Jedro

Vprašanje, ali je tožnica bila vabljena na sejo ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga pritožba tožnice ni posebej izpostavila in ga zato tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni obravnavalo. Šele če bi se ugotovilo (na dejansko ugotovitev nižjega sodišča je revizijsko sodišče vezano), da res ni bila vabljena, bi se lahko nato ugotavljalo, ali so bile kršene določbe 81. člena ZTPDR. Ker sodišče o tem ni odločalo, tožeča stranka pa poteka disciplinskega postopka pri toženi stranki, kot je že bilo povedano, sama tudi ni grajala, ni sprejemljiv očitek revizije, da je nižje sodišče odločalo v nasprotju z lastno sodno prakso.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.4.1996 in sklep kadrovsko socialnega odbora tožene stranke z dne 29.4.1996, s katerima je bil tožnici izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, razveljavilo glede ene od dveh očitanih disciplinskih kršitev, razveljavilo pa je odločitvi tudi v delu, s katerim je bila tožnica zavezana, da vrne toženi stranki povzročeni inventurni manjko, v ostalem pa je njen zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, izrek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločbo disciplinske komisije in sklep kadrovsko socialnega odbora spremenilo tako, da je tožnico oprostilo očitane disciplinske kršitve po 3. točki 95. člena splošnega pravilnika tožene stranke in zavrnilo tožničin zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja in vrnitve tožnice na delo, skupaj z zahtevkom za povrnitev neizplačanih plač, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo pravno stališče, ki je v nasprotju s predhodnimi stališči istega sodišča glede bistvene kršitve določb Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) (tožnica ni bila vabljena na drugostopenjski organ). Ker se ni opredelilo do vprašanja, kje, kdaj in kako je revidentka storila očitane kršitve, se ni mogoče opredeliti glede zastaranja disciplinskega postopka, kar je tožnica tudi ugovarjala. Onemogočena ji je bila pravica do obrambe, ker ni bil postavljen izvedenec ekonomske stroke, za katerega ni mogla plačati predujema in zato sodišče tudi ni moglo točno ugotoviti višine primanjkljaja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugih procesnih kršitev revizija ne zatrjuje, zato revizijsko sodišče revizije v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. V prvi vrsti je treba upoštevati dejstvo, da revizija pravzaprav izpodbija samo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP). Vprašanje, ali je tožnica bila vabljena na sejo ali ne, je dejansko vprašanje, ki ga pritožba tožnice ni posebej izpostavila in ga zato tudi sodišče v izpodbijani sodbi ni obravnavalo. Šele če bi se ugotovilo (na dejansko ugotovitev nižjega sodišča je revizijsko sodišče vezano), da res ni bila vabljena, bi se lahko nato ugotavljalo, ali so bile kršene določbe 81. člena ZTPDR. Ker sodišče o tem ni odločalo, tožeča stranka pa poteka disciplinskega postopka pri toženi stranki, kot je že bilo povedano, sama tudi ni grajala, ni sprejemljiv očitek revizije, da je nižje sodišče odločalo v nasprotju z lastno sodno prakso.

Tudi nerazčiščena vprašanja, kdaj je tožnica storila kršitve, kje jih je storila in kako jih je storila, so dejanska vprašanja, ki šele lahko pripeljejo do zmotne uporabe materialnega prava. Res je, da se pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do teh vprašanj, čeprav jih je revidentka v pritožbi posebej izpostavila, vendar bi ta opustitev sodišča lahko pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je revidentka v reviziji ni zatrjevala. Res je sicer, da bi lahko bilo v zvezi z vprašanjem, kdaj so bila dejanja storjena, odprto tudi vprašanje zastaranja začetka disciplinskega postopka po določbi prvega odstavka 67. člena ZTPDR. Vendar izjava revidentke na disciplinski obravnavi 12.4.1996, da je bil "lager popisan 30.9.1995", kaže na to, da je do manjka ali vsaj njegovega večjega dela prišlo med tem datumom in 31.12.1995. To pa pomeni, da ni bilo zastaranja začetka disciplinskega postopka, niti seveda kasneje vodenja (tretji odstavek 67. člena ZTPDR), saj je bil postopek sorazmerno hitro končan (29.4.1996).

V tem postopku bi postavitev izvedenca ekonomske stroke bila povsem nepotrebna in bi povzročala samo dodatne časovne zaplete in stroške. Pri disciplinskem odločanju in pri sodnem preverjanju pravilne uporabe materialnih predpisov je bilo bistveno samo vprašanje, ali je revidentka s svojim ravnajem povzročila podjetju - toženi stranki za več kot 50.000,00 SIT škode. Višina te škode pa je bila, kot ugotavlja tudi nižje sodišče, večkratno presežena (nenazadnje tudi z zneskom, ki ga je tožnica sama vrnila toženi stranki 15.4.1996 v višini 314.900,00 SIT), zato za uporabo 2. točke 95. člena splošnega pravilnika družbe, dodatno dokazovanje tega dejstva ni bilo potrebno. Zato tudi ni sprejemljiv revizijski očitek, da je bila revidentka prikrajšana v pravici do obrambe, kot ustavne kategorije, saj, kot je bilo poudarjeno, celotna in točna višina primanjkljaja za vodenje samega disciplinskega postopka ni bila potrebna.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov pritožbenega sodišča sklepa, da je bila odločitev nižjega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).