Jedro

Kljub temu da je tožnik v letu 1998 že prejel jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, je v letu 2003, ko je izpolnil pogoje, upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu (toženi stranki) po SKPgd.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.756,47 EUR zniža na znesek 1.620,10 EUR.

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v celoti potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 11,55 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v znesku 431,67 EUR neto, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 7. 2003 dalje do plačila (1. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 268,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 1998 (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku znesek 431,67 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2003 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek (na plačilo 235,99 EUR in zakonskih zamudnih obresti pred 21. 7. 2003) zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.756,47 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da spremeni izrek o pravdnih stroških tako, da te naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. II Pd 64/2006 že odločilo o pravdnih stroških glede dela zahtevka, s katerim tožnik ni uspel. Odmerilo jih je v višini 1.365,84 EUR. Tožena stranka je takoj po pravnomočnosti dela te sodbe tožniku pri plači odbila navedene stroške. Tožnik je torej že plačal pravdne stroške, ki se nanašajo na zavrnilni del. V napadenem sklepu je sodišče prve stopnje odločalo o stroških na način, da je pri odmeri upoštevalo celoten, tudi zavrnjen zahtevek. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti stroške zgolj za jubilejno nagrado. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper 1. in 2. točko in ugodilni del 3. točke izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, in podrejeno, da ugodi pobotnemu ugovoru oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja zadevo, da tožnik uveljavlja jubilejno nagrado za 20 letni jubilej, ki ga je dosegel pri zadnjem delodajalcu, na podlagi 82. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP). Med strankama je nesporno, da je bila tožniku v letu 1998 na podlagi iste kolektivne pogodbe že izplačana jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe v višini 64.437,00 SIT. Sodišče svojo odločitev opira na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti in Kolektivno pogodbo za cestni in potniški promet Slovenije. Ugodnejša ureditev pravice do jubilejne nagrade v PKP ne pomeni, da delavcu iz tega naslova pripadata dve jubilejni nagradi, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Takšne ugodnejše ureditve pravice do jubilejne nagrade, kot je bila določena v PKP, pa ni mogoče razumeti na način, da je delavec upravičen do dveh jubilejnih nagrad. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka , saj so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju pri razlagi 82. člena PKP. Sodišče prve stopnje bi se moralo jasno opredeliti, katero pravno razlago 82. člena PKP sprejema in ne more svojih ugotovitev utemeljevati z različno razlago istega akta. Izpostavlja, da tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje ravno na PKP iz leta 1996. Razlaga 82. člena PKP, kot jo je ponudila tožena stranka, pomeni le ugodnejšo ureditev pravice do jubilejne nagrade in ne drugačne ureditve. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožbene navedbe so glede na določbo 286. člena ZPP prepozne, saj bi jih moral tožnik podati že v okviru sojenja na prvi stopnje in predložiti dokazila zanje. Tudi ne drži trditev tožnika, da naj bi toženi stranki že povrnil stroške tega postopka. V kolikor je prišlo do odtegnitve dela plače tožniku, je to lahko posledica drugih pravnomočno zaključenih sodnih postopkov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1065/2008 z dne 16. 4. 2009 glede zavrnitve zahtevka za plačilo jubilejne nagrade in glede odločitve o stroških postopka sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, glede odločitve o ostalih zahtevkih pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zahtevku delno ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere pavšalno zatrjuje pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri toženi stranki, ker je v letu 2003 izpolnil ta pogoj.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik glede na določbo 2. točke 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. list RS št. 40/97 in naslednji) upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, kljub temu da mu je tožena stranka v letu 1998 izplačala jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe.

Kolektivna pogodba tožene stranke (v nadaljevanju Podjetniška kolektivna pogodba - PKP) je v 82. členu določala, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe v višini 75 % povprečne mesečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece. Upošteva se le dejanska delovna doba brez dokupa. Tožena stranka je torej v 82. členu PKP, ki se je uporabljala od 1. 4. 1996 dalje, opredelila le, da pripada delavcu jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe, pri čemer ne vsebuje določbe, da gre pri tem za upoštevanje skupne delovne dobe pri vseh delodajalcih. Navedena podjetniška kolektivna pogodba je torej začela veljati še pred veljavnostjo SKPgd, ki je na novo določila, da je potrebno pri pravici do jubilejne nagrade izhajati iz delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Tožnik je 10. 11. 1998 pri toženi stranki že prejel jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe, torej v času, ko je že veljala določba 51. člena SKPgd in tudi 82. člen PKP. Tožena stranka je torej že v času veljavnosti SKPgd pravico do jubilejne nagrade določala oziroma uredila drugače. Tožnik je prejel jubilejno nagrado v letu 1998 na podlagi določbe 82. člena PKP za 20 let skupne delovne dobe, kar pa ne pomeni, da ni upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu po določbi 51. člena SKPgd, ki jo je tožnik dosegel leta 2003. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da ugodnejša ureditev pravice do jubilejne nagrade ne pomeni, da iz tega naslova delavcu ne pripadata dve jubilejni nagradi ter da razlaga 82. člena PKP pomeni le ugodnejšo ureditev pravice do jubilejne nagrade in ne drugačne pravice. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da tožnik jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu t.j. toženi stranki, ni prejel, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, pravilna. Ob ugotovitvi, da je tožnik upravičen do plačila jubilejne nagrade, je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke do tožnika iz pobotnega ugovora ne obstaja. Tožniku v letu 1998 jubilejna nagrada ni bila izplačana brez pravne podlage, saj sama tožena stranka zatrjuje, da je bila tožniku izplačana zaradi izpolnitve pogoja 20 let skupne delovne dobe.

Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu odločitve o stroških postopka z utemeljitvijo, da je stroške postopka, o katerih je bilo odločeno s sodbo opr. št. II Pd 64/2006 z dne 7. 5. 2008, že plačal, ker mu je tožena stranka stroške odtegnila pri plači. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik za trditve o plačilu ni predložil dokazov, poleg tega pa je bila odločitev o stroških postopka s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1065/2008 z dne 16. 4. 2009 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je tožnik z delom zahtevka, ki se je obravnaval v ponovljenem postopku, delno uspel, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov celotnega postopka upoštevati, da je tožnik v sporu uspel 4 %. Potrebni stroški tožene stranke, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) so znašali 1.756,47 EUR, potrebni stroški tožnika pa 1.652,92 EUR. Uspeh tožnika v postopku je 4 % (kar znese 66,11 EUR), tožene stranke pa 96% (kar znese 1.686,21 EUR), zato je tožnik dolžan povrniti toženi stranki iz naslova stroškov postopka 1.620,10 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških delno spremenilo tako, da jih je znižalo na 1.620,10 EUR. V ostalem pa je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožena stranka krije sama, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Tožnik je s pritožbo delno uspel (7 %), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 11,55 EUR.