Jedro

Stvarna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku se presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 3. 2018 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe prava, ki naj bi ga predstavljale določbe ZPP in ZDSS-1 o stvarni pristojnosti, pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi. Pravno zmoten naj bi bil zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za spor iz delovnega razmerja oziroma spor o odškodninski odgovornosti toženca kot delavca do tožnice kot nekdanje delodajalke. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od pravnih položajev iz prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Za tako presojo je pomembna le dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka (tožbene navedbe). Vprašanje vračila spornega dejanskega zneska ni nobena pravica, obveznost ali odgovornost iz delovnega razmerja temveč zgolj navadno obligacijsko razmerje. Sama je v tožbi in nadaljnjih vlogah jasno navedla, da je s tožencem dne 26. 10. 2015 sklenila posojilno pogodbo, po kateri ji je dolžan vrniti 12.000,00 EUR do 31. 12. 2015. V tem smislu ni šlo za klasično posojilno razmerje, v katerem bi posojilodajalka posojilojemalcu izročila določen denarni znesek, ki bi se ga drugi prvi sočasno zavezal vrniti bodisi obročno bodisi v enkratnem znesku v vnaprej določenem roku oziroma po pozivu posojilodajalke. Vendar to samo po sebi ne pomeni, da posojilna pogodba ni bila sklenjena oziroma, da je ta le navidezna in da med pravdnima strankama ne bi obstajala. Tega nobena od strank niti ne zatrjuje, temveč toženec trdi le, da je "papir popisal v naprej, in bianco". Ni videti nobenega razloga, da pravdni stranki po nastanku škode (torej po zapadlosti) ne bi smeli skleniti dogovora, s katerim bi delavec bodisi priznal svojo odgovornost za škodo, in se dogovorili o višini povračila, načinu plačila - z odloženim plačilom, obročno, z odtegljaji pri plači. Prav tako je dopustna novacija, ki sta jo stranki v tem primeru dejansko storili. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe OZ, ko ni upoštevalo, da sta pravdni stranki s posojilno pogodbo dejansko prenovili njuno pravno razmerja. Vsa dejstva, ki takšen materialnopravni sklep utemeljujejo, je tožnica navedla. Z navajanjem posameznih dogodkov in plačila zneska pa je le še dodatno podkrepila svoje navedbe o tem, na kakšni dejstveni podlagi je bil osnovan posojilni dogovor o plačilu 12.000,00 EUR, ne pa podajala drugačne podstati tožbe.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot to izpostavlja tudi pritožnica, se stvarna pristojnost za odločanje o tožbenem zahtevku presoja po vseh trditvah, ki jih v zvezi z njegovo pravno naravo (podlago) poda tožeča stranka. Slednja pa je v konkretnem primeru že v tožbi jasno navedla, da naj bi bila podlaga njenega tožbenega zahtevka posojilna pogodba, ki jo je dne 26. 10. 2015 sklenila s tožencem. Okoliščina, da naj bi bila ta (po njenih navedbah) sklenjena zaradi povračila zneskov, ki naj bi ji jih toženec dolgoval tako v posledici pred tem posojenega denarja kot tudi z njene strani plačanih denarnih kazni (glob za prometne prekrške) in odškodnin za škode, ki jo je slednji povzročil tretjim, za presojo te pravne narave (podlage) ni bistvena. Ta namreč predstavlja zgolj razloge oziroma pred-obstoječe stanje, ki sta jih/ga (po navedbah tožeče stranke) pravdni stranki s sklenitvijo pogodbe civilnega prava želele urediti.1 Enako velja glede okoliščine, ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, in sicer da naj bi prej omenjene škode in stroški (ki naj bi jih zanj poravnala tožnica) toženec povzročil v času trajanja delovnega razmerja s tožnico in opravljanjem svojega dela zanjo. Navedeno pomeni (le) morebitna2 „predhodna vprašanja“, ki na zatrjevano (civilno-pravno) naravo tožbenega zahtevka ne vpliva (je ne spreminja).

6. Ker predmetna zadeva (upoštevaje tožničine trditve) ne sodi med primere iz prvega odstavka 5. člena ZDSS-13, za odločanje o katerih je pristojno delovno sodišče, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP4).

7. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o povrnitvi stroškov tega pritožbenega postopka (ki je odvisna od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

1 Pritožnica upravičeno poudarja, da ni videti nobenega razloga (ovire), da ne bi smeli pravdni stranki po nastanku škode skleniti dogovora o načinu njene poravnave. 2 V kolikor se bo namreč v postopku izkazalo, da je potrebno nanje zaradi presoje obstoja s strani tožnice zatrjevanega temelja zahtevka (prav tako) odgovoriti. 3 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004, s kasnejšimi spremembami. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.