Jedro

Delovno in socialno sodišče je v socialnem sporu s področja zaposlovanja in brezposelnosti stvarno pristojno le za spore iz zavarovalnega razmerja, za ostale pa le, kolikor je to v zakonu izrecno predvideno. Ker za spore iz vključitve v program aktivne politike zaposlovanja in spor o vračilu sredstev iz tega naslova niti v ZDSS-1 in niti v ZZZPB ni izrecno predvidena stvarna pristojnost delovnega in socialnega sodišča, je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s tožbo zahtevala plačilo zneska 325.999 SIT s pripadki iz naslova vračila sredstev, ki so bila toženi stranki izplačana v zvezi s spodbujanjem podjetništva kot pomoč pri samozaposlitvi v okviru izvajanja aktivne politike zaposlovanja. Navajala je, da toženec ni izpolnil obveznosti iz pogodbe o izplačilu teh sredstev.

Okrajno sodišče se je izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Menilo je, da gre med strankama v sporu za spor iz ene od temeljnih socialnih pravic na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti in se pri tem sklicevalo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII R 41/2005 z dne 28.10.2005. Delovno in socialno sodišče pristojnosti ni sprejelo in je predlagalo, da na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče RS. Menilo je, da ne gre za socialni spor o pravicah iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, niti za spor o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz tega naslova v smislu določb 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS, št. 2/04), temveč gre za spor v zvezi z aktivno politiko zaposlovanja, ki je obligacijske narave.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Na podlagi določb 4.b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB- Ur.l. RS, št. 5/91 - 67/02) je vključitev v program aktivne politike zaposlovanja opredeljena kot temeljna pravica brezposelne osebe. V 48. členu ZZZPB so predvideni različni ukrepi aktivne politike zaposlovanja, od katerih so nekateri namenjeni neposredno brezposelnim osebam oziroma zavarovancem, nekateri pa delodajalcem kot pomoč pri ohranjanju zaposlitev in ustvarjanju možnosti za nove zaposlitve. Tako je v 49. členu iz naslova vključitve v program aktivne politike zaposlovanja v okviru sredstev za zaposlovanje predvideno kritje različnih stroškov brezposelnim osebam, med drugimi tudi stroškov v zvezi s samozaposlitvijo. Drugi ukrepi aktivne politike zaposlovanja pa se izvajajo v sodelovanju med zavodom in delodajalcem oziroma drugimi subjekti iz tretjega odstavka 48. člena ZZZPB. Ne glede na prikazana razmerja in različen status subjektov, ki sodelujejo pri izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja, je pomembno, da ZZZPB vključitev v program ukrepov aktivne politike zaposlovanja ne opredeljuje za pravico iz zavarovalnega razmerja, temveč za posebno pravico brezposelne osebe, ki se po svoji naravi sicer tudi lahko uvršča med socialne pravice. Vendar ta sklop pravic država zagotavlja na podlagi posebnih proračunskih sredstev, ne pa iz sredstev zavarovanja za brezposelnost. V sporu med zavodom in delodajalcem, ki sodeluje pri izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja, je sodišče že zavzelo stališče, da ne gre za socialni spor, temveč za premoženjski spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (glej zadeve, opr. št. VIII R 14/2004, VIII R 22/2004, VIII R 23/2004 in VIII R 7/2005). Čeprav je šlo tudi v teh zadevah za spor o pravicah iz aktivne politike zaposlovanja, ni šlo za spor med zavodom in zavarovancem oziroma brezposelno osebo, temveč za spor med zavodom in tretjim subjektom, ki le (pogodbeno) sodeluje pri zagotavljanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Glede stvarne pristojnosti za spore iz naslova povrnitve sredstev, izplačanih v okviru programa aktivne politike zaposlovanja, med zavodom in brezposelno osebo, pa se sodna praksa šele oblikuje (sklep v zadevi VIII R 41/2005 z dne 28.10.2005 in sklep v zadevi VIII R 75/2005 z dne 22.12.2005).

Na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja socialno sodišče stvarno pristojno za naslednje spore: a) o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanje prispevkov za to zavarovanje; b) o prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje; c) o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendiji za nadarjene; č) o posojilu za študij na podlagi jamstev in subvencioniranja obrestne mere, pri dodeljevanju katerega je odločilen premoženjski cenzus; na podlagi drugega odstavka tega člena pa tudi za odločanje v sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev iz gornjih naslovov.

Ker gre za posebne določbe o stvarni pristojnosti specializiranega sodišča v primerjavi s sodišči splošne pristojnosti, je treba takšne določbe razlagati ustrezno ozko. To pomeni, da je delovno in socialno sodišče v socialnem sporu s področja zaposlovanja in brezposelnosti stvarno pristojno le za spore iz zavarovalnega razmerja, za ostale pa le, kolikor je to v zakonu izrecno predvideno. Ker za spore iz vključitve v program aktivne politike zaposlovanja in spor o vračilu sredstev iz tega naslova niti v ZDSS-1 in niti v ZZZPB ni izrecno predvidena stvarna pristojnost delovnega in socialnega sodišča, je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, ki je sicer splošno pristojno za spore iz premoženjskih in drugih civilnih razmerij fizičnih in pravnih oseb (1. člen ZPP).