Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da je bilo ravnanje toženke oz. njenega pokojnega moža protipravno oz. nedopustno, toženka ne more biti odgovorna za njeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 810.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki pa je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 200.096,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se je iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik in navedel, da je pasivna legitimacija toženke podana. Iz upravnega spisa sicer izhaja, da pooblastilo toženke njenemu pokojnemu možu M. Č. ni bilo dano, vendar je upravni organ očitno brez zadržkov sprejel vlogo toženke oz. njenega pokojnega moža. Po prepričanju pritožnika upravni organ od nelastnika oz. neposestnika nepremičnin vloge ne bi smel sprejeti, razen če bi obstajalo izrecno pooblastilo. Če pa le-tega ni, je potrebno takšno vlogo zavreči kot nedovoljeno. Ker v konkretnem primeru upravni organ ni ravnal tako, je nasproti tretjim veljalo, da je postopek pravilen in zakonit. Nadalje je pritožnik očital sodišču prve stopnje, da je ugotovilo dejansko stanje nepopolno, ker ni zaslišalo upravne delavke, ki je pripravila odločbo in delavke v pospeševalni službi. Ti priči bi namreč vedeli povedati o postopku vložitve zahtevka za subvencijo, na podlagi česar bi sodišče prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov, zaradi katerih bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo vrsto dokaznih predlogov in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tako bi moralo uradoma pribaviti tudi celoten upravni spis in odločbo o skrbništvu, kar bi prispevalo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, saj bi se sodišče prepričalo, da je bil zahtevek vložen v imenu in za račun toženke ter je tako podana njena pasivna legitimacija v tej pravdi. Zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik je priglasil tudi pritožbene stroške in predlagal, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Toženka je v odgovoru na pritožbo le-tej v celoti nasprotovala in predlagala, da se zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naložijo stroški odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožnik solastnik do 2/3, toženka pa do 1/3 nepremičnin, vpisanih v vl.št. ... k.o. P. Tožnik je za te nepremičnine v letih 2002 in 2003 pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (pravilno pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja) vložil zahtevek za uveljavljanje neposrednih plačil. Pritožbeno ni sporno, da je takšen zahtevek za ista zemljišča vložil tudi sedaj pokojni mož toženke, M. Č. Tožnikovima zahtevkoma je bilo ugodeno le delno, zato je v obravnavni zadevi zahteval od toženke odškodnino za izgubo na premoženju, ki mu je nastala, ker ni dobil izplačane celotne subvencije.

Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka po členu 131 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za odločitev o odškodninski odgovornosti morajo biti podani vsi elementi, to je nedopustna škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost (krivda). Če eden od teh elementov manjka, odškodninske odgovornosti ni. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati elementa protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja toženke oziroma njenega pokojnega moža. Postopke za uveljavljanje sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike ureja Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2002 in 2003 (v nadaljevanju Uredba). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnja, se v primeru, da uveljavlja neposredna plačila za isto zemljišče več vlagateljev, sredstva odobrijo tistemu, ki dokaže, da zemljišče dejansko obdeluje (IX. odstavek 13. člena Uredbe). Uredba ne prepoveduje vlaganja zahtev za subvencijo, pač pa se v primeru večih zahtev sredstva dodelijo dejanskemu obdelovalcu zemljišča. Vložitev vloge za subvencije s strani pokojnega moža toženke ne predstavlja protipravnega ravnanja, saj s tem pravo ni bilo kršeno. Da bi bilo takšno ravnanje v nasprotju z moralnimi načeli, torej nedopustno, pa tožniku med postopkom na prvi stopnji tudi ni uspelo dokazati. Glede na navedeno tako ni izkazan eden izmed potrebnih elementov civilnega delikta, to je protipravno oziroma nedopustno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz tega razloga utemeljeno zavrnilo.

Ugotavljanje dejanskega obdelovanja zemljišča in odločanje o subvenciji pa je predmet upravnega postopka. Kršitve upravnega postopka bi moral tožnik zato uveljavljati v upravnem postopku. Pritožnik je bil stranka upravnega postopka in ne tretja oseba, nasproti kateri bi veljalo, da je upravni postopek pravilen in zakonit, kar v pritožbi zmotno zatrjuje. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo zavrniti predlaganih dokazov. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8.9.2004 res predlagal zaslišanje referenta, ki je pripravil odločbo, zaslišanje direktorice Agencije ter pridobitev odločbe o skrbništvu, vendar pa pri tem ni določno navedel, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba teh dokazov vplivala na rezultat postopka. Dokazni predlog mora namreč stranka ustrezno konkretizirati. Pritožbena zatrjevanja, da bi lahko priči povedali o postopku vložitve zahtevka za subvencijo in skupaj z drugimi predlaganimi dokazi pripomogli k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, pa ob že navedenem tudi ne prepričajo v potrebnost teh dokazov. Iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da bi lahko predlagani priči izpovedali le o upravnem postopku, katerega pravilnost pa ne more biti predmet pravne presoje obravnavanega civilnega postopka. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne.

Čeprav sicer ni pritrditi sprejetemu razlogu sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije toženke iz naslova dedovanja po pokojnem možu, vendar ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek že iz drugih materialnopravnih razlogov, opredeljevanje pritožbenega sodišča glede toženkine pasivne legitimacije ni več pravno odločilno in zato nepotrebno.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.