Jedro

Če pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti tudi vse tisto, kar po njenem mnenju podpira njeno mnenje, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena takšna ali drugačna napaka. Če pritožnica ne navede, kaj naj bi podpiralo njeno mnenje o nepravilnosti postopanja in odločitve, je pritožba brez razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.136,76 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala je plačilo 155.602,39 EUR s pripadki. Trdila je, da je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 04/07 z dne 23. 1. 2007. Po svojih navedbah je sama sklenila z Evropsko komisijo Sporazum o donaciji LIFE NAT/SI/000066 za projekt L. - B. Ta se je izvajal od leta 2007 do 2011. Pogodbo št. 04/07 je tožeča stranka sklenila zaradi izvajanja Sporazuma o donaciji. S to pogodbo je tožena stranka prevzela opravo nekaterih storitev, ki so se sicer izvajale v okviru navedenega projekta. Pri izvedbi projekta L. - B. naj bi tožena stranka nastopala kot enakovreden partner v razmerju do Evropske komisije.

2. Evropska komisija je po navedbah tožeče stranke v letih 2014 in 2015 opravila več revizijskih postopkov. V njih je ugotovila več nepravilnosti pri izvajanju projekta. Glavnina očitkov se je nanašala na nepravilnosti glede časovnih listov osebja, evidenc delovnih ur osebja, zamud z evidencami in na neujemanje števila ur. Zaradi tega je Evropska komisija štela za neupravičene stroške za osebje v višini 858.897,42 EUR. Te stroške je prej dobila tožeča stranka plačane v okviru projekta, jih pa je morala vrniti. Od tožene stranke je zahtevala vrnitev sorazmernega deleža. Trdila je, da je tožena stranka kršila Pogodbo št. 04/07 na razne načine, zlasti pa, ker v časovne liste ni vpisovala letnih dopustov in bolezni, evidenc naj bi tudi ne pripravila oseba, zaposlena pri toženi stranki. Ni izkazala plačila potrošnega materiala, za katerega je zahtevala povračilo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah nasprotovala zahtevku. Trdila je, da ni bila enakovredni partner, temveč da je sklenila pogodbo z Evropsko komisijo le tožeča stranka. Tožena stranka naj bi sklenila pogodbo izključno s tožečo stranko in ne z Evropsko komisijo. Obširno je navajala dejstva, ki naj bi kazala na to, da ni kršila svojih obveznosti nasproti tožeči stranki. Predložila je tudi številne listinske dokaze.

4. Tožeča stranka je na takšne nasprotne trditve odgovorila le zelo splošno. Na (edino) pripravljalno vlogo tožene stranke pa sploh ni odgovorila.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je, da tožena stranka pogodbenih obveznosti ni kršila. Kot razlog je navedlo, da je tožena stranka obrazloženo navedla, da je spoštovala vse pogodbene obveznosti in ravnala po navodilih tožeče stranke. Vsa izplačila je tožena stranka prejela na temelju priloženih listin. Vse listine je tožeča stranka potrdila. Teh trditev pa tožeča stranka ni zanikala.

6. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je najprej opisala vsebino projekta L. - B. in kakšne naj bi bile obveznosti tožene stranke. Ponovila je trditev, da je bila tožena stranka enakovreden pogodbeni partner. Opisala je izid revizijskega postopka. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da ni izvedlo dokaznega predloga s Končnim poročilom in pa, da ga ni upoštevalo. Prvostopenjsko sodišče se naj bi postavilo na stališče, da je tožeča stranka vložila tožbeni zahtevek na temelju 239. člena OZ. Mnenje prvostopenjskega sodišča naj bi bilo, "da ne gre za poslovno škodo, ampak za kršitev določil pogodbe, katerega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje". Sodišče naj bi kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega naj bi nobena stranka ne zatrjevala. Izdana naj bi bila sodba presenečenja. Sodišče naj ne bi ugotovilo, da se je nepravilen obračun raznih stroškov s strani tožene stranke pokazal šele z ugotovitvami revizije, ki jo je opravila Evropska komisija.

7. Pritožba še navaja, da naj bi bilo v končnem revizijskem poročilu posebej izpostavljeno, da so neupravičeni tudi nekateri stroški partnerjev, razen osebja. Tožena stranka naj bi evidence opravljenih ur svojih delavcev in vse ostale evidence vodila nezanesljivo in netočno. Odločitev Evropske komisije naj bi implicirala sklep, da gre za krivdno odgovornost izvajalcev projekta.

8. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev.

9. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

10. Tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti in zato ni dolžna plačati odškodnine tožeči stranki.

11. Stranki tega postopka sta sklenili Pogodbo št. 04/07 dne 23. 1. 2007 (priloga A3). Tožeča stranka - in le ona - pa je sklenila tudi Sporazum o donaciji LIFE NAT/SI/000066 za projekt L. - B. Njena pogodbena stranka je bila Evropska skupnost; Evropska komisija je namreč le organ Evropske skupnosti. Sporazum o donaciji LIFE NAT/SI/000066 za projekt L. - B. zavezuje le njuni pogodbeni stranki. Ker tožena stranka ni bila stranka sporazuma, iz njega ni bila niti upravičena, niti zavezana. Tudi kršiti ga ni mogla. Tožeči stranki bi kvečjemu lahko odgovarjala za kršitve Pogodbe št. 04/07, če bi bile storjene. Mnenje tožeče stranke o tem, da je bila tožena stranka "enakovreden partner", verjetno Sporazuma o donaciji LIFE NAT/SI/000066 za projekt L. - B., so bile ne le nejasne, temveč tudi brez vsake opore v listinskem gradivu.

12. Evropska komisija je naročila revizijo, ki je potem (v končnem poročilu) ugotovila vrsto kršitev. Gre za kršitve tožeče stranke. Tožena stranka je morala zato Evropski skupnosti vrniti znesek denarja. Če je tožeča stranka kršila svoje obveznosti iz Sporazuma o donaciji LIFE NAT/SI/000066 za projekt L. - B., to seveda ne pomeni, da jih je kršila tudi tožena stranka. Ta, kot je že bilo pojasnjeno, tako ali tako ni bila pogodbena stranka navedenega sporazuma.

13. Pritožbeno sodišče se enako kot pred njim že sodišče prve stopnje niti ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne vrste pogodbe je bila Pogodba št. 04/07, saj to niti ni bilo pomembno za odločitev v zadevi. Ker so bile pogodbene obveznosti določene z Pogodbo št. 04/07, in dodatno še opredeljene s standardnimi administrativnimi določbami ( v nadaljevanju: SAP) in z "zavezo partnerja", so za odločitev o utemeljenosti toženega zahtevka odločilne le te listine. Zadnja je določala le, katere dele projekta bi morala izvršiti tožena stranka. Glavnino zavez pa je določala Pogodba št. 04/07. 14. V 2. členu Pogodbe št. 04/07 je tožena stranka potrdila, da ji je znana vsebina projekta, da ima celotno projektno prijavo in da je s podpisom listine "partner commitment" prevzela odgovornost za izvršitev storitev in za izdelavo potrebnih poročil. Teh 2. člen Pogodbe št. 04/07 ni opredelil; je pa določal najvišji mogoči znesek, ki bi lahko bil izplačan toženi stranki. 2. odstavek 4. člena Pogodbe št. 04/07 je zavezoval toženo stranko k temu, da bo vodila vse finančne in upravne listine v skladu s SAP za projekte LIFE, če na skupnih sestankih partnerjev in tožeče stranke ne bo dogovorjeno drugače. V 5. členu Pogodbe št. 04/07 se je tožena stranka zavezala k izpolnjevanju poročil o porabi časa (angl.: "term sheets") po navodilih tožeče stranke, k pošiljanju teh poročil tožeči stranki, in je tudi omejeval skupno višino porabljenih ure in denarja. Končno je še 7. člen Pogodbe št. 04/07 določal, da bo tožeča stranka plačala partnerjem opravljene storitve na temelju računa, ki bo opremljen z vsemi prilogami. Predhodno bosta pregledana opravljeno delo in stroški. Ta določba se je nanašala tudi na toženo stranko kot eno od partneric tožeče stranke.

15. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti. Tožena stranka je temu nasprotovala s svojimi obširnimi in natančnimi nasprotnimi trditvami. Te trditve bo pritožbeno sodišče povzelo v skrajšani obliki.

