Jedro

Tržno najemnino, ki je na podlagi enotne in ustaljene sodne prakse poglavitno merilo za tovrstne zahtevke, je izračunal oz. ocenil sodni izvedenec gradbene stroke.

Na katero vprašanje, naj izvedenec ne bi odgovoril, pa bi bilo pomembno, pritožnik ne pove, samo opozarja, da je "še imel vprašanja", kar zgolj nakazuje na zlorabo pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča v izpodbijanem delu (I. in III. tč. izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Vmesna sodba sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2019 v tej zadevi, s katero je odločeno, da je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine za 1/3 solastne nepremičnine v obdobju od 1. 6. 2011 do 25. 5. 2016 po temelju utemeljen, je pravnomočna (sodba tukajšnjega sodišča z dne 22. 1. 2020).

2. Z izpodbijano sodbo je odločeno o višini uporabnine, ki jo je toženec dolžan plačati, in sicer 20.864,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje (I.). Višji zahtevek (za 3135,90 EUR) je zavrnjen (II.), toženec pa je obsojen še na povračilo 1791,15 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III.).

3. Toženec je proti tej sodbi vložil pravočasno pritožbo (obrazloženo zoper zanj neugoden obsodilni del), s katero uveljavlja nominalno vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču toženec predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da sam v objektu na naslovu S. 55 in 55A še vedno uporablja le stanovanje v pritličju, kar je celo manj kot 2/3 nepremičnine, ki mu gre, dela, ki pripada tožnici (stanovanje pokojnega očeta), pa ne uporablja niti njegove uporabe tožnici ne preprečuje. O tem bi se lahko sodišče prepričalo z ogledom, pa je ta dokaz neutemeljeno zavrnilo in mu s tem preprečilo dokazovanje. Tudi dokaz z izvedencem ni bil v redu izveden, saj mu ni mogel postaviti vseh vprašanj. Sodnica je namreč to preprečila (z besedami „dovolj je bilo“), kar je razvidno iz prepisa zaslišanja izvedenca. Nadalje pritožnik očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, češ da sodišče navaja, da se lahko stanovanje v prvem nadstropju uporablja samostojno razen dostopa, kar ne drži, čeprav ima tudi to stanovanje ločen lastni vhod. Navaja, da tožnica zaradi dogovora o souporabi ne more zahtevati 1/3 koristi od celotne nepremičnine.

V bistvenem enako navaja tožnik tudi v samostojno napisani pritožbi, v kateri še navaja, da tožnica laže in da je treba njo in priče ovaditi za krivo izpovedbo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neupoštevne so vse pritožbene navedbe o tem, da toženec tožničinega dela (oz. stanovanja, ki ga je uporabljal pok. oče) ne uporablja in da uporabe tožnici tudi ne preprečuje, saj je vmesna sodba, da je temelj tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene uporabe podan, pravnomočna. Temelj zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve pa je podan, kadar nekdo tujo stvar uporablja (ali bi jo lahko uporabljal) brez pravnega temelja na škodo drugega (190 in 198. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Dokaz z ogledom je bil na tej točki torej v celoti nepotreben.

8. Toženec je tožnico od souporabe solastne nepremičnine, sestavljene v naravi iz dveh ločenih stanovanjskih enot, ki je temeljila na tihem dogovoru, da toženec uporablja pritlično, tožnica pa drugo stanovanje, 23. 5. 2010 protipravno izključil, zato je upravičena do sorazmernega dela koristi, ki jo je (ali bi jo lahko) imel od uporabe celotne nepremičnine, ki je v njuni solasti.

9. Očitek, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede ločenosti stanovanjskih enot oz. možnosti ločene, samostojne uporabe z ločenim samostojnim vhodom, ni razumljiv. Ni razumljivo, kaj naj bi bilo tu napačno ugotovljeno.

10. Ni izpodbijano, da je bilo možno stanovanje, ki ga je uporabljal pok. oče pravdnih strank, kasneje pa tožnica, samostojno, ločeno uporabljati, tedaj tudi oddajati. Tržno najemnino, ki je na podlagi enotne in ustaljene sodne prakse poglavitno merilo za tovrstne zahtevke, je izračunal oz. ocenil sodni izvedenec gradbene stroke. Ta si je nepremičnino tudi ogledal; pritožnik ne utemelji, zakaj bi si morala poleg strokovnega pomočnika nepremičnino ogledati tudi razpravljajoča sodnica - katero pravno pomembno dejstvo bi na ta način lahko ugotovila. Očitana kršitev možnosti dokazovanja zato ni storjena. Sodišče prve stopnje je nato pravilno upoštevalo, da glede na površino to stanovanje predstavlja več kot tožničin 1/3 solastni delež celotne nepremičnine in ji je posledično prisodilo sorazmerno manjši znesek uporabnine; izračun je pojasnjen v tč. 29 obrazložitve izpodbijane sodbe in ga pritožba ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja, ki samo zase nima nobenega pomena, v celoti sklicuje.

11. Dokaz z izvedencem je bil izveden korektno. Sodni izvedenec gradbene stroke A. A. je podal svoje mnenje pisno, pisno odgovoril tudi na podane pripombe in bil še ustno zaslišan na naroku. Zaslišanje je trajalo približno pol ure in je bilo zaključeno (s katerimi besedami, je nerelevantno), ko je sodnica ocenila, da je izvedenec v celoti zadovoljivo odgovoril na vse pomembne pripombe oz. vprašanja. Ta ocena je povsem pravilna. Na katero vprašanje naj izvedenec ne bi odgovoril, pa bi bilo pomembno, pritožnik ne pove, samo opozarja, da je „še imel vprašanja“, kar zgolj nakazuje na zlorabo pravic. Kršitev postopka pa s tem ni bila storjena.

12. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).