Z obravnavanim prekrškom ni varovan policist kot fizična oseba, temveč njegovo izvrševanje nalog uradne osebe, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi z izdajo plačilnega naloga odločal o lastni zadevi. Policist ni stranka v postopku, niti priča niti nima katerega od drugih položajev po 1. točki 35. člena ZUP, temveč je uradna oseba, ki izda plačilni nalog na podlagi lastne zaznave prekrška po prvem odstavku 57. člena ZP-1.
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 12/2025 z dne 18. 9. 2025 prekršen 58. člen Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 1. točko 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).
1.Policijska postaja Ljubljana Šiška je obdolženemu A. A. izdalo plačilni nalog št. 0000124825915 z dne 6. 5. 2023 zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), pri čemer mu je izreklo globo v znesku 417,29 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 977/2023 z dne 25. 10. 2024 obdolženčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter mu naložilo v plačilo stroške postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 12/2025 z dne 18. 9. 2025 ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se plačilni nalog odpravi, stroški postopka pa bremenijo proračun.
2.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je zoper navedeno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 58. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 1. točko 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da navedeno kršitev ugotovi.
3.Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti posredovalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je v odgovoru nasprotoval stališču vložnice ob pritrjevanju stališču sodišča druge stopnje. Posebej je poudaril pomen pravice do nepristranskega odločanja, ki je bila kršena, ker je po stališču zagovornika plačilni nalog izdal policist, ki je bil hkrati z ravnanjem tudi oškodovan.
4.Vrhovna državna tožilka nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da bi policist B. B., ki je izdal plačilni nalog obdolžencu zaradi nedostojnega vedenja po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, moral biti izločen. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je navedeni policist odločal o svoji zadevi, saj se je nedostojno vedenje nanašalo nanj, s čimer je nastal konflikt interesov, ki zahteva izločitev policista iz postopka odločanja in je zato podana kršitev po drugi alineji prvega odstavka 62. člena ZP-1, ker je pri odločanju v postopku o prekršku sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena. Vložnica poudarja, da je šlo za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 na podlagi osebne zaznave policista, ker naj bi se obdolženec do njega kot uradne osebe vedel nedostojno. Izpostavlja, da je objekt varovanja obravnavanega prekrška nemotena izvedba uradnega postopka. Na tej podlagi vložnica zatrjuje, da je policist postopal z namenom, da bi zagotovil miren potek uradnega poslovanja, zaradi česar ne drži, da je postopal v svoji zadevi oziroma da bi bil stranka postopka.
5.Pri izločitvi uradne osebe se po določbi prvega odstavka 58. člena ZP-1 v hitrem postopku uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ureja absolutne izključitvene razloge (35. člen ZUP) in odklonitvene razloge (37. člen ZUP). Med izključitvene razloge sodijo tudi izrecno (taksativno) določeni položaji uradne osebe in sicer stranke, soupravičenca oziroma sozavezanca, priče, izvedenca, pooblaščenca ali zakonitega zastopnika stranke (1. točka 35. člena ZUP). Glede na to, da je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi se policist moral izločiti na podlagi 1. točke 35. člena, ker je odločal o svoji zadevi, je pritrditi stališču vrhovne državne tožilke, da je višje sodišče štelo, da je bil pri policistu podan položaj enega od izključitvenih razlogov po 1. točki 35. člena ZUP.
6.Plačilni nalog je bil izdan zaradi nedostojnega vedenja, ki je v plačilnem nalogu konkretiziran z okoliščinami, da je pri zbiranju obvestil od obdolženca, slednji policista prekinjal med govorom, nanj povzdigoval glas, proti njemu žugal s pisalom in mu rekel "aha B. B. ste, boste že videli", poleg tega se je z uradno osebo prepiral glede postopka. Pri presoji, ali je odločal o svoji zadevi in ali je podan konflikt interesov, je odločilna narava prekrška, zaradi katerega je policist izdal plačilni nalog. Prekršek po drugem odstavku 7. člena tedaj veljavnega ZJRM-1 je bil podan, kadar se storilec prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju. Po ustaljeni sodni praksi je prekršek namenjen zaščiti uradnih oseb državnih in lokalnih skupnosti, ki izvršujejo zakone ali podzakonske predpise, s čimer se posredno varuje tudi državo, ki preko teh oseb izvršuje zakone.