16. Tožena stranka je odgovorila, da je na tožečo stranko redno naslavljala zahtevke za plačilo. V njih je pregledno navedla različne vrste stroškov, del in ostalo. Vsakemu zahtevku je bila priložena situacija. Za vsa dela je vodila in hranila gradbeni dnevnik, tega je poslala tudi tožeči stranki. Tožena stranka je še navedla, da se je končno revizijsko poročilo nanašalo na nepravilno uveljavljanje zahtevkov tožeče stranke nasproti Evropski komisiji in ne na izpolnjevanje Pogodbe št. 04/07 s strani tožene stranke. Kolikor se revizija sploh nanaša na listine, ki jih je predložila tožena stranka tožeči stranki, se torej nanaša le na gradbene dnevnike. Evropska komisija je očitala različne pomanjkljivosti, npr. to, da niso navajali imen oseb. Pogodba št. 04/07 ali pa SAP potrditvah tožene stranke tožene stranke nista zavezovali tožene stranke k takšnemu ravnanju. Delo delavcev naj bi bilo tudi izkazano s prilogami k zahtevkom za izplačilo, teh pa tožeča stranka sploh ni predložila Evropski komisiji. Tožena stranka tudi ni odgovorna za ravnanje tožeče stranke ki je bilo takšno, da gradbenih dnevnikov sploh ni predložila revizijskemu organu. Časovnice (evidence opravljenih ur) je morala izpolnjevati tožena stranka po navodilih tožeče stranke (5. člen Pogodbe št. 04/07); tožena stranka je svoje trditve v zvezi s časovnicami utemeljila še podrobneje. Tožeča stranka je potrditvah tožeče stranke vse časovnice ustvarila šele naknadno, pri njih ni upoštevala odsotnosti z dela. Ožigosala pa jih je z žigom iz leta 2010, ko so bila dela že končana. Tožena stranka ni uveljavljala več stroškov kot je bilo dopustno; če pa jih je tožeča stranka uveljavljala v razmerju do Evropske komisije, pa za to tožena stranka ni odgovorna. Tožeča stranka je vse listine tožene stranke potrdila, zato za morebitne nepravilnosti listin tožena stranka ne more biti odgovorna. Popravkov listin, h katerim spadajo tudi gradbeni dnevniki, ni zahtevala nikoli.

17. Tožena stranka je izpodbijala zahtevek tožeče stranke tudi glede višine in zamudnih obresti.

18. Vseh teh trditev o dejstvih, in še številnih bistveno bolj podrobnih, tožeča stranka ni prerekala, niti ni predložila kakšnega novega dokaza. Glede na 2. odstavek 214. člena ZPP so takšna neprerekana dejstva veljala za ugotovljena. Ker tožeča stranka ugotovljenih dejstev niti ni utemeljeno izpodbijala, je na njih vezano tudi pritožbeno sodišče. Glede teh dejstev njih pritožbeno sodišče, kolikor jih ni povzelo samo, sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

19. Ker tožena stranka ni kršila svojih pogodbenih obveznosti, tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine na nobenem pravnem temelju, niti na primer na pravnem temelju 2. odstavka 239. člena OZ.

20. Pritožbeno sodišče je dolžno opraviti delni preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. To mu nalaga 2. odstavek 350. člena ZPP, ki pa takšen preizkus omejuje na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pa na preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava. Tega je pritožbeno sodišče opravilo v predhodnih robnih številkah obrazložitve.

21. Tožeča stranka je v pritožbi očitala prvostopenjskemu sodišču, da je izdalo sodbo presenečenja. Ta očitek je povezala še s 239. členom OZ. Prvostopenjskemu sodišču se očita tudi, da je bilo mnenja, da je tožeča stranka očitala toženi stranki kršitev pogodbe. Pritožnica v pritožbi navaja, da tega ni trdila. K vsemu temu je pritožnica dodala še, da je prvostopenjsko sodišče kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega naj bi nobena stranka ne zatrjevala (str. 3 pritožbe). Katero naj bi bilo to dejstvo, pritožbenemu sodišču niti ob večkratnem skrbnem branju pritožbe ni uspelo ugotoviti.

22. Pritožbene navedbe niso le v veliki meri nerazumljive, temveč so tudi v nasprotju s trditvami tožeče stranke same. V tožbi je na str. 3 trdila, da je tožena stranka "v prvi vrsti kršila svoje pogodbene obveznosti. Tožena stranka je namreč kršila določila Pogodbe št. 04/07 in skupne določbe Sporazuma o donaciji in svojo pogodbeno obveznost ... Tožena stranka torej v prvi vrsti odgovarja po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ)."

23. Prvostopenjsko sodišče je izrecno zapisalo, da "tožeča stranka ni izkazala kršitve pogodbenih obveznosti". Kot pravni temelj je sicer nepravilno navedlo 131. člen OZ, ki ga je razumelo kot pravni temelj tudi za preizkus, ali ni mogoče utemeljena odgovornost za kršitev pogodbenih obveznosti. Da pa sta stranki sklenili le Pogodbo št. 04/07, pa je prvostopenjsko sodišče odločilo (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Nobenega presenečenja za tožečo stranko torej ne more biti, saj je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo pravnemu mnenju glede pravnega temelja za odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka poleg tega tudi ne navaja, katera dodatna dejstva bi sicer navajala, če ne bi šlo za sodbo presenečenja. Da bi jih, v pritožbi zgolj navrže, jih pa ne navede.

