Jedro

Tožena stranka je tožniku listine vročila skladno z določbami o vročanju tako ZPP kot tudi ZJU in ZDR-1, ki ne vsebujejo omejitve glede vročanja pisanj osebam, ki so zdravljene v bolnišnicah (kot je bil tožnikov primer), zato so pritožbeni očitki o grobih kršitvah vročanja neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se kot nezakonita odpravita sklep Republike Slovenije Ministrstva za notranje zadeve, generalnega direktorja policije, št. ... z dne 21. 11. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 17. 1. 2018; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ni prenehalo in je v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki z vsemi pravicami iz dela in po delu, skladno s pogodbo o zaposlitvi; da ga je tožena stranka v roku 8 dni dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal skladno s pogodbo o zaposlitvi in pripadajočih aneksih ter ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 31. 1. 2018 dalje, prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter mu v roku 15 dni za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo v višini 1.739,87 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam izplačati neto plačo v višini 1.137,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila, da mu je dolžna v roku 15 dni za ves čas prepovedi opravljanja dela, ko je prejemal nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi, obračunati bruto plačo v višini 1.739,87 EUR in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom in službam izplačati razliko do neto plače v višini 1.137,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do izplačila (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za odpravo sklepa RS Ministrstva za notranje zadeve, generalnega direktorja policije št. ... z dne 2. 11. 2017 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. ... z dne 6. 12. 2017 (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče je kršilo načelo dispozitivnosti, ker je zavrnilo tožnikove dokazne predloge in mu s tem onemogočilo, da bi izvajal dokaze v svojo korist, kar je tako vlivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, da jo je potrebno razveljaviti že iz tega razloga, saj sodišče ni navedlo smiselnih razlogov za takšno ravnanje. S tem, ko ni izvedlo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke, je grobo kršilo procesne pravice tožnika. Tožena stranka je dolžna dokazati utemeljenost odpovednih razlogov, a jih v postopku ni dokazala. Nezakonito je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko mu je obvestilo o uvedbi postopka in vabilo na zagovor vročala v bolnici dne 7. 11. 2017. Tožnik je bil takrat na intenzivnem zdravljenju in se dogajanja praktično ne spomni, prav tako pa tudi ne, da bi kaj podpisoval ali prejel kakšne dokumente. Te je šele kasneje v žepu njegovega kopalnega plašča opazila njegova partnerica, ki je o tem obvestila sindikat in v tožnikovem imenu napisala, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne more zagovarjati, podati izjave ali se kakorkoli braniti. Dokazni postopek je popolnoma ovrgel dejstvo, da naj bi tožena stranka o tožnikovi zdravstveni zmožnosti o tem prehodno govorila s predstojnikom oddelka ali s tožnikovim zdravnikom, saj se tega nihče izmed zdravnikov ne spomni. Dejstvo je tudi, da so tožniku vsi zdravniki odsvetovali stresne situacije in obremenitve. Pravila o vročanju vsekakor vsebujejo omejitve glede vročanja pisanj osebam, ki so zdravljene v bolnišnicah, ta pravila pa je tožena stranka grobo kršila. V zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem dne 7. 11. 2017 je bila v spis vložena celotna zdravstvena dokumentacija, predlagan je bil izvedenec v zvezi s tožnikovim psihičnim stanjem, vendar pa je sodišče prve stopnje odločilo samo, čeprav tovrstnega znanja nima. Tožnik je tudi za suspenz izvedel šele od partnerke. Ker je bil dne 16. 11. 2017 hospitaliziran na oddelku A. UKC B., se zagovora dne 17. 11. 2017 ni mogel udeležiti in tudi ni bil sposoben opraviti razgovora s svojim pooblaščencem. Zaradi tega je bila neutemeljeno zavrnjena njegova prošnja za preložitev zagovora, tožnik je imel namreč opravičljive zdravstvene razloge. Nadalje vztraja pri očitku, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Tožniku je bil sklep, ki je bil sestavljen 21. 11. 2017, vročen šele 11. 12. 