7.Z obravnavanim prekrškom se torej varuje nemoteno izvrševanje zakonskih in podzakonskih predpisov. Zaradi varstva izvrševanja predpisov pa so pred nedostojnim vedenjem z določitvijo prekrška varovane uradne osebe. Glede na navedeno z obravnavanim prekrškom ni varovan policist kot fizična oseba, temveč njegovo izvrševanje nalog uradne osebe, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi z izdajo plačilnega naloga odločal o lastni zadevi. Poleg tega sam pojem nedostojnega vedenja po SSKJ pomeni vedenje, ki mu manjka dostojnosti, vljudnosti, ta pojem pa se ne nanaša na policista osebno temveč na splošna pravila vljudnosti in dostojnosti, ki veljajo v družbi. Policista tako ni mogoče šteti niti kot oškodovanca po obravnavanem prekršku. Glede na navedeno policist ni stranka v postopku, niti priča niti nima katerega od drugih položajev po 1. točki 35. člena ZUP temveč uradna oseba, ki izda plačilni nalog na podlagi lastne zaznave prekrška po prvem odstavku 57. člena ZP-1. Na tak položaj ni uporabljiva določba 1. točke 35. člena ZUP, zato je stališče druge stopnje o tem, da bi se policist moral izločiti iz odločanja, ker je odločal o lastni zadevi, nepravilno, saj nima podlage v zakonski določbi.
8.Zagovornikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-185/14-19 z dne 28. 9. 2026 ni uspešno, saj je v navedeni zadevi Ustavno sodišče presojalo drugačen primer. Predmet presoje so bile določbe 78. člena ZKP, ki urejajo kaznovanje zaradi žalitve sodišča, v primerih, ko je žaljiva izjava namenjena sodečemu sodniku. Ob presoji je ugotovilo, da takšna ureditev ni skladna s pravico do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave. Ob pregledu izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča se izkaže, da je poudarilo, da kadar je sodna veja oblasti predmet kritike prav zaradi sodnikovega ravnanja, je podana utemeljena bojazen vzpostavitve dvoma, ali je sodnik odločil nepristransko. Svojo presojo je oprlo na sodbo ESČP v zadevi Pečnik proti Sloveniji, ki se nanaša na nepristranskost sodišča, kar zagotavljata 23. člen Ustave in 6. člen EKČP. Z določbami ZKP ter ZJRM-1 sta urejeni dve v bistvenih značilnostih različni abstraktni dejanski stanji. Po 78. členu ZKP je predmet kaznovanja žaljiva izjava, ki se nanaša na sodečega sodnika oziroma senat, predmet kaznovanja po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 pa nedostojno vedenje, ki se nanaša na splošna družbena pravila vljudnosti in dostojnosti, kot je že bilo pojasnjeno. Ni mogoče spregledati, da po izrecni določbi sedmega odstavka 78. člena ZKP kaznovanje po navedenem členu ne vpliva na pregon in izrek kazni za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno z žalitvijo, s čimer je sodniku z zakonom omogočen potencialni status oškodovanca v morebitnem nadaljnjem postopku. Drugače kot pri kaznovanju s strani sodišča zaradi žalitve, ima obdolženec zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo polne jurisdikcije, na katerega se primarno nanaša pravica do nepristranskega sojenja, kar zagotavlja, da bo obdolženec deležen poštenega sojenja. Kot že poudarjeno, je predmet varstva obravnavanega prekrška nemoteno izvrševanje pooblastil, ne pa posameznih policistov osebno. Navedena odločba tako ni uporabljiva za obravnavani primer.
9.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje napačno tolmačilo 1. točko 35. člena ZUP ter nepravilno štelo, da bi se moral policist izločiti iz postopka. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo prvega odstavka 58. člena ZP-1 v zvezi s 1. točko 35. člena ZUP.
10.Vrhovno sodišče je v posledici navedenega na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bil s sodbo Višjega sodišča prekršen prvi odstavek 58. člena ZP-1 v zvezi s 1. točko 35. člena ZUP ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo, saj je bil zakon prekršen v obdolženčevo korist.
11.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev sta glasovala sodnica Maja Baškovič in sodnik Mitja Kozamernik.
-------------------------------
Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 23/2019 z dne 15. 10. 2019.