Jedro

Ker je odločitev o dajatvenem zahtevku odvisna od odločitve o pobotnem ugovoru, je ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo denarne terjatve. Slednja je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene kršitve ni mogoče odpraviti z dopolnilno sodbo, saj je izrek sodbe pri ugovoru procesnega pobotanja sicer tričlenski, vendar enoten.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da tožeči stranki v roku 30 dni plačata vsak po 3.249,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2013 do plačila, in ji povrneta stroške postopka, vsak v znesku 1.114,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo sta se v skupni pritožbi pritožila oba toženca. Prvi toženec je pritožbo umaknil, zato je sodišče prve stopnje s sklepom P 41/2017 z dne 27. 9. 2018 pritožbeni postopek glede njega ustavilo. Predmet pritožbenega postopka je tako le pritožba drugega toženca.

3. Drugi toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in na podlagi te ocene napačno odločilo, da je posojilna pogodba veljavna. Posojilna pogodba je bila le način, na katerega je tožeča stranka izplačala pretekli dobiček bivšemu družbeniku I. K. Toženec ob podpisu pogodbe ni imel v mislih, da podpisuje resno posojilno pogodbo, ampak listino, ki jo bo v kratkem nadomestila oziroma dopolnila druga listina, na podlagi katere bo jasno, da tožeči stranki ni dolžan vrniti ničesar. Res je, da je I. K. zahteval 18.000,00 EUR, vendar je bilo dogovorjeno, da toženca plačata vsak polovico osnovnega vložka, razliko pa mu izplača tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti zakonitemu zastopniku tožeče stranke in I. K. saj sta zaradi kršitve davčne zakonodaje zainteresirana prikriti dejansko naravo posla. Nelogično je, da bi oba toženca dve leti po nakupu deleža potrebovala identičen znesek posojila. Sodišče ne bi smelo zavrniti pobotnega ugovora, češ da se bodo terjatve pobotale v drugem postopku. Do pobota namreč še ni prišlo, zato bi moralo sodišče pobotni ugovor obravnavati in mu ugoditi. Stroškovna odločitev je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka vtožuje vračilo denarnega zneska, ki ga je izročila drugemu tožencu na podlagi med strankama sklenjene posojilne pogodbe z dne 10. 6. 2011. 7. Toženec se je branil z ugovorom, da je posojilna pogodba fiktivna. Na njeni podlagi prejeti denarni znesek tako ni predstavljal posojila, temveč je šlo za pretekli dobiček, ki ga je tožeča stranka izplačala bivšemu družbeniku I. K. toženec pa je bil zgolj kanal, preko katerega se je plačilo izvršilo.

8. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kupnina, ki so jo ob prenosu poslovnega deleža dogovorili I. K. in toženca, znašala 18.000,00 EUR, tako da je bil vsak toženec dolžan plačati 9.000,00 EUR. Pritožnik priznava, da je I. K. zahteval plačilo 18.000,00 EUR, vendar trdi, da sta se toženca zavezala plačati le knjigovodsko vrednost deleža v višini nekaj čez 5.000,00 EUR, medtem ko je bila razliko dolžna plačati tožeča stranka. Ob tem se sklicuje na listine v spisu, vendar slednje njegovih navedb ne potrjujejo. Toženec je tako predložil le notarski zapisnik sklepov skupščine družbenikov družbe, s katerim so zakoniti zastopnik tožeče stranke in toženca urejali razmerja med družbeniki, pri čemer so upoštevali vrednost osnovnih vložkov, ki ni enaka tržni vrednosti poslovnih deležev. Ker je I. K. vrednost svojega deleža ocenjeval na 18.000,00 EUR, njegova lastnika pa sta postala toženca, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi presežek nad knjigovodsko vrednostjo nosila tožeča stranka in s tem namesto tožencev plačala kupnino za njun poslovni delež. Pravilnost takšne ugotovitve izhaja tudi iz izpovedi priče I. K. da so pogovori o višini in plačilu kupnine tekli izključno med njim in tožencema. Pritožnik skuša v pritožbi sicer prikazati, da ima priča interes za prirejanje svoje izpovedi, vendar samo s sklicevanjem na kršitev davčne zakonodaje, ki je podrobno niti ne obrazloži, dvoma v njeno verodostojnost ne uspe vzbuditi. Pritožbeno sodišče se strinja, da je drugi toženec soglašal s sklenitvijo posojilne pogodbe in se zavedal, da bo na njeni podlagi prejeta sredstva moral vrniti. V nasprotju s pritožbenimi trditvami sodišče prve stopnje takšne ugotovitve ni oprlo le na izpoved tožencev, „da sta se zafrknila in da sta bila naivna“, temveč je celovito ocenilo njun dogovor z I. K. kot ključen dokaz pa pravilno izpostavilo elektronsko sporočilo drugega toženca z dne 10. 6. 2014, v katerem je slednji dolg iz naslova posojilne pogodbe priznal. 9. Pritožnik torej ni bil le posrednik, preko katerega je tožeča stranka poravnala svojo obveznost do bivšega družbenika, temveč je na podlagi sklenjene posojilne pogodbe od tožeče stranke prejel denarna sredstva za izpolnitev svoje obveznosti do prodajalca poslovnega deleža, pri čemer se je zavedal, da bo denarna sredstva družbi morala vrniti in se jih je tudi zavezal vrniti. Takšna vsebina dogovora po vsebini ustreza posojilni pogodbi, zato ne gre za navidezno posojilo (50. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče dopušča možnost dogovora, da bo drugi toženec posojilo vrnil na način, da se bo terjatev družbe iz naslova posojilne pogodbe pobotala z njegovo terjatvijo do družbe iz naslova izplačila pričakovanega dobička. Kasnejša nerealizacija tega dogovora zaradi odsotnosti dobička pa ne pomeni, da je bila posojilna pogodba fiktivna in s tem nična, temveč le, da do vračila posojila na predviden način ni prišlo, zaradi česar mora pritožnik dolgovana sredstva vrniti drugače. 10. Utemeljeno pa pritožnik graja postopanje sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora.

