoženje odvzelo dejansko z grožnjami, silo in zvijačo državnega organa. Splošno znano je, da se je proti kmetom po vojni vsaj do leta 1954 ravnalo z grožnjami, če ne pristopijo v zadruge. Tako se je z zvijačo, določenimi davki, z raznimi grožnjami, celo z zapori hotelo kmete prisiliti, da vstopijo v zadruge. V dražbenem postopku na sodišču je bil kot cenilec določen uslužbenec okraja. Okraj sam pa je bil dejansko upnik. Že v tem se vidi nezakonitost in zvijača upnika. Morala bi biti posebej cenilec za stavbe, ki so bile tudi predmet prodaje, ter za zemljišča nekdo drug, ne pa uslužbenec okraja. Na dražbi pa je bil kot zdražitelj samo okraj. Zaradi tega nihče drugi ni upal pristopiti kot dražitelj. Tožnik je iz očetovih zapiskov iz leta 1948/49 ugotovil, da je znašal "davčni zaostanek iz leta 1947 in akontacija za leto 1948", posredovan v plačilo 13.11.1948, 131.000 din, mesec dni kasneje, na dan 13.12.1948, 151.000 din in 19.1.1949 151.856 din. Pri vsakem obvestilu o višini davka je bila zapisana grožnja, da je treba znesek poravnati v celoti, in to v roku 24 ur. Od zahtevanega zneska je oče poravnal 30.000 din, preostanek 121.865 din pa je postal predmet prisilne izterjave.

Bistvo ugovora dosedanjim negativnim odločitvam prvo in drugo stopenjskega organa sloni na vrednostnih primerjavah, ki kažejo na očitno krivico. Znesek 151.856 din pomeni "preveden" po srednjem tečaju Banke Slovenije z dne 24.9.1992 za dolar (odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionalnega premoženja - Uradni list RS, št. 24 z dne 22.5.1992) - brez upoštevanja decimalk:

1.161.653 SIT: Plačilo davka v znesku takratnih 30.000 din, pa današnjih 220.500 SIT. Za preostanek 120.865 din zaostanka davka pa je bilo potem na dražbi prodanih 4 ha 2 a 72 m2 orne zemlje in vinograd, z manjšo hišo in gospodarskim poslopjem, kar je razvidno iz priložene dokumentacije. V zadevi, ki je predmet pritožbe, ne gre za primer državljanske nepokorščine, temveč za primer uzurpacije s strani takratnih oblasti. Kako bi si sicer lahko predstavljali bodočnost očetovega kmetovanja z okoli 12 ha zemlje, če bi mu vsako leto na dražbi prodali nekaj čez 4 ha zemlje in vrsto drugega premoženja. Tožnik še navaja, da je bilo v Sloveniji pred drugo svetovno vojno potrebno za 1 ha njivske površine plačati vrednost vsaj 9-ih dobrih krav. Če bi upoštevali tako razmerje vrednosti krav in zemlje, ki je bila posledica prostega trga, bi ob dražbi zemljišč tožnikovega očeta moral biti 1 ha zemlje vreden vsaj 120.000 din. Tako pa bi ob ravnanju brez sile in zvijače tudi, če bi bil davek brez zvijače odmerjen, kar pa ni bil, zadoščalo za plačilo davčnega zaostanka že 1 ha zemlje, ne pa celo nekaj nad 4 ha, s hišo in gospodarskih poslopjem vred. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo razveljavi, ter zadevo vrne toženi stranki v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Posredno pa, da se rešitev te zadeve odstopi enoti temeljnega sodišča. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se predlaga denacionalizacija premoženja, ki je bilo tožnikovemu očetu podržavljeno zaradi neplačanih davčnih obveznosti. Iz predloženih listin k zahtevi in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno odplačno z javno dražbo, ki jo je na podlagi izvršljivih izkazov davčnih zaostankov Poverjeništva za finance OLO z dne 4.3.1949 izvedlo sodišče. Po (ZDEN) so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 3., 4. in 5. čl. tega zakona. Tožnik se sklicuje na pravno podlago iz 4. člena navedenega zakona, po kateri so upravičenci do denacionalizacije tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V navedenem členu zakon za razliko od 3. člena, ki točno našteva, kateri predpisi so neposredna podlaga za denacionalizacijo, blanketno razširja krog upravičencev tudi na tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno 1) po drugih predpisih oziroma 2) z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Pojem "drugi predpisi" je v tem primeru treba razlagati restriktivno in v skladu z namenom zakona, izraženem v njegovem 1. členu, po katerem zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. To pomeni, da pod "drugimi predpisi" niso mišljeni katerikoli predpisi, ampak le predpisi sprejeti oziroma izdani z namenom prisilnega sistemskega podržavljanja zasebne lastnine. Tožnik sicer svojega zahtevka ne opira neposredno na določen predpis kot pravno podlago za podržavljanje, ampak trdi, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi grožnje, sile in zvijače državnega organa, ki je zaradi plačilne nezmožnosti visoko odmerjenih davkov od kmetijske dohodnine, dolg izterjal v dražbenem postopku, v katerem je bilo okraju kot edinemu zdražitelju prodanih na podlagi nizko ocenjenih vrednosti in po najmanjši ponudbi 4 ha 2 a 72 m2 orne zemlje in vinograd, z manjšo hišo in gospodarskim poslopjem.

Pri podržavljanju premoženja v tem primeru ne gre za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, saj iz dokazov, ki so zbrani v spisu, izhaja, da je bila dražba izvedena na podlagi izvršljivega izkaza davčnih zaostankov Poverjenstva za finance OLO z dne 4.3.1949. Tožena stranka je zato v odločbi pravilno ugotovila, da iz določb 3., 4. in 5. čl. ZDEN ne izhaja, da bi bila izterjava davčnih zaostankov v kateremkoli času predvidena kot ukrep za denacionalizacijo premoženja ter da je bilo v tem primeru premoženje podržavljeno odplačno z javno dražbo in da ni šlo za ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Sodišče je tudi ocenilo, da ni pravne podlage za odstop zadeve v odločanje temeljnemu sodišču v nepravdnem postopku, ker premoženje, ki je predmet postopka, ni prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDEN).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 40. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).