24. Nepomembno je, ali se je kršitev pogodbenih obveznosti ugotovila šele z revizijo, ki jo je opravila Evropska komisija. Odločilni razlog prvostopenjskega sodišča je pač bil, da tožeča stranka ni uspela dokazati nobenih kršitev, in da lahko tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko le zahtevke zaradi kršitve Pogodbe št. 04/07. Glede na takšno mnenje, s katerim se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, je tudi vseeno, kdaj in s katero listino je bila ugotovljena tista kršitev, ki jo je storila tožeča stranka.

25. Daleč največji del pritožbe pa pomeni ponavljanje besedila, ki je sicer na str. 2 do 5 tožbe. To ponavljanje je dobesedno ali skoraj dobesedno. Pritožba prepisuje celo nekatere tožbene trditve in mnenja, o katerih potem prvostopenjska sodba molči v celoti, ker so bile za odločitev nepomembne. Zapisano velja npr. za mnenje o materialnih stroških in o krivdnem ravnanju in (str. 4 in 5 pritožbe).

26. S takšnimi pritožbenimi navedbami tožeča stranka ne more doseči preizkusa pravilnosti prvostopenjske sodbe. Preizkus glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja opravi pritožbeno sodišče izključno v mejah pritožbenih razlogov. Tako jasno določa začetni del 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeni razlog je tisto, kar "kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev" (glej geslo: "razlog" v SSKJ: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=razlog&hs=1). Če torej pritožnica izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, mora navesti tudi vse tisto, kar po njenem mnenju podpira njeno mnenje, da je bila v okviru prvostopenjskega sojenja napravljena takšna ali drugačna napaka. Če pritožnica ne navede, kaj naj bi podpiralo njeno mnenje o nepravilnosti postopanja in odločitve, je pritožba brez razlogov.

27. Če pritožnica želi doseči preizkus, ki bi presegal preizkus po uradni dolžnosti, mora torej tudi v pritožbo zapisati konkretne razmisleke, ki se nanašajo na sodbo ali postopek pred prvostopenjskim sodiščem, in so takšne narave, da bi lahko vplivale na pravilnost sodbe same (gl. 1. odstavek 339. člena ZPP). To pomeni, da mora pritožba konkretno zapisati, katera ravnanja prvostopenjskega sodišča naj bi bila po njenem mnenju nepravilna, in razloge za to. Prav tako mora konkretno navesti, iz katerih drugih razlogov je nemara nepravilna izpodbijana prvostopenjska sodba. Če pritožnica ne ravna tako, se pritožbeno sodišče omeji na preizkus po uradni dolžnosti. Kolikor je tožeča stranka v pritožbi zgolj prepisala svoje tožbene navedbe,

28. Zapisano stališče pritožbenega sodišča ustreza ne le ustaljeni sodni praksi višjih sodišč, temveč tudi ustaljeni sodni praksi VS RS. Razlika je le v tem, da VS RS ne odloča o pritožbi, temveč o reviziji. Sicer pa se tudi za revizijski postopek uporabljajo številne določbe določbe ZPP o pritožbenem postopku (383. člen ZPP). Ustaljena sodna praksa VS RS je, da "ponavljanje pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe" (glej npr. odločbe VS RS, opr. št. III Ips 31/2014, r. št. 8; II Ips 36/2015, r. št. 9; II Ips 11/2017, r. št. 12). Smiselno isto velja tudi za pritožbeni postopek. Prepis ali kakšno drugo ponavljanje navedb, danih v prvostopenjskem postopku, ne vsebuje razlogov, saj prezre odločitev sodišča, sprejeto v prvostopenjski sodbi.

29. Vsebinsko pa je bilo ponavljanje tožbenih navedb v pritožbi zgrešeno že zato, ker je tožena stranka prav v obširnem odgovoru na tožbo, in potem še v (edini) pripravljalni vlogi obširno, in nikakor ne zgolj pavšalno, nasprotovala prav vsem trditvam tožeče stranke o domnevnih pogodbenih kršitvah. Tem trditvam pa tožeča stranka, razen povsem splošno, v svoji edini pripravljalni vlogi (z dne 29. 3. 2017), sploh ni nasprotovala. Ponavljanje tožbenih navedb v pritožbi niti ne poskuša izpodbiti odločilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v teku postopka ni obrazloženo prerekala nasprotnih trditev tožene stranke.

30. Pritožba tudi prav ničemer ni konkretizirala očitane opustitve izvedbe dokazov. Kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni, in kako bi lahko vplivali na izid postopka, pritožba ne navaja. Tudi v tem delu ostaja povsem nedoločna.

31. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do nagrade v višini 2.000 OT, kolikor je tudi zahtevala (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OT), do povrnitve stroškov po 6. členu OT v višini 30 OT, in do DDV. Skupaj je upravičena do povrnitve 1.136,76 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.