11. Drugi toženec je v vlogi z dne 6. 11. 2017 navedel, da za primer ugotovitve, da ima tožeča stranka zoper njega kakršnokoli terjatev, v pobot ponuja svojo terjatev v višini 763,06 EUR iz naslova neplačanega regresa za leto 2013. 12. Pritožnik je s temi trditvami postavil ugovor procesnega pobota, s katerim toženec z namenom zavrnitve tožbenega zahtevka uveljavlja svoj nasprotni zahtevek. V primeru ugovora procesnega pobota mora sodišče v postopku ugotavljati obstoj in višino terjatev obeh pravdnih strank ter o njiju odločiti v izreku sodbe (tretji odstavek 324. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, ampak je samo v obrazložitvi sodbe utemeljevalo razloge za zavrnitev ugovora pobotanja, s čimer je kršilo določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP. Ker je odločitev o dajatvenem zahtevku odvisna od odločitve o pobotnem ugovoru, je ta kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo denarne terjatve. Slednja je tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo skupaj z izrekom o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ugotovljene kršitve ni mogoče odpraviti z dopolnilno sodbo, saj je izrek sodbe pri ugovoru procesnega pobotanja sicer tričlenski, vendar enoten.1 Prav tako ugotovljene kršitve postopka pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ne sme prvič in edinkrat v postopku odločati o obstoju pobotne terjatve. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko so razlogi sodišča prve stopnje o njem pomanjkljivi in protislovni. Z razveljavitvijo sodbe ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Niti po času vložitve tožbe niti po vsebini spora ne gre za primer, ki bi terjal, da sodišče druge stopnje prevzame funkcijo sodišča prve stopnje, poleg tega je slednje že izvedlo obsežen dokazni postopek, zato bo ugotovljeno procesno kršitev odpravilo bolj učinkovito od pritožbenega sodišča. 13. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku o pobotnem ugovoru odločiti v izreku sodbe. Ob tem je pravilno v obrazložitvi sodbe nakazano stališče, da ni mogoče uveljavljati v pobot terjatve, ki je že predmet drugega sodnega postopka, vendar pa so razlogi glede obstoja litispendence pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje se tako sklicuje na zadevo Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 81/2017, katerega stranki sta bili le tožeča stranka in prvi toženec, medtem ko ne navaja nobenega sodnega postopka, ki bi tekel med tožečo stranko in drugim tožencem. Če takšen postopek obstaja, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bil uveljavljen toženčev zahtevek v vzporedni pravdi, saj bo šele na tej podlagi lahko ugotovilo, kateri postopek se je začel kasneje in je zato zaradi učinkov litispendence nedopusten (189. člen ZPP). Morebitna ugotovitev, da je pobotna terjatev že predmet drugega, prej začetega postopka, bo podlaga za zavrženje pobotnega ugovora in ne za njegovo zavrnitev.2 Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da procesnih ovir za obravnavanje pobotnega ugovora ni, bo moralo odločiti o obstoju v pobot uveljavljene terjatve in pogojih za pobot ter skladno s svojimi ugotovitvami oblikovati izrek sodne odločbe. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da v nasprotju z navedbami tožeče stranke za dopustnost pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljeni terjatvi. Stvarna pristojnost mora biti podana za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljeni terjatvi (če je za odločanje o takem zahtevku podana sodna pristojnost).3

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 496/2005 z dne 31. 8. 2005, I Cp 2321/2010 z dne 1. 9. 2010, I Cpg 591/2011 z dne 15. 2. 2012 in II Cp 443/2009 z dne 15. 7. 2009. 2 Pobotni ugovor je mogoče zavrniti le, če niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti terjatev). 3 Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 216/2016 z dne 16. 3. 2016.