Jedro

Izraz "sodolžnik" je potrebno razlagati kot solidarni porok oz. porok in plačnik v smislu 3. odst. 1004. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker drugotoženec sploh ne zatrjuje, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave, sodišče druge stopnje njegovih pritožbenih novot ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči nerazdelno plačati znesek 750.785,80 ATS s pripadki v tolarski protivrednosti ter ji povrniti pravdne stroške. Zoper sodbo se je drugotoženec pravočasno pritožil in med drugim navedel, da je bil pri sklepanju kredita zaveden. Kredit je najel preko posrednikov v Ljubljani in Mariboru in ko so mu ga gotovinsko izplačali v Gradcu, je moral na bančnem okencu podpisovati obrazce v nemščini, katerih ni razumel. Omenja, da naj bi bila Zavarovalnica X d.d. druga pogodbena stranka. Preostale pritožbene trditve bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbene trditve, da je bil direktor prvotožene stranke pri sklepanju kreditne pogodbe zaveden, pomenijo navajanje novih dejstev v pritožbi (t.i. pritožbene novote), kar po določbi 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dovoljeno, razen če pritožnik izkaže, da novih dejstev in/ali dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma - pod pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP - do konca glavne obravnave. Ker toženec teh okoliščin sploh ne zatrjuje, sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ni upoštevalo. Isto velja za navedbe o posrednikih ter gotovinskem izplačilu kredita v Gradcu, katere toženec prav tako prvič navaja v obravnavani pritožbi. V zvezi s trditvijo, da je toženec moral podpisovati dokumente v tujem jeziku (kar je prav tako nedovoljena pritožbena novota), sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je tožnik vse svoje dokazne listine predložil sodišču in nasprotni stranki v overjenem prevodu, v skladu z 2. odst. 226. čl. ZPP, zato je toženec imel tekom postopka možnost, da se o teh listinah izjavi. Trditev, da je bil drugotoženec šele na sodišču seznanjen s splošnimi kreditnimi pogoji banke, je prav tako nedovoljena novota, ki pa tudi sicer ne bi bila upoštevna, saj je tožena stranka podpisala, da so ji "splošni poslovni pogoji" avstrijskih kreditnih zavodov poznani (točka "d" na 2. oz. 3. strani pogodbe v prilogi A2). Pritožbene navedbe, da drugotožena stranka kot fizična oseba tega kredita sploh ne bi mogla najeti, so neutemeljene, saj drugotoženec ni v zavezi kot kreditojemalec, temveč kot "sodolžnik", torej solidarni porok oz. porok in plačnik v smislu 3. odst. 1004. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, kot je povsem pravilno ugotovilo in v sodbi obrazložilo že sodišče prve stopnje. Drugotoženec v pritožbi omenja, da je za prvotoženca urejal dokumente, ki jih je zahtevala banka in "druga pogodbena stranka Zavarovalnica X d.d., ki naj bi tudi prevzela odplačevanje obrokov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da Zavarovalnica X d.d., ni pogodbena stranka kreditne pogodbe, sklenjene med tožnikom in tožencema, saj v pogodbi in drugih listinah tožeče stranke sploh ni nikjer omenjena. Drugi toženec svojih nejasnih navedb o zavarovalnici kot drugi pogodbeni stranki konkretizirano ne obrazloži, zato teh nerazumljivih trditev sodišče druge stopnje tudi ne more upoštevati. Dokazne listine, ki se nanašajo na zavarovalnico (priloge B1 do B3), pa je drugi toženec predložil šele v pritožbi, zato ti dokazi niso upoštevni, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. čl. ZPP. V zvezi z navedbami o delnem plačilu s strani zavarovalnice je tožeča stranka že v vlogi z dne 15.6.1999 navedla, da so vsa delna plačila bila izvršena še pred vložitvijo tožbe in so v obračunu dolga že upoštevana (list. št. 21), kar je sodišče tudi pravilno obrazložilo v sodbi (prvi odstavek na list. št. 52). Toženec ni trdil, da bi bilo iz tega naslova plačano še kaj več, kot je tožnik po lastni izjavi že upošteval, predvsem pa ni predložil nobenih dokazil o zatrjevanih delnih plačilih. Navedba, da naj bi saldo drugotoženčevega dolga po evidenci Zavarovalnice X d.d., na dan 19.2.1999 znašal 436.152,00 ATS, s čimer se je tožeča stranka "načeloma" strinjala, je nedovoljena pritožbena novota in zato neupoštevna. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).