Jedro

Sodišče o tem, ali bo dovolilo spremembo obtožnice in na njeni podlagi odločilo, ne odloča posebej in o tem v sodbi tudi ne navede razlogov, temveč se do spremenjene obtožbe opredeli tako, da na njeni podlagi odloči. KZ-1 v enajstem (sedaj dvanajstem) odstavku 86. člena določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora, določene s tem členom (torej z delom v splošno korist), odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom, kar pomeni, da obdolžencu ni dovoljeno s sodbo naložiti, da mora opraviti delo, ne da bi to sam (ne njegov zagovornik) predlagal, oziroma ne da bi, če to predlaga državni tožilec, na takšen predlog izrecno pristal.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega N.M. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 38270/2012 z dne 3. 7. 2017 obdolženega N.M. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako kaznivo dejanje po navedenih zakonskih določilih določilo kazen 4 mesece zapora, nato pa mu po tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora, ki se izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora ob uporabi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 v času dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 420 ur dela. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in da obdolženca in zagovornika obvesti o seji senata.

3. Na pritožbo je odgovoril mag. G.P., okrožni državni tožilec z Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju.

4. Seje pritožbenega senata sta se udeležila višja državna tožilka in zagovornik obdolženca, ni pa se je udeležil obdolženi N.M., čeprav je bil o njen v redu obveščen, zato je bila v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP opravljena v njegovi nenavzočnosti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Njeni navedbi, da je v ponovljenem postopku državni tožilec spremenil in razširil obtožnico obdolženemu N.M. v škodo, ni mogoče pritrditi. Obdolženec je bil s prvo sodbo spoznan za krivega, da je v sostorilstvu storil dve kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pri čemer je bil sostorilec znan, v ponovljenem sojenju pa mu obtožba prav tako očita storitev dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije v sostorilstvu, le da je kot sostorilec, to je tisti, ki je podpisal pogodbo, v obeh primerih neznana oseba. Takšna sprememba, z ostalim, natančnejšim opisom obdolženčevega ravnanja, ki kaže na njegov preslepitveni namen, ne pomeni spremembe obtožbe obdolžencu v škodo, prav tako pa ne spremembam opisa kaznivih dejanj prilagojena časovna opredelitev storitve dejanj, saj gre še vedno za isti kaznivi dejanji in obdolžencu se v opisih ne očita nič več, kot mu je bilo očitano v prvi sodbi prvostopenjskega sodišča. Pritožbi tako ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo prepoved načela reformatio in peus po 385. členu ZKP, saj slednje zapoveduje, da se sodba, če je pritožba podana samo v obdolženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, to pa v obravnavanem primeru s povzetim ni bilo storjeno. Zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi ne grozi, zato podrobnejša časovna opredelitev storitve kaznivega dejanja obdolžencu ni v škodo, prav tako je bilo obema obdolžencema že v prvem sojenju očitano, da sta poslovno goljufijo storila v sostorilstvu pri sklenitvi in izvajanju posla in zato tudi glede tega očitka obtožba obdolženemu N.M. ni bila spremenjena v škodo.

7. Prav nima pritožba niti, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje primarno in predhodno odločiti, ali bo dovolilo spremembo in razširitev obtožnice ter v sodbi navesti razloge, zaradi katerih je spremembo dovolilo, in da je zato, ker tega ni storilo, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedenega ravnanja ZKP namreč ne predvideva. Sodišče o tem, ali bo dovolilo spremembo obtožnice in na njeni podlagi odločilo, ne odloča posebej in o tem v sodbi tudi ne navede razlogov, temveč se do spremenjene obtožbe opredeli tako, da na njeni podlagi odloči. Kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, zato ni podana.

8. Glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo S.P., pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer pravilno opozarja na pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu, to je o očitku obdolženemu N.M., da je storil kaznivo dejanje v sostorilstvu z neznanim storilcem, torej na pomanjkanje razlogov o zavesti in volji obdolženca o skupni izvršitvi dejanja ter prav tako o objektivni komponenti sostorilstva. Če obrazložitev tega odločilnega dejstva v sodbi ne bi izostala, bi imela prvostopenjska sodba tudi razloge o tem, na podlagi česa sodišče zaključuje, kaj je kateri od obdolžencev storil in ne bi prišlo do naslednje kršitve, to je do nasprotij med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, na katero prav tako utemeljeno opozarja pritožba. V obrazložitvi sodbe je namreč zapisano, da sodišče zagovoru obdolženega N.M. ni sledilo, ker je oškodovanka S.P. prepričljivo izpovedala, da je pogodbo o odstopu terjatve podpisal N.M., medtem ko se v izreku sodbe N.M. ne očita, da je podpisal pogodbo, temveč je navedeno, da je oškodovanka podpisala pogodbo in aneks k tej za izterjavo 14.731,24 EUR ter obresti, ki jo je za družbo F.&i., d.o.o. podpisal sostorilec. Na nasprotje med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo pritožba utemeljeno opozarja tudi v delu, kjer sodišče prve stopnje dokazno oceno opira na navedbo priče L.M., da je svoj dolg poravnala v celoti, skupaj z zamudnimi obrestmi, torej 9.000,00 EUR, medtem ko je v izreku sodbe navedeno, da je M. (pravilno bi bilo L.M.) dejansko nakazala vsaj 6.200,00 EUR. V sodbi tako ni obrazloženo, zakaj sodišče v izreku sodbe ugotavlja, da je nakazala vsaj 6.200,00 EUR, medtem ko dokazno oceno opira na njeno izjavo, da je svoj dolg poravnala v celoti.

9. Nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe ter njenim izrekom je podano tudi s tem, kot pravilno opozarja pritožba, ker se v izreku sodbe obdolženemu N.M. očita, da je deloval kot neformalni zastopnik družbe F.&i., d.o.o., Ptuj, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe o odstopu terjatve T-037/09 ter aneksa k prej navedeni pogodbi, medtem ko je iz pogodbe o odstopu terjatve št. T-037/09 z dne 18. 11. 2009 in aneksa k tej pogodbi z istega dne razvidno, da sta S.P. in L.M. pogodbo o odstopu terjatev podpisali z družbo T.i., d.o.o., Ptuj, S.P. pa aneks k tej pogodbi prav tako z navedeno družbo, ne pa z družbo F.&i., d.o.o., Ptuj, kot je navedeno v izreku sodbe, medtem ko je v razlogih sodbe navedeno še, da ju o plačilu dolga s strani družbe F.&i., d.o.o. oziroma družbe A.r., d.o.o. ni nihče obvestil. Zaradi navajanj različnih gospodarskih družb iz sodbe tako ni jasno razvidno, katero družbo naj bi obdolženi N.M. zastopal in v kakšni povezavi je navedba v izreku sodbe, da je bil najprej neformalni zastopnik družbe F & i, d.o.o., Ptuj, nato pa družbe A, d.o.o., Kidričevo, s tem, da sta bila pogodba in aneks sklenjena z družbo T. d.o.o., Ptuj.

10. Nerazumljiv pa je opis kaznivega dejanja, storjenega na škodo S. P., tudi v delu, kjer je navedeno, koga bi naj obdolženec pri sklenitvi in izvajanju pogodbe preslepil, kar je pri kaznivem dejanju poslovne goljufije odločilno dejstvo. Navedeno je namreč, da je "… s prikazovanjem, da bo družba F. & i, d.o.o. izterjala terjatev, ki jo je P. imela do L. M. in ji bo nato od izterjanega zneska izplačala 65 %, slednjo preslepil, da je z družbo F. & i., d.o.o. podpisala pogodbo in aneks k tej za izterjavo …", kar bi pomenilo, da je preslepil slednjo, torej zadnjo navedeno L.M., in da je ta podpisala pogodbo in aneks, ne pa da je preslepil S. .P, ki ji je L. M. dolgovala denar.

11. Pritožba utemeljeno navaja, da razlogov o sostorilstvu sodba nima tudi glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke A. R. Tudi glede tega kaznivega dejanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je izrek sodbe nerazumljiv v delu, kjer je navedeno, koga je obdolženec preslepil. V opisu kaznivega dejanja je zapisano, da je "…pri sklenitvi in izvajanju pogodbe o odstopu terjatve št. ... z dne 21. 4. 2011 ter aneksa k pogodbi o odstopu terjatve št.... z dne 21. 4. 2011, s prikazovanjem, da bo družba A, d.o.o. izterjala terjatvi, ki jo je R. (prav bi bilo A. R.) imela do F. V. in družbe S M & I, d.o.o., in ji bo nato od izterjanega zneska izplačala 65 %, slednjo preslepil, da je z družbo A, d.o.o. podpisala pogodbo za izterjavo…", iz takšnega opisa pa ne izhaja, da bi naj preslepil oškodovanko A. R., temveč slednjo, torej zadnjo navedeno - družbo S M & I, d.o.o. 12. Na ostale navedbe, razen v delu, kjer pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v prejšnjem sklepu, glede kazenske sankcije pa je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in sicer pravico, da obdolžencu, ko ga spozna za krivega storitve kaznivega dejanja, izreče zaporno kazen, ki je za to kaznivo dejanje predpisana. Ta pravica je bila prekoračena, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist (skladno s sedmim odstavkom 86. člena KZ-1), a tega obdolženec ni predlagal in se tudi ni izjasnil o predlogu državnega tožilca, ki ga je podal v besedi strank, da se kazen izvrši na takšen način. KZ-1 v enajstem (sedaj dvanajstem) odstavku 86. člena določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora, določene s tem členom (torej z delom v splošno korist), odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom, kar pomeni, da obdolžencu ni dovoljeno s sodbo naložiti, da mora opraviti delo, ne da bi to sam (ne njegov zagovornik) predlagal, oziroma ne da bi, če to predlaga državni tožilec, na takšen predlog izrecno pristal. Ker pritožba te kršitve ne uveljavlja, jo pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, sodišče prve stopnje pa bo moralo v ponovljenem postopku, če ga bo ponovno spoznalo za krivega, pred odločitvijo o takšnem načinu izvršitve zaporne kazni obdolženca najprej pozvati, da se o takšnem predlogu državnega tožilca izjasni.

13. Po obrazloženem, ker bistvene kršitve določb kazenskega postopka vselej terjajo razveljavitev sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bodo navedene kršitve odpravljene, sodišče prve stopnje pa bo presodilo tudi ostale pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče, glede na naravo ugotovljenih kršitev, ni moglo ukvarjati in bo v zadevi ponovno odločilo.

14. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.