2017, ko je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zdavnaj zastaral in ni bil več dopusten. Dejstvo je, da je bil dne 3. 10. 2017 po prejeti zahtevi za sodno varstvo opravljen postopek oz. preiskava, v zvezi s katero je bil 5. 10. 2017 sestavljen uradni zaznamek o zaznanem kaznivem dejanju in je bila dokumentacija že takrat predana posebnemu oddelku Specializiranega državnega tožilstva. Po prepričanju pritožbe je dogovor med PU C. in SDT RS konstrukt, saj tožena stranka o tem ni predložila nobenega uradnega dokumenta. Tako tožena stranka postopka izredne odpovedi ni izvedla v prekluzivnem 30-dnevnem roku. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj utemeljeni razlogi za to, da tožena stranka s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega razloga, očitno niso obstajali. Tožnik je z delom nadaljeval vse do 27. 10. 2017, takrat pa je tožena stranka že vedela za domnevne okoliščine za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča (odločitev o stroških postopka) prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in sicer: - da je tožena stranka, ki je s sklepoma z dne 21. 11. 2017 in z dne 17. 1. 2018 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, spoštovala zakonske določbe o postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku podala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, kar mu je bilo vročeno 7. 11. 2017 v bolnišnici, kjer je bil na zdravljenju, - da je tožnik v sredo 8. 11. 2017 ob 12.16 uri s svojega telefona in svojega elektronskega naslova toženo stranko obvestil, da mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da naj o tem obvesti sindikat D., - da je tožnik dan pred zagovorom dne 16. 11. 2017 toženo stranko obvestil, da se ni sposoben udeležiti zagovora, ki naj se preloži. Obvestilu je bila priložena prijava poškodbe pri delu z dne 9. 11. 2017 in zdravniško potrdilo z dne 16. 11. 2017, iz katerega izhaja, da je tožnik v bolniškem staležu, da ni zmožen opravljati službenih obveznosti in tudi zaslišanj ne. Tožena stranka predlogu ni ugodila, kar je po stališču sodišča prve stopnje pravilno, saj iz listin ne izhaja razlog, zaradi katerega tožnik ni sposoben opravljati službenih obveznosti, tožnik pa bi lahko podal tudi pisni zagovor oziroma bi lahko za to pooblastil ženo, - da je tožnik razumel očitke iz izredne odpovedi, ki se v bistvenem delu pokrivajo z očitki iz obvestila in vabila, - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, saj se je generalni direktor policije E.E. z vsemi okoliščinami tožnikove kršitve, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, seznanil 23. 10. 2017, tako da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 21. 11. 2017, kar je v 30 dnevnem subjektivnem roku po 2. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), - da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga, ker je tožnik kot policist, ki je dne 23. 9. 2017 s sodelavcem opravljal nadzor cestnega prometa, kršitelju cestnoprometnih predpisov za štiri storjene prekrške izdal plačilni nalog v višini 880,00 EUR oz. če plača takoj v višini 440,00 EUR, kršitelj je 440,00 EUR plačal takoj, tožnik pa je dne 25. 9. 2017 na policijski postaji F.F. razdolžil le kopijo plačilnega naloga št. ... z dne 23. 9. 2017, v katerem je bila zabeležena le ena kršitev z globo 120,00 EUR in iz katerega izhaja, da je bila globa plačana takoj v znesku 60,00 EUR in F.F. izročil 60,00 EUR v gotovini ter si tako prisvojil znesek 380,00 EUR na škodo tožene stranke. S tem je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer 16. in 17. člen pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter 93. člen ZJU, zato je podan odpovedni razlog po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da ima njegovo ravnanje tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), pa je podan tudi odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, - da nadaljevanje delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1), zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev načela dispozitivnosti, ker je zavrnilo tožnikove dokazne predloge in mu s tem onemogočilo, da bi izvajal dokaze v svojo korist, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Načelo dispozitivnosti s tem, ko je sodišče obrazloženo zavrnilo izvedbo določenih predlaganih dokazov, zagotovo ni bilo kršeno.

8. Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo načela kontradiktornosti, saj je v točki 3 obrazložitve natančno pojasnilo razloge, zakaj je določene, s strani tožnika predlagane dokazne predloge zavrnilo. Še posebej se je opredelilo do tožnikovega zatrjevanja, da se ne spomni vročanja obvestila in vabila na zagovor dne 7. 11. 2017 v bolnici in je s tem še dodatno podkrepilo svojo odločitev, da zavrne dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, kar je pojasnilo v točki 10 obrazložitve. Iz odpustnega pisma z dne 9. 11. 2017 (A6) izhaja, da je bil tožnik dne 6. 11. 2017 pregledan pri nevrologu, ki je ugotovil, da je tožnik pri zavesti, orientiran, pogovorljiv, da je njegova govorica b.p., zato mu je zdravnica priporočala simptomatsko terapijo. Tožnik je bil 9. 11. 2017 v zadovoljivem zdravstvenem stanju odpuščen iz bolnice. Da je tožnik vedel, kaj se mu dne 7. 11. 2017 vroča, izhaja tudi iz izpovedi prič G.G. in H.H., ki ju je sodišče prve stopnje povzelo v točki 13. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik ob vročanju vedel, kaj se mu vroča, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca medicinske stroke.

9. Tožena stranka je tožniku listine vročila skladno z določbami o vročanju tako ZPP kot tudi Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in ZDR-1, ki ne vsebujejo omejitve glede vročanja pisanj osebam, ki so zdravljene v bolnišnicah (kot je bil tožnikov primer), zato so pritožbeni očitki o grobih kršitvah vročanja neutemeljeni, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve. Tožnik je v času vročanja vedel, kaj se mu vroča, listine je vzel, vendar pa ni hotel podpisati vročitve, kar je bilo na listinah ustrezno zabeleženo (točka 13 obrazložitve).

10. Pritožbene navedbe o tem, da je tudi za sklep o suspenzu z dne 2. 11. 2017 tožnik izvedel šele od partnerice, niso pomembne, saj iz točke 5 obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik v zvezi s tem sklepom izrabil notranjo pot pri delodajalcu, iz točke 6 obrazložitve pa, da je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, ker jo je tožnik vložil po preteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, določenega v 2. odstavku 25. člena ZJU.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila njegova prošnja za preložitev zagovora z dne 16. 11. 2017 neutemeljeno zavrnjena, saj se tožnik zagovora dne 17. 11. 2017 ni mogel udeležiti, ker je bil dne 17. 11. 2017 hospitaliziran. Sodišče prve stopnje je v točkah 17, 18 in 19 pravilno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila. Iz dokazil, ki jih je prošnji za predložitev priložil, ne izhaja, da bi bil tožnik tako resno bolan, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oziroma, da ne bi mogel podati vsaj pisnega zagovora in da za podajo pisnega zagovora pooblastiti koga drugega.

12. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni prepozna. Kot je pravilno in skladno s sodno prakso, na katero se sklicuje v točki 21 obrazložitve, ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil generalni direktor Policije s tožnikovim dejanjem in vsemi okoliščinami seznanjen dne 23. 10. 2017. Tako je pravilna ugotovitev, da se je tožena stranka z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je ugotovila, da je tožnik storil kršitev z zakonskimi znaki kaznivega dejanja, seznanila tega dne, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 21. 11. 2017 podana v subjektivnem 30-dnevnem roku in glede na to, da je tožnik kršitev storil 23. 9. 2017, je bil spoštovan tudi šestmesečni objektivni rok za postopek v zvezi s kršitvijo po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, spoštovan pa je bil tudi rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1 v zvezi s kršitvijo po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker niso podani utemeljeni razlogi, da tožena stranka s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka, ker je svoje delo opravljal do 27. 10. 2017, ko je bil začasno odstranjen z dela. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 36 obrazložitve. Že iz obrazložitve sklepa z dne 21. 11. 2017 izhaja, da je tožena stranka izgubila zaupanje vanj prav zaradi njegovega ravnanja, kar sta izpovedala tako tožnikov nadrejeni sodelavec I.I. in predstojnik tožene stranke E.E.. Tožnik je kot policist storil dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, je povezano z opravljanjem službe in je bistveno odstopalo od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od policistov. Dejstvo, da je tožnik od dneva storjene kršitve do 27. 10. 2017, ko je bil suspendiran, z delom nadaljeval, ne dokazuje, da tožena stranka s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 36. Obvestilo o tem, da je tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja, ne dokazuje z zadostno stopnjo verjetnosti, da je tožnik kršitev tudi dejansko storil. 14. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) ter izpodbijani del sklepa (2. alineja 365. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.