Jedro

Za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zadostna že ugotovitev, da je bila odpoved dana prepozno.

Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo ne zakonske ne pogodbene podlage za odpravnino zaradi odpoklica (razrešitve) poslovodje.

ZGD, ki je veljal v letih 2002 in 2003, ni neposredno urejal odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, zato je po analogiji treba uporabiti določbe o odgovornosti članov uprave (258. člen ZGD).

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine (točka I/2 prvostopne sodbe), spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka M. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. Ž., R. 16a, S., plačati 3.034.044,30 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2003 dalje do plačila, se zavrne." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2003 nezakonita zato, ker tožena stranka ni vročila tožniku pisne obdolžitve v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR in ker je bila dana po preteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožnik je bil pri toženi stranki direktor in je imel pooblastila za sklepanje komercialnih poslov. Tožena stranka mu je zato neutemeljeno očitala prekoračitev pooblastil v primeru prodaje kupcu iz Kraljeva, kot tudi ustvarjanje negativne klime med sodelavci, negativni poslovni rezultat področja barvnih kovin in povečanje zapadlih terjatev. Ker za razrešitev tožnika ni bilo utemeljenih razlogov, mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino po 449. členu ZGD. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik ni odgovoren za nastalo škodo v zvezi s poslom z družbo L. iz Kraljeva, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del prvostopne sodbe in tožnika zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (v tem delu odločitev ni predmet revizijske presoje). Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da za odločanje o odškodninski odgovornosti tožnika njegova pooblastila sploh niso pomembna. Bistveno je, da je ravnal v nasprotju z običajnimi normami obnašanja pri poslovanju z bivšimi jugoslovanskimi republikami. Lastnik tožene stranke je izrecno zahteval, da se ne sme prodajati na odložno plačilo brez njegovega soglasja, dano pa je bilo tudi pisno navodilo. Sodišči v zvezi s tem nista zavzeli nikakršnega stališča o izpovedbah prič in predloženih listinah, iz katerih izhaja, da je tožnik ravnal protipravno, da je toženi stranki nastala nedopustna škoda, podana je vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo in tudi odgovornost tožnika. Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2003 je bil pogojen in do prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, če bi tožnik izterjal dolg od srbskega podjetja. Šele ko je prišlo do posledic protipravnega ravnanja tožnika, to je do neplačila dolga, kar je toženi stranki postalo jasno šele po izdaji sklepa o odpovedi, bi lahko tekli roki. Tožnik je že sam pred tem z dopisom z dne 12. 3. 2003 zahteval izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Krivdni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, navedeni v sklepu z dne 17. 3. 2003, ki je tudi sklep o razrešitvi tožnika kot direktorja, predstavljajo utemeljen razlog za odpoklic poslovodje oziroma razrešitev. Sodišče tudi ni upoštevalo pravilne višine plač za izračun odpravnine glede na porodniški dopust tožnika.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnik uveljavlja vse revizijske razloge, vendar ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

7. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedbe v reviziji pa se v pretežnem delu nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno obeh sodišč. To velja tudi za trditev, da "ne prvo ne drugostopno sodišče nista zavzeli nikakršnega stališča o pričevanjih navedenih prič in tudi ne o listinskih dokazih". Taka trditev tudi sicer ni resnična. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi vseh zaslišanih prič, sodišče druge stopnje pa je v celoti upoštevalo dejansko stanje, ugotovljeno po sodišču prve stopnje.

8. Z izpodbijano sodbo je bilo pravnomočno odločeno o treh tožbenih zahtevkih: zahtevkih tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2003 in za plačilo odpravnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga in zahtevku tožene stranke za plačilo odškodnine. Ti zahtevki imajo deloma isto dejansko podlago, toda vsak svojo pravno podlago.

9. Za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zadostna že ugotovitev, da je bila odpoved dana prepozno. Delodajalec mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Kdaj je bil delodajalec seznanjen z razlogi za izredno odpoved (kot tudi kdaj je ta razlog nastal), je dejansko vprašanje. Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo to najkasneje 28. 1. 2003, kar pomeni, da je bila odpoved, dana 17. 3. 2003, prepozna. Neutemeljene so navedbe v reviziji, da naj bi šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj kaj takega iz sklepa z dne 17. 3. 2003 ne izhaja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne more biti "pogojna", pa tudi ne more biti dana iz razlogov, ki še niso nastali. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Nenazadnje pa iz ugotovitev sodišča v zvezi z odpravnino izhaja, da tudi zatrjevanih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo.

