Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti in kljub tožnikovi dopolnitvi tožbe z dne 23. 8. 2023, ostala tako nepopolna, nerazumljiva, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri naslovnem sodišču dne 22. 12. 2022 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca številka 090‑303/2022/7 z dne 4. 11. 2022, s katero je ta zavrnil tožnikovo pritožbo z dne 24. 10. 2022 zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS, št. Su 1306/2022 z dne 11. 10. 2022. 2. V uvodu tožbe tožnik pojasnjuje, da glede na to, da v zakonsko prekludiranem roku ni mogoče napisati klasične upravne tožbe v treh kopijah, skupaj z vsemi materialnimi dokazi, vlaga predmetno nepopolno tožbo, saj ga mora sodišče pozvati na njeno dopolnitev. Iz nadaljevanja pa izhaja le kratek opis1, v katerem tožnik ugovarja stvarni pristojnosti upravnih organov, ki so odločali v upravnem postopku.

3. Sodišče je v predhodnem preizkusu tožbe2 ugotovilo, da tožba ni v skladu z določbo 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Na podlagi prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je namreč v tožbi, s katero se sproži upravni spor, poleg imena in priimka tožnika, treba navesti tudi naziv tožene stranke, upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, razložiti zakaj se toži ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Tožnik v tožbi ni izrecno navedel naziva tožene stranke, razlogov zakaj toži oziroma zakaj je izpodbijana odločba nepravilna, ali je ta nepravilna le deloma ali v celoti in sodišču ni predlagal kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Poleg tega pa tožbe in prilog ni vložil v dveh izvodih, kar bi moral storiti skladno s prvim odstavkom 106. člena3 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 4. Sodišče je zato tožnika, na podlagi prvega odstavka 31. člena ZUS-1, z dopisom z dne 11. 7. 2023 pozvalo, naj v roku 15 dni od njegovega prejema odpravi pomanjkljivosti tožbe, na način da jo bo sodišče lahko meritorno obravnavalo. Pozvalo ga je naj navede toženo stranko, razloži zakaj toži, predlaga kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost in sodišču predloži dodaten izvod tožbe s prilogami ter dopolnitev tožbe z morebitnimi prilogami v dveh izvodih. Sodišče je tožnika v dopisu skladno z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 tudi izrecno opozorilo, da bo tožbo v primeru, če navedenih pomanjkljivosti v roku ne bo odpravil in zaradi tega zadeve ne bo mogoče obravnavati, s sklepom zavrglo.

5. Tožnik je pri naslovnem sodišču dne 23. 8. 2023 priporočeno po pošti, na podlagi omenjenega dopisa, vložil novo vlogo naslovljeno „tožba“. V njej je sicer navedel toženo stranko in izpodbijani upravni akt ter sodišču predložil dodaten izvod nove vloge s prilogami za toženo stranko, vendar navodilom sodišča za popravek tožbe ni sledil v celoti.

6. Sodišče tudi iz dopolnitve tožbe ne more z gotovostjo razbrati tožbenih razlogov oziroma razlogov zakaj se tožnik z izpodbijano upravno odločbo, ki je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu, ne strinja in s katerim delom (v celoti ali deloma). Iz obrazložitve predvsem izhaja podroben opis upravnega postopka zaradi dostopa do informacij javnega značaja po določilih Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ). Tožnik namreč pojasnjuje, da je na Vrhovno sodišče RS dne 26. 8. 2022 naslovil vlogo4, o kateri bi moralo skladno s 23. členom ZDIJZ odločiti v roku 20 dni od njenega prejema. Ker ni postopalo tako, je tožnik dne 5. 10. 2022 vložil pritožbo zaradi molka organa, na podlagi katere je Informacijski pooblaščenec dne 10. 10. 20145 pozval Vrhovno sodišče RS, naj pojasni kako je postopalo v zvezi s tožnikovo vlogo z dne 26. 8. 2022. Tožnik v dopolnitvi tožbe Informacijskemu pooblaščencu očita, da za takšno ravnanje ni imel stvarne pristojnosti, saj je tožnik vložil pritožbo zaradi molka organa pri Vrhovnem sodišču RS, ki je Informacijskemu pooblaščencu, skladno z določbo 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ni odstopilo v pristojno odločanje. Nadalje pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS na podlagi omenjenega poziva izdalo odločbo Su 1306/2022 z dne 11. 10. 2022, kljub temu da za to ni bilo stvarno pristojno. Po njegovem prepričanju je s pritožbo zaradi molka organa izgubilo stvarno pristojnost, zaradi česar bi o njegovi vlogi moral odločati Informacijski pooblaščenec.

7. Po povedanem sodišče zaključuje, da iz obrazložitve dopolnitve tožbe ne more z gotovostjo ugotoviti iz katerih tožbenih razlogov želi tožnik izpodbijano odločbo odpraviti in katere tožbene navedbe se nanjo dejansko nanašajo.

8. Sodišče nadalje opozarja, da je vezano na okvir tožbenega predloga, ki je obvezna sestavina tožbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). V konkretnem primeru ugotavlja, da tožnik, kljub pozivu sodišča tožbenega zahtevka ni postavil skladno z določili 33. člena6 ZUS-1, saj ni navedel kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi. Iz dopolnitve tožbe namreč izhaja naslednji tožbeni zahtevek: „VS RS na dan 11. 10. 2022 ni bilo stvarno pristojno izdati odločbo št. Su 1306/2022“ (prvo) „VS RS izjavljeno pritožbo zaradi molka organa, ki jo je pritožnik sedaj tožnik izjavil 3. 10. 2022 ni nikdar odstopilo v pritožbeni postopek zaradi molka organa IP RS kot pritožbenemu organu“ (drugo) in „IP RSLO ni imelo pravne podlage voditi pritožbeni postopek zaradi molka organa, saj ni nikdar prejelo od VS RS pritožbe zaradi molka organa, ki jo je pritožnik sedaj tožnik izjavil 3. 10. 2022“ (tretje). Po povedanem tožbeni zahtevek ni dovolj jasno in konkretno opredeljen, da bi sodišče z gotovostjo lahko vedelo kako in v čem naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi njeno nezakonitost, saj tožnik tega niti v eni točki tožbenega zahtevka ne predlaga.

9. Sodišče torej ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti in kljub tožnikovi dopolnitvi tožbe z dne 23. 8. 2023, ostala tako nepopolna, nerazumljiva, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Omenjene tožbene navedbe tožnika ne zadoščajo za pojasnitev v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi. Sodišče pa nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo.

10. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe, kljub njeni dopolnitvi, take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo zavrglo.

1 Tožnik je obrazložitev tožbe dejansko naslovil „kratek opis“. 2 na podlagi določbe 36. člena Zakona o upravnem sporu 3 Ta se glasi: „Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. To velja tudi za priloge.“ 4 z nazivom: „ZDIJZ VLOGA BLOKIRANI URADNI MAILI SLOVENSKIH SODIŠČ ZA DRŽAVLJANA RSLO ... za katerega je RSLO dala 10. 10. 2014 ne sedmo obletnico UCJENE DJECOM RH DOVOLJENJE NAKLEPNEGA DRŽAVNEGA UMORA vse v smislu in ob uporabi procesnega prava 6. člena Rimskega statuta ICC-a“ 5 iz drugega dela obrazložitve dopolnitve tožbe izhaja drugačen datum poziva in sicer 14. 10. 2022, opomba sodišča. 6 V skladu s to zakonsko določbo lahko tožeča stranka s tožbo uveljavlja naslednje tožbene zahtevke: odpravo upravnega akta-izpodbojna tožba (1. alineja prvega odstavka), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi-ugotovitvena tožba (2. alineja prvega odstavka), izdajo oziroma izročitev upravnega akta-tožba zaradi molka organa (3. alineja prvega odstavka) in spremembo upravnega akta-spor polne jurisdikcije (4. alineja 33. člena ZUS-1).