Jedro

Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da so navedbe tožeče stranke glede obstoja in višine dolga nesklepčne, kar pa sodišča ne opravičuje, da izda sodbo brez razpisa naroka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 7574/2011 z dne 24.1.2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Dne 10.10.2012 je bil na toženo stranko začet stečajni postopek. Glede na to, da so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank, ni ovire za izdajo odločbe sodišča druge stopnje (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je po zaključku, da so izpolnjene predpostavke iz 488. člena ZPP, izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka.

7. Pritožnica očita prvostopnemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 488. člena ZPP za izdajo sodbe brez naroka, ker je bilo dejansko stanje med strankama sporno. Po citirani določbi namreč lahko sodišče izda sodbo brez razpisa naroka le, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe.

8. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo za priznana dejstva, da se je tožena stranka s podpisom aneksa št. 1 k pogodbi o dobavi plina št. P-16/99 z dne 16.6.2000 zavezala k plačilu dobavljenega plina ter da je tožeča stranka plin dobavila. Na podlagi iste določbe je sodišče prve stopnje štelo za priznano tudi dejstvo, da je bil dolg v višini 2.500,00 EUR že plačan s cesijskimi pogodbami. Razlika med vtoževanim zneskom in priznanim plačilom znaša 2.125,31 EUR, čeprav tožeča stranka trdi, da je dolg, razen v višini 828,02 EUR, priznan. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da iz navedb tožene stranke ne izhaja priznanje dolga v navedeni višini. Dejansko stanje glede obstoja in višine dolga, višjega od plačanega zneska, je torej sporno. Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da so navedbe tožeče stranke glede obstoja in višine dolga nesklepčne, kar pa sodišča ne opravičuje, da izda sodbo brez razpisa naroka (razen zavrnilne zamudne sodbe, kar pa v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi ugovora toženca ne pride v poštev). Če gre za odpravljivo nesklepčnost v trditvah tožeče stranke, jo je sodišče dolžno v okviru materialnopravnega vodstva razjasniti na glavni obravnavi. Sodišče je glede na 285. člen ZPP dolžno poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče ima sicer v skladu z določbami 286. in 286. a člena ZPP možnost pozivati stranke k dopolnitvi navedb o dejstvih ali dopolnitvi dokaznih predlogov ali predložitvi pisnih dokazov, vendar morajo biti pozivi konkretizirani in usmerjeni, sicer ne morejo imeti za posledico prekluzijo.

9. Glede na 287. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in ob upoštevanju dejstev, ki se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznana, namreč, da je plačan znesek 2.500,00 EUR, je treba med strankama razjasniti vrstni red vračunavanja delne izpolnitve.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 488. člena ZPP, da bi sodišče lahko izdalo sodbo brez glavne obravnave, ampak bi moralo opraviti glavno obravnavo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, brez da bi stranki odvzelo pravico do pritožbe (354. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).