10. Ne glede na nejasno in pravno slabo urejeno (neurejeno) razmerje med toženo stranko in tožnikom kot direktorjem (poslovodjo) družbe, tožena stranka tudi v reviziji ne oporeka ugotovitvam sodišča, da je tožnik bil poslovodja družbe in da je bil formalno razrešen s sklepom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2003. 11. Višini odpravnine oziroma odločitvi prvostopnega sodišča glede osnove za izračun odpravnine, tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala. Revizijske navedbe v tej smeri zato predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP) in jih ni mogoče upoštevati.

12. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem naj bi bili navedeni utemeljeni razlogi za odpoklic. Ne samo, da gre pri tem za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka v sklepu navedenih razlogov ni dokazala. Sodišče druge stopnje je take dejanske ugotovitve upoštevalo pri svoji odločitvi, in pravilno ugotovilo, da je bil tožnik razrešen kot direktor brez utemeljenega razloga.

13. Vendar sta pri odločitvi o pravici tožnika do odpravnine po 449. členu ZGD obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, je veljal ZGD, ki je v 449. členu še določal obveznost družbe, da plača poslovodji, razrešenemu brez utemeljenega razloga, odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače v zadnjih 12 mesecih. Taka obveznost je veljala tudi, če v pogodbi odpravnina ni bila posebej dogovorjena. Toda v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je po ugotovitvah sodišča pomenila tudi razrešitev tožnika s funkcije direktorja (poslovodje) je že veljala sprememba ZGD-F (od 22. 6. 2001 dalje), ki določb o odpravnini nima več. Takih določb tudi ni vsebovala pogodba o zaposlitvi z dne 4. 11. 1999. 14. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni bilo ne zakonske ne pogodbene podlage za odpravnino zaradi odpoklica (razrešitve) poslovodje. Izpodbijana sodba zato zmotno utemeljuje odločitev o odpravnini le s sklicevanjem na tretji odstavek 495. (prav 449) člena ZGD, ki tudi v času odločanja ni več določal take obveznosti družbe do odpoklicanega poslovodje. Sodišče prve stopnje pa zmotno utemeljuje tako odločitev s tem, da je treba upoštevati določbo ZGD, kot je veljala v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Toda pomembna je ureditev (v zakonu in/ali pogodbi), kakršna velja ob odpoklicu. Če takrat zakon ni več določal obveznosti družbe za plačilo odpravnine, taka obveznost pa tudi v pogodbi med družbo in poslovodjo ni bila dogovorjena, odpoklicani poslovodja te pravice nima. Zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zavrnilo.

15. Glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe je za odločitev bistvena ugotovitev nižjih sodišč, da tožena stranka ni dokazala obstoja (vseh) elementov odškodninske odgovornosti tožnika za zatrjevano škodo. Predvsem ni dokazala, da bi tožnik imel kakršnekoli omejitve kot direktor družbe pri sklepanju poslov. Take omejitve v sodnem registru niso bile vpisane, priča R. S. se je skliceval na pisne omejitve oziroma pooblastila, ki pa jih tožena stranka nikoli ni predložila. S sklenitvijo konkretnega posla z odložnim plačilom s srbsko družbo zato tožnik svojih pooblastil ni prekoračil. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, pa izhaja tudi, da tožniku ni mogoče očitati odgovornosti za neizterjavo dolga srbske firme, saj mu je to onemogočila tožena stranka sama s svojim ravnanjem (odvzem službenega vozila in telefona).

16. Vrhovno sodišče je že ugotovilo (na primer sodbi II Ips 166/2003 in III Ips 86/2004), da ZGD, ki je veljal v letu 2002 in 2003, ni neposredno urejal odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, zato je po analogiji treba uporabiti določbe o odgovornosti članov uprave (258. člen ZGD). Ta odgovornost ni objektivna, temveč krivdna, pri čemer je glede elementov odškodninske odgovornosti treba upoštevati tudi predpis, ki ureja odškodninsko odgovornost - v našem primeru Obligacijski zakonik. Po določbi prvega odstavka 449. člena ZGD poslovodja vodi posle družbe na lastno odgovornost. Po določbi prvega odstavka 258. člena ZGD mora pri tem ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, po določbi drugega odstavka istega člena pa ne odgovarja za škodo, če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti. Dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti je, upoštevajoč 131. člen OZ (prej 154. člen ZOR), na strani poslovodje.

17. Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno sodbo v tem delu zato, ker se je strinjalo s presojo prvostopnega sodišča, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni odgovoren za nastalo škodo. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik svojih pooblastil ni prekoračil, pri zavarovanju terjatev pa je (po lastni izpovedbi) posloval tako, kot je tožena stranka takrat in že pred tem poslovala. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik dobil kakršnokoli pisno navodilo ali zahtevo za drugačno poslovanje to pomeni, da mu ni mogoče očitati nevestnega ali nepoštenega poslovanja.